Pustila bom za sabo del sveta,
ki sva ga nekoč ukradla zase.
Ugasnila vse zvezde tvojega neba
in se z nočjo vrnila vase.
Ugasnila bom pesem,
ki si mi jo včasih pel,
spurtila tisto ptico,
ki si zame jo ujel.

Ko opazuje človek svet okrog sebe
s strehe svojega sveta,
takrat je vse drugače
kot se običajno zdi.
Frustracij ni, izgine majhnost
nenehno vztrajajočega iskalca tega,
kar dvignilo bi ga iz, hmmm,
lastno ustvarjenega
sivega povprečja,
nastalega predvsem v
njegovi glavi.

Sem vse za tiste,
ki si želijo del mene.

Sem vse to,
kar je izbranec moje duše, misli in srca.

Ne, ne moreš ločiti kdo je kdo,
saj sva eno.

Zvjezdana noć...
Mrtva tišina,
u njoj ti i ja...
Drhtimo kao listovi
na vjetru,
pijemo rosu žednim
usnama,
otkrivamo tajne
jedno na drugome,
predani zanosu
ljubavnih valova...

dunja

Noč se je umaknila jutru in sonce je sijalo
na prebujajoče se življenje novega dne.
Na rosnih listih se odžejajo metulji,
visoko v drevesnih krošnjah pesem zaživi.

Po stezi riše senca mojih se stopinj.
Obdan z življenjem vstopim skozi
skrivna vrata nevidnega portala.

Namesto sončeve, smaragdna, medla je svetloba;
rahel hlad zaveje skozi jutranjo omamo.
Počasi in previdno rišem te stopinje
v tla, ki vodijo v neznano, vendar
vodi pot od tu nekje, do tam, ne vem.
Svetlobe medle soj to nakazuje v daljavi.

Ostale so besede,
nekje globoko zapisane v meni,
in ne zmorejo na površje,
zato jih sprejmejo čustva,
ki utirajo pot do svetlobe,
da v mojem imenu povedo,
kar sama ne zmorem,
od te silne hvaležnosti,
za vso prejeto ljubezen.

V imenu Ljubezni,
brez da bi se obrnila,
sem jih prehodila,
vse stopnice iz pekla do nebes…

Sledila sem le senci sebe,
divje plesala svoj ples,
odslovila vse iluzije,
ki so prihajale vmes.

Bolečino sem v solzah pila,
da se je pretakala z menoj,
a jaz sem se le vzpenjala
in našla sebe skozi boj.


Tale vrtnica, ki je rasla sredi trnja in gorja - je zate iz srca.

Brezčasje sedi na Tvojem licu,
koren mangrove eksotično pije sokove
iz Tvojega objema, ne morem blizu,
ne smem zraven. Sem edini, ki je brez
Tvojega objema, poljuba, ljubezni!
O, Ti roža mavričnih noči, iz tvojih ust
lahko pije samo smaragdni kolibri s svojim
dolgim, nežnim kljunom... Še sama ne veš
kdo bi to bil, a vsi vedo, da so prav oni tisti...
Ne vedo pa tega, da bo Tvoj cvet obiskal
poseben gost, tisti, ki mu boš dala svojo
dušo, srce in misli. In Tebe je strah, da ga
morda ne prepoznaš... Kaj veš, morda si ga
že srečala, želela, imela, a videla nisi, ker je
bil v senci mangrove...

gabriel s

Gospod, Ti čakaš na mojo molitev,
ne morem Ti darovati molitev drugih,
lahko in tudi moram Ti darovati le svojo.
Upaš, da bom zvesta svojim besedam in obljubam,
ki jih izrekam v molitvah,
a hkrati dobro veš, da Te bom že ob
prvem resnejšem naporu razočarala.
Četudi vem, da mi vedno znova vse odpuščaš,
in kot praviš, celo pozabljaš na moje vsakokratne zablode,
se jih jaz sama vedno znova spominjam in vedno znova jih,
ne vedno hoté, ponavljam.

Ne želim si, da bi videl samo mene,
za ostale pa bi zaprl srce,
ne želim te posesivno posedovati,
ne želim te napraviti odvisnega od mene…
Ni se ti potrebno spreminjati zaradi mene,
stori to, le če tako sam čutiš, da bo najbolj prav…
Ne terjam od tebe vsega tvojega prostega časa,
tudi mi ni potrebno polagati računov…
Lahko sem ti samo blizu,
vendar pa bom vseeno dovolj oddaljena,
da bo ostala spoštljiva razdalja,
da boš mogel biti resnično »ti«
v vsej svoji pristnosti.
DANIJELA PREMZL

Si povesta?

Brez besed v vrvenju govorjenja
le trenutek predolgega pogleda
v njemu nemir, v njej nežna zmeda.

Kje sta?

Srce takrat ne bije ritma vsakdana,
obstaneta nekje drugje, zaveznika
z besedami brez črk zaznamovana.

Nikogar ni pred menoj...
prvi stopam po tej poti...
in nikogar ni za menoj...
me nihče ne dohiti...

Nikogar ni nad menoj...
Bog je samoumeven...
in nikogar pod menoj,
ker hodim po dnu...

In tečejo reke...
svojo pot...
in letajo ptice
po širni modrini...
in volk se podi
skozi pomladni sprelet...

Ptice zopet krožijo...
tu se zbirajo...
jeseni barve padajo...
na stezo pred menoj...

Tiho stopam skozi park...
ljudje se umikajo...
v svoja topla gnezda...
ohladil se je smeh...

vidim te...
prihajaš mi nasproti...
na mostu...
kjer se srečava...
z roko v roki odideva...

Morda ni razumela,
da je bila vedno jaz...
in to jo je zmedlo,da ni povsem zagotovo vedela,
kaj naj s tem občutkom..
zavedal se je,da dvoje jazov spremeni formo...
nastalo od začetkov časa...
in je postal ti...podaril je svoj jaz...
v upanju,da dobi njen ti
in si s tem izmenjata sebe in sta vse...
in sta živa luč in živa voda
in večni plamen in zdrava zemlja...
morda pa ni sprejela...mojega jaz...
ker je vztrajal njen ti...
kot eno z jazom in s samim seboj...
in je ostal pred zaprtimi vrati
njegov jaz...in se čudil...
mar nisem na pravem naslovu,
ki je edini...in je poznan že od eona...

In morje je besnelo...
in veter je divjal...
strele so parale nebo...
in grom je rjovel...
stojim na skali sveta...
pod menoj se peni reka...
zakličem v nebo...
"Hvala,Bog,ker me opaziš...
kajti to je moja pesem..."
In ozrem se v nebo...
v modrini vidim zlato zvezdo...
dotakne se me s svojo toplino...
zaupanje je neomajno...
in zvezdi dam ime...

Sinoči, nad suhimi listi hrastovja,
sva se ulegla pod veje tišine,
in sva želela mogočna mostovja,
podreti v brezna sivine...

Ognjena kača je naju povila,
je tiho poslušal potok glasove,
pekoče žejna, sva naju popila,
skovik iz daljave, jokanje sove...

Nemočen spustim se na tla,
kdo sem jaz, kdo si ti?
zame ni več sveta,
le svetloba, ki pogled mi slepi,
duša po tvoji nenehno kriči.

Vzemi me k sebi, tja kamor si šel,
da lahko vsaj še enkrat bi te objel,
dal ti ljubezen, ki v meni gori,
od kar stopil v moje življenje si.

Lahko bi bilo tako lepo.
Imava vse, kar človek rabi.
A ti tega ne opaziš.
Kar naenkrat te zagrabi.
Pa te ni...
Kaj za vraga te je spet prijelo,
kaj te spet drži?
Kar naenkrat pride vate in te spremeni...

Skozi bele oblake in tihe korake
občutim ko se vračaš mi.

Zaznam v najbolj samotni tišini
novega večera mesečini
zvezdo, ki tam le zame nežno tli.

V vetru tvoji dotiki milo božajo me
vem, da si tu, varuješ me…

Bil je malo ljubezensko zakrčen fant,
a čustveno izbrušen kot diamant,
v skorji duše od smeha razmočen,
izpod sončnega žarka iztočen.
Malo je prikrival, malo je zakrival,
da je videl pisane kače in rdeče jegulje,
trepetale so mu žile, pa obleka in vse cunje,
ko je natakal čarobni fluid,
je napolnil sleherno organsko bit.
Ni bil ne lačen, ne sit,
le skrivnosten, z velikim očesom kot kit,
obračal je poglede navzgor v zenit.
Sijale so in se prelivale raztopljene teme,
kot svila rože, ki ob cvetenju ne ovene.

V samoti zbudijo se misli.
V samoti nastajajo pesmi.
V samoti se človek rodi.

Samota ponuja rešitve.
Samota razkriva resnice.
Samota v resnici prav nič ne boli.

Pesem ljubezeni skrito srce v njej
Nežno me boža rima vedno in vselej
Skrivnostna igriva obliva me prej kot slej.
Vabi me vase, da zgubim se v njej.

Je veselje je solza, ki iz srca mi vre
Me z veseljem obdaja, da pišem pesmice
Rima ne steče, včasih me boli preveč
Srce me ne posluša z mislimi sem daleč preč.

Z vsakim novim vdihom,
občutim tvoj dotik,
kot objem vseh čustev,
ki se pretakajo v meni.

Kot solza si se spustil po licu,
pristal v varnem zavetju mojih dlani,
in s pogledom se dotikam tvoje podobe,
ujete v tej ljubezni na dlani.

Ljubezen moja, poglej,
kako močna so najina čustva,
da ustvarjajo male čudeže,
za naju tako velike.