Gabrijel in Mark,

hvala za vajna komentarja. Znotraj čudeža se dogaja marsikaj nerazumljivega in ugotovila sem, da je največji problem, ker "stare zejemalke" ni več, zasuli so jo kamni in opeka podirajočega se skednja, kjer so bitja po Ezopu delala bakanalije s cvrtjem zlato porumenele čebule, ki so jo zalivali s suhim rdečim vinom. Medaljone so položili v omako in pustili, da se namakajo. Ob kajmaku in pujsu so položili še en kuhan krompir, ki simbolizira srečo Slovenca in vse skupaj so prelili z omako onoumja, ki smo jo skupaj jedli in se gostili.

Problem je, ker "stare zajemalke" ni več.

Napisala sem pesem

STARA ZAJEMALKA

Ali si že kdaj mislil proti samemu sebi?
Če tega tvoj korak ni zmogel,
potem nima reflekcijske moči,
da bi občutil premikanje tal pod nogami
in rast cvetoče in dišeče lipe slovenstva.

Če tvoja praksa ni mišljenje
in če si samemu sebi neka oblika prakse,
potem prihaja tvoj jaz iz stare navade v ne-jaz.
Demontaža sistema ne odžene jate,
ki se z okužnostjo leve strani daruje tistemu,
ki te kot leno gos – ga,ga ga- dodobra nahrani.

Pekel je v globini ranjene zemlje,
ki ima v vonju cvetoče lipe
shranjeno bolečino rojevanja
in nemirnega obračanja v snu,
ko si morda ti mirno spal
v svinčenih nočeh,
ko so drugim odirali kožo na Roški.

Mnogo prezgodaj si se odločil,
da boš svojo konkretnost v sebi izpeljal
z identiteto logike, ki meri na stezo
k usedlini negativne dialektike
in ukinjenih monopolnih vzorcev,
a ti si zamujal čutiti priložnosti -
razumeti pomen vsiljene besede
in videti tuje pismenike v skledi
z imeom "skupna jedra".

Ko razmišljanju odrečejo legitimnost,
se pijani vračajo v stari revir na sidrišče
bakanalij, oddojkov, čevapčičev in česna.

Sublunarnost je analogija napačnega stanja,
ki se prevaja v nerazpoznaven proces.
Stopi čez pojem in ga primi za rep,
povleči vrvico nazaj v viadukt
samoutemeljitve, da ti je tujina odrezala
večji kos kruha, kot ti ga odreže domovina
in povej, da te zato daje nostalgičnost
po časih, ki bi jih rad živel še naprej
v lenobnem puhu svojega ugodja.

Subjektivni refren se je razrešil v glagol
časa karamel za otroke, ki niso bili iz Petrička,
Za otroke, ki mečkajo v rokah smešno
igračko brez spomina o shirani sončnici.

Ko potrošiš vso njeno luč, boš v prozorni
plastenki opazil meglo in vibasto snov,
ki se je zalepila na tvoje oči,
da ne vidiš svojih spodsekanih nog,
ki stojijo na mestu kot pilotirani podporniki
starega podirajočega se viadukta.

Analiza stanja kot model enoumja
se utemeljuje z redukcijo mišljenja.
Vstavlja demagoške pojme v sendvič
in hrup časa te hrani, da si komajda še živ
medtem, ko se ohlaja stara zajemalka,
na katero te veže nostalgičen spomin.

R e f r e n :
Adio, pa zdrava mi ostani,
podajmi še enkrat roko,
do sitega me Slobo nahrani,
da lepo bo najno slovo!

LP Tatjana

[ Odgovori na to | # ]