Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Vrata_Nevidnega_Portala

Skrivna vrata nevidnega portala nedelja, 18. november 2007 @ 20:51 CET Uporabnik: Mark Ardent Noč se je umaknila jutru in sonce je sijalo na prebujajoče se življenje novega dne. Na rosnih listih se odžejajo metulji, visoko v drevesnih krošnjah pesem zaživi. Po stezi riše senca mojih se stopinj. Obdan z življenjem vstopim skozi skrivna vrata nevidnega portala. Namesto sončeve, smaragdna, medla je svetloba; rahel hlad zaveje skozi jutranjo omamo. Počasi in previdno rišem te stopinje v tla, ki vodijo v neznano, vendar vodi pot od tu nekje, do tam, ne vem. Svetlobe medle soj to nakazuje v daljavi. So stene grobe, kakor gladke, vse v enem in z njih polzijo pozabljene in nenapisane besede, v reliefih so zarisane podobe izgubljenih, prebujenih sanj. Počasi in previdno rišem v tla stopinje, ki skrivnostno se oblikujejo v klice za menoj: kot kam, od kod ter kaj in tu, nikjer v tam, kot vsem, nobenem, v trenutku delujočem, tu v tem, kar je, in česar ni, ker ni, da je in v tem je bistvo preoblikovanja misli v besede, in njih prenosa ven iz sebe, zopet k sebi; preko drugega k drugemuin od tega zopet k sebi, kajti vmesni člen je preoblikovanje. Vse to in tisto drugo, zapisano je zapisano v teh freskah, smaragdnih, izgubljenih sten v tem svetišču, pozabljenih in nenapisanih besed, podob, ki nimajo globine, emotivnih zmot, ustvarjenih iz zmot vseh zmot. Je svetloba vse bolj medla, in hlad vse bolj obsegajoč, izzvanjajajo glasovi neizpetih pesmi, odbija se odmev od sten teh, ujetih vase, samotvornih reliefov. Pa kaj naj s temi sencami v temi, prežečimi zobmi in kremplji, kateri so le slika brez globine in kriki brez glasu, prebliski brez ideje in koraki, ki ne puščajo stopinj. Stresem s sebe prah nesmisla, zarišem v pesek sled svežine, pogledam vrata in odprem jih na stežaj; pa v svetišče to prodre svetloba in svežina novo rojenega dne. In ptice v širni letajo modrini, njih pesem se dotika vseh. Visoke krošnje zašumijo v vetru, je življenje prebujeno vsenaokrog, ne meni se za neka skrivna vrata imaginarnega nevidnega portala. Ozrem se in ničesar več ni resničnega na tej poti. Po stezi riše senca mojih se stopinj, v zanosu tega oživljenega jutra stopim v nov dan. Komentarji (0) www.pozitivke.net