Bil je malo ljubezensko zakrčen fant,
a čustveno izbrušen kot diamant,
v skorji duše od smeha razmočen,
izpod sončnega žarka iztočen.
Malo je prikrival, malo je zakrival,
da je videl pisane kače in rdeče jegulje,
trepetale so mu žile, pa obleka in vse cunje,
ko je natakal čarobni fluid,
je napolnil sleherno organsko bit.
Ni bil ne lačen, ne sit,
le skrivnosten, z velikim očesom kot kit,
obračal je poglede navzgor v zenit.
Sijale so in se prelivale raztopljene teme,
kot svila rože, ki ob cvetenju ne ovene.

In travnik je komaj slišno šumel,
vetrič je božal polje, simfonijo trave je pel.
Jesenske ljubezni zaplamtijo v ognje
skozi sen svetlobnih kresnic iz vrtne begonje
z znamenjji velikanskih kraljevskih kipenj,
strastnih plamenov in razpoželenj,
vročih izlivov in mogočnih kaskad,
kopanje v belem plašču cvetočih naslad.
Virtualno plapolal je v zgoščeni impulz,
ko je zamenjal svojega plavanja kurz.
Duhovno izčiščen je zatrepetal kot komet,
Gabrijelov nam namenjen zaljubljeni pogled,
ki ne morem ga več iz svoje duše sneti,
saj bili smo dobre volje in s smehom vsi prežeti.
Javil se je spet, predragi in preljubi poet.
Ne ljubi se samim pticam več pet,
smeha s srpom obilne letine žeti,
tebe dragi pozabiti, veneti, poetsko umreti!.
Če se nam ne bi oglasil, bi videl hudiča na špagi,
kaj ženske znamo narediti »ko bajagi«….
Če bi bil kaj bolan, ti pošljemo zdravilno zelce
in pripravo, da se vanjo nasmeješ – smejalno ogledalce!
Zate imamo neskončno dobre misli in želje,
če se ne javiš, se avto žensk na Koroško zdaj pripelje!

Danes je tvoj rojstni dan,
ki srečno si ga preživel,
Bog daj, da bi ga še mnogo let,
z nami obhajal še bolj vesel.

Prijazen pozdrav
tvoja prijateljica Tatjana
z vsem štabom pesnic, ki te pogreša