|  Ko opazuje človek svet okrog sebe
s strehe svojega sveta,
takrat je vse drugače
kot se običajno zdi.
Frustracij ni, izgine majhnost
nenehno vztrajajočega iskalca tega,
kar dvignilo bi ga iz, hmmm,
lastno ustvarjenega
sivega povprečja,
nastalega predvsem v
njegovi glavi.
S strehe svojega sveta
stvari so na dosegu tega,
ki se zavaja s to fantazmo,
da manjše je, vsaj zdi se,
kar ni sicer dosegljivo.
Takrat je vse drugače,
gledoč iz pogojene strani opazovalca,
prilagojene izohipse,
temu lastne izbire:
gledoči ta, opazuje tega- sebe.
Kot se običajno zdi,
je vse to lastna Mojra-
zakaj, čemu, od kje, kako,
nikomur ni pomembno,
v razumu majhnega v majhnem v sebi.
Frustracij ni; izgine majhnost,
ko človek se zave, da je, ko je,
in ni, ko ko je; pa celo, da je, kar sicer ni,
ko dviga se na prstih,
razgled pa nič drugačen, hehe, primerjajoč.
Nenehno vztrajajočega iskalca
išče ta iskalec sam in vsakič,
ko išče tega zunaj sebe - vase,
nameto, da izhajal bi iz sebe
in se prek drugih končno vračal vase.
Kar dvignilo bi ga iz tega
sklenjenega kroga nesmiselnih hotenj,
je nujnost lastne razpoznave,
srečati in prepoznati ta svoj jaz,
ki ni le nek odziv v ogledalu,
temveč v njem pusti sledi - sebe.
Lastno ustvarjenega sivega povprečja
nima smisla se držati vztrajno,
kajti sivega povprečja ni, in ne obstaja,
za nekoga, ki sveta ne opazuje s strehe,
ki s tem se izpostavi notranjim in zunanjim vplivom,
ko na ta način zapušča - sebe.
Bodi to, kar si, in videl boš, kar gledaš!
|
NE ZAMUDITE
Bodi to, kar si
Prispeval/a: Nuška Golobič dne torek, 20. november 2007 @ 19:29 CET
nima smisla se držati vztrajno,
kajti sivega povprečja ni, in ne obstaja,
za nekoga, ki sveta ne opazuje s strehe,
ki s tem se izpostavi notranjim in zunanjim vplivom,
ko na ta način zapušča - sebe.
Bodi to, kar si, in videl boš, kar gledaš!"
Mark so poučne tvoje pesmi, ni kaj:) Edintvenost in lepota človeka je resnično in le točno tam, kjer pišeš, da jo je najti!
Pozdravček od Nuške
---
Z Ljubeznijo v očeh in vetrom v laseh:)
Bodi to, kar si
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 21. november 2007 @ 08:41 CET
Glej sebe skozi otroške oči izpred davnih let sredi vseh vetrovnih prostorov in blage samote, preberi v njih tudi darove rodovitnosti in bremen, bodi s svojimi očmi sredi rož ali plevela, svobode ali seženjstva, sreče ali nesreče, bodisi da z očmi gledaš zavrženost ali prostost, si vedno ti, monument in dokaz svoje notranje moči.
Bodi kar si, pa četudi ne dosežeš vej visokega drevesa in četudi kdaj treščiš z glavo ob tla in si poškoduješ čeljustvi, je to samo občutek, da si plaval po zraku in ob padcu postal mehkejšega srca, ker ti je bilo dano razumeti, da zemlja pod hudimi udarci, izključi svoj obrambni sistem. Ostaja trda in tvoje telo je tisto, ki se mora prilagoditi njeni trdoti.
Bodi to kar si, izkriči se v svoji bolečini in sreči. Vedi, da si kup šodra, če v sebi nimaš srca.
Bodi to kar si, bobnijo in odmevajo gore. Bodi zeleno jezero ali anktartični ledenik, bodisi da si postal negiben ali nemočen ali zakrčen kot led od neznosnega mraza, bodisi da si se šele rodil ali da prihajaš že v obdobje smrti, samo to si, kar si.
Zavedaj se, da si. Da si ti!
Tako se mi je zapisalo in mi povedalo, da sem!
LP Tatjana
Bodi to, kar si
Prispeval/a: Mark Ardent dne sreda, 21. november 2007 @ 20:42 CET
Hvala, da del svojega dragocenega časa nameniš mojemu pisanju :)
Z odličnimi pozdravi!
Mark