Morda ni razumela,
da je bila vedno jaz...
in to jo je zmedlo,da ni povsem zagotovo vedela,
kaj naj s tem občutkom..
zavedal se je,da dvoje jazov spremeni formo...
nastalo od začetkov časa...
in je postal ti...podaril je svoj jaz...
v upanju,da dobi njen ti
in si s tem izmenjata sebe in sta vse...
in sta živa luč in živa voda
in večni plamen in zdrava zemlja...
morda pa ni sprejela...mojega jaz...
ker je vztrajal njen ti...
kot eno z jazom in s samim seboj...
in je ostal pred zaprtimi vrati
njegov jaz...in se čudil...
mar nisem na pravem naslovu,
ki je edini...in je poznan že od eona...

Za vrati sta njen jaz...in tudi njen ti...
in se držita za roke...
in se ne spustita v silnem strahu pred negotovostjo
lastnih emocij...željo po enosti s samim seboj...
Pa so res besede eno...in govoričenje nekaj povsem drugega...
in jaz pred vrati se sprašuje...kakšen konec...saj pred začetkom
pa ja ni konca...pa vendar...
težko mu pade spoznanje,da se je morda motil...
četudi nikdar ni te možnosti povsem izključil...
Najčistejša resnica je podariti sebe...svoj jaz,brez pomislekov...
in potem,ko vidiš,da si v resnici sam,
razpreš krila...poletiš v modrino neba...
in poletiš...tja...vase...in si ti jaz in jaz je ti in vsi drugi so ostali
pod goro...in kličejo vprašanja...
odgovor pa je v modrini neba...
in v vetru...