Gospod, Ti čakaš na mojo molitev,
ne morem Ti darovati molitev drugih,
lahko in tudi moram Ti darovati le svojo.
Upaš, da bom zvesta svojim besedam in obljubam,
ki jih izrekam v molitvah,
a hkrati dobro veš, da Te bom že ob
prvem resnejšem naporu razočarala.
Četudi vem, da mi vedno znova vse odpuščaš,
in kot praviš, celo pozabljaš na moje vsakokratne zablode,
se jih jaz sama vedno znova spominjam in vedno znova jih,
ne vedno hoté, ponavljam.

V ugibanjih, kako bi se Ti čim bolj »prikupila«,
zapravim mnogo časa v sanjarjenjih,
od katerih se tako malo mojih »trdnih« sklepov
iz zamisli v dejanje spremeni.
Ne naveličaš se mojega besedičenja,
ki je le slabotno jecljanje nekoga,
ki se še ni naučil prav govoriti
in ki še vedno tipa v temi za špranjico svetlobe…
Ti znaš poslušati in čakati, o Tem si me že prepričal.
Včasih Ti porečem:
»Gospod, če pri meni ne bo šlo zlepa, me pa prisili,
da bom po Tvojih le poteh hodila;
naj me vso preobrazi Tvoje mišljenje,
stri in zlomi vsa moja grešna nagnjenja…
Naj Te ljubim s čistim srcem tako,
kot nas je ljubil (in nas še vedno ljubi) Tvoj ljubljeni Sin,
ljubim z vsem srcem, z vso dušo, z vsem svojim mišljenjem,
svobodno in predano in zares goreče, vsaj tako kot ljubim sama sebe…«
Gospod, Ti si Svoboda,
mnogi pa so zmotno prepričani, da si nekakšen tiran,
prav Ti, ki si edina resnična odrešitev,
Ti edini si zares vreden mojega zaupanja in mojih molitev,
jaz pa sem potrebna še molitev mnogih tistih,
ki molijo tudi za spreobrnenje grešnikov.
Gospod, trenutno imam »na zalogi« samo besede,
saj sam veš, da sem bolj teoretik kot praktik,
prepričana pa sem, da me boš kljub vsem mojim omejitvam
»znal« koristno uporabiti,
zato Ti posvečam
svoje roke in noge,
oči, ušesa in usta,
srce in dušo,
duha in mišljenje…«
Ne, Gospod, Ti ne zasužnjuješ,
ni Ti do tega, da bi neumorno »prežal«
na vsako našo napako
in si jih skrbno beležil,
da bi nas mogel ob sodnem dnevu »sesuti«,
da bi nas mogel kaznovati…
Ne zavedamo se še dovolj,
da nam daješ to, kar najbolj potrebujemo
in kar nam je hkrati najbolj samoumevno,
tako kot to, da izhajamo iz (bolj ali manj) urejenih družin,
da imamo toliko in toliko sorodnikov, prijateljev, znancev,
na katere se lahko (vsaj kolikor toliko) zanesemo,
in nenazadnje da si najdemo vsak svojega ljubečega življenjskega tovariša... –
po vseh teh naših dragih nam govoriš,
najlažje pa Te bomo menda našli, če bomo prisluhnili sami sebi,
saj si še kako prisoten v nas…
DANIJELA PREMZL