Ko opazuje človek svet okrog sebe
s strehe svojega sveta,
takrat je vse drugače
kot se običajno zdi.
Frustracij ni, izgine majhnost
nenehno vztrajajočega iskalca tega,
kar dvignilo bi ga iz, hmmm,
lastno ustvarjenega
sivega povprečja,
nastalega predvsem v
njegovi glavi.
S strehe svojega sveta
stvari so na dosegu tega,
ki se zavaja s to fantazmo,
da manjše je, vsaj zdi se,
kar ni sicer dosegljivo.
Takrat je vse drugače,
gledoč iz pogojene strani opazovalca,
prilagojene izohipse,
temu lastne izbire:
gledoči ta, opazuje tega- sebe.
Kot se običajno zdi,
je vse to lastna Mojra-
zakaj, čemu, od kje, kako,
nikomur ni pomembno,
v razumu majhnega v majhnem v sebi.
Frustracij ni; izgine majhnost,
ko človek se zave, da je, ko je,
in ni, ko ko je; pa celo, da je, kar sicer ni,
ko dviga se na prstih,
razgled pa nič drugačen, hehe, primerjajoč.
Nenehno vztrajajočega iskalca
išče ta iskalec sam in vsakič,
ko išče tega zunaj sebe - vase,
nameto, da izhajal bi iz sebe
in se prek drugih končno vračal vase.
Kar dvignilo bi ga iz tega
sklenjenega kroga nesmiselnih hotenj,
je nujnost lastne razpoznave,
srečati in prepoznati ta svoj jaz,
ki ni le nek odziv v ogledalu,
temveč v njem pusti sledi - sebe.
Lastno ustvarjenega sivega povprečja
nima smisla se držati vztrajno,
kajti sivega povprečja ni, in ne obstaja,
za nekoga, ki sveta ne opazuje s strehe,
ki s tem se izpostavi notranjim in zunanjim vplivom,
ko na ta način zapušča - sebe.
Ko opazuje človek svet okrog sebe
