Dragi Gabrijel,

tvoja pesem o mangrovi je pa ena najlepših, kar si jih doslej napisal. Zato jo bom malo poetično pokomentirala. Pesem bi lahko bila tako doživeto povezana z resničnimi čustvi smaragdnega kolibrija, ki kar vrejo iz zračnih korenin te eksotične tropske rastline. Nočejo rasti več v temi, v zemlji, temveč iščejo svoj duhovni prostor pod soncem, razcvetenim erotiziranim jazom.

Prekrasna je tvoja pesem kot psalm, ki nosi v sebi vzgib neizmernega hrepenenja. Osupljiva tropska mangrova nosi v sebi napetost in vročico, predstavlja trenutek linearnega toka časa, ko roža mavričnih noči v prispodobi, postane ženska individualizirana erotična skušnjava, ki se ji smaragdni kolibrij ne more upreti.

Dolge zračne listnate korenine mangrove zrastejo ob obrežju reke in pijejo sokove iz njenega objema, poljuba, ljubezni, vendar korenine so le razdalje med reko in nežnim kolibrijevim kljunom, zato so tako pognale in ustvarjajo most za tihožitja nikoli zaključenega slovesa. So izvenčasnost hrepenečega bivanja. So privid rahlega dotika pričakovanj. Smaragdni kolibrij izmenjuje aktivnost poželenja z gorečim predajanjem. Reka je ljubezenska gnanost in razprtost , v kateri se odslikavajo strasti cvetoče rože mangrove – kot razcepljenost srca, ki išče fokus moške ljubezni. Korenine niso zemeljske, so dolge listnate in zračne, rastoče v nadzemni prostor. Korenine so postale listi, iz listov je vznikel prostor in v prostoru, ki ponazarja svobodo, cvet. CVET POŽELENJA, ki razpira svoje lističe smaragdnemu kolibriju, da se v njih naužije nektarja.

Kako izpiljena in estetsko popolna je metafora posvečena ljubljeni ženski, nežnega glasu, ki žubori kakor reka ob obrežju svoj napev hrepeneče ljubezni. Oh, ti smaragdni kolibri z nežnim dolgim kljunom, še sam ne veš s kakšno osupljivo žejo se ji približuješ, kako ti drhti sinjina zvočnega spomina šumenja tolmunčkov, kako ti odmeva v ušesu žuborenje izvira iz skale, v kateri vrejo njena hrepenenja. Reka se nasmiha kolibriju na roži kakor ljubica ga zapeljuje s svojim nemirom.

Evridika vodi Orfeja skozi ambivalentno slo. Njeno goreče srce prekriva patina hrepeneče snovi, to je ravnina z nasmehom, nezastrta erupcija, sublima občutja, ki odpira svoja vrata ritmu telesa, da se z magično močjo občutij, strasti in čustev oklene kolibrija, da razodene svojo telesno igro in svoj fragmentalni eroticum. Orfej je prišel do izvira svojega hrepenenja in tu mora žrtvovati Evridiko ali petje.

Nastopi Orfejev trenutek svobode, posvečenosti samemu sebi, svobodi lastnega navdiha. Vse hkrati se odigra: moč, svoboda in hrepenenje, moč prilaščanja s čudežem izročanja. Pogreza se v akustično tonacijo šumov reke in nians svetlobe brez omejitev. Tu je lahko le še prostor, kjer se srečujeta svetloba in upanje, hrepenenja in izpolnitve. Ljubezen se ne skriva v senci mangrove, tam se je odložil le spomin. Slast dvojine je v njenem cvetu, ki ga dvigujejo zračne korenine v prostor kakor amfibijo. Ure teko in iz najbolj nežnih trenutkov se odceja čas v spolnitvi odtekanja reke v ocean poželenja.

Pesem govori o tematiziranem odnosu izročanja in prejemanja. Strah, ki ga nosi mavrični kolibrij ne počiva v dišeči roži, temveč v njem samem. Kolibrij je ptič sanjske resničnosti, ki ima peruti zato, da se približa dišečemu cvetu morgove se s svojim dolgim nežnim kljunom potopi vanjo. Kolibrij je mističen ptič, s svojim poslanstvom sprejemanja in dajanja.

Gabrijel, upam, da ti bo komentar k tvoji pesmi všeč. Moje razumljenje pesmi in komentiranje me res nista prikovala na Prokrustovo posteljo, temveč sem se dvignila s svojo domišljijo in razširila opus iz hrepenenja v poželenje in spolnitev. Danes je nedelja, ki dopušča odzivanje v duhu prostega časa in seizmografije občutkov, ki hočejo malo poskočiti in vzletei kot kolibrij. In navsezanje po toliki odsotnosti, si tvoj pesniški navdih zasluži malo več pozornosti.

Prijazen pozdrav
Tatjana

[ Odgovori na to | # ]