Padal sem, kot iglica
bora, smreke, macesna,
sem padal skozi meglo, jutra,
pomladnega, tistega leta 1991, 23. maja.

Burja, orkan ali Miloševića kašljanje,
ukazovanje iz Beograda, podaljšana
roka J. Armada, je hotela vse nas, hotela je
njih, nabornike pokoriti, mene je hotela za talca.

Življenje moje
mi nič ne pri doda,
nič se ne, med sabo povezuje,
nisem svojih delov vsota.

Nekaj se dogaja, nihče ni
name pozoren, me nič ne
vpraša, kot da so samo oni,
kot da sem brez telesa, brez duše.

Cvetoča bodičasta kakteja,
s podobnostjo zadirčnega osata,
razprta slast trnjevega okusa,
ogrnjena s plaščem pojoče krvi,
ritmično s teboj bi rado zaplesalo
divje hrepenenje, obsedenost
v dateljnih velikih oči.

Prestavi posodo svojega soka
na ustje razbesnele reke,
ob breg vlažne trave
in cvetočih razvozlanih čeveljcev.
Bodi pelod, ki ga sonce
spreminja v mošt, da ga čas zbistri
v vino in me omotičnega sprejmi
v potopitve, da bo skalilo moje
semenje v tvojem toplem trebuhu.

Šel sem tja, v dom njegov,
moj, v cerkev, hišo Boga,
da prosil bi, še več bogov
bi zate prosil, za tvojo dušo, sem prosil njega.

Bitje srca čutil sem svojega,
tvojega, križ nosi, stoka,
solze polzijo v notranjost,
duša joče, hoče svobodo, ljubezen… bodočnost.

Slišim čudovito petje ptic,
kot da bil bi nebeški klic,
v gozdu tihem je poet,
tam se čuje Angelski klepet.

V vetru zibajo se krošnje vse,
Kot da bi me pozdravljale.
Vsaka svojo zgodbo ima,
To je melodija mojega srca.

Hodim med množico ljudi,
meni podobnimi, enakimi,
gledam izložbe, v njih oni,
hodijo za mano, hitijo, mene ni.

Nekaj se dogaja, nihče ni
name pozoren, me nič ne
vpraša, kot da so samo oni,
kot da sem brez telesa, brez duše.

Vrtela se je na pirueti morskega vala,
razpljuskana po zvezdah v trebuhu
in brstela v nakodranem smehu valov.
Plapolala je z zefirjem nežnega diha
med runo zlatega ovna. Duša sonca
v škrlatu in zlatu je jokala smeh
skozi dež, ki diha vonjave sena.

Veliki voz jo pelje skozi pletež sanj
premičnega svetlobnega opaža
v ugodje plovbe, v evforični sen,
vznemirjenje z zdravilnim spancem
in zdramitvijo juter, ki nosijo v sebi
tišine miru in ščegečejo žarek,
ki topli z Orfejevim glasom.

Hodiva drug ob drugem,
vase te vpijam in vlečem,
vsako tvojo besedo snemam,
lovim, v spomin tkem, shranjujem.

Korak tvoj mi pravi, sporoča,
da imaš vprašanje zame, za oba,
v srcu tiči, se ti v grlu zatika,
ne gre, čas nama beži, vse nama polzi, se odmika.

Nisem te prosim za krvi kapljo,
zrak, ki dihaš, ne za vid, tvoj
sluh, za energijo, življenja napoj,
ne za misli tvoje, želodca vsebino.

Nikoli nisem hotel, zahteval zase,
tvojih grudi, srca, nebeške tišine,
da ostal bi v tebi, v laseh tvojih,
čeprav si mi bila dneve, noči v sanjah.

Morda se bo komu čudno zdelo,
da sem se danes zbudila kot stonoga,
obuta v težke čevlje in da sem se
čudila številčnosti svojih nog.

Ena polovica nog je hotela proti jugu,
druga polovica pa proti severu.
Opazila sem, da me noge razdvajajo
in na pol razpolovljeni, mi ni preostalo
drugega, kot da se obe strani pomerita
v moči, kajti če nobena stran ni
spoznala, da nobena ekspedicija
stonoge ne more uspeti, ne na
sever in ne jug, če ni enotnosti volje.

Bila je sobota. Navaden običajen dan.
Kot strela z jasnega je udaril vame princip
zadostnega razloga, da se me je loteval
obup in da me je minevalo veselje.
Odložila sem svojo popotnico - ljubezen.
Spravila sem jo pod prozorno steklo,
z izbrušenimi površinami in opazovala
to čisto čustvo kako se lesketa.

Pod steklom sem videla najboljši del sebe.
Po lepoti in zanosu se mi je zdela
najlepša umetnina narave, ki seva
pod občutljivo glazuro kot nekakšno
tiho glasbilo večnosti, brez oblike.

Pomladne meglice se dvigale so, iz njiv sveže oranih,
beli so češnje cvetovi v soncu pomladnem blesteli,
svoja so nastavljali lička, toploti življenja iz neba podarjeni,
v jutru ranem, žarki so sonca, skozi veje dreves, mavrično
igrali, vigredi ples, ustvarjali čudovite prizore, skozi gozd, tod so hoteli.

K potoku se strmo je spuščala pot, k mojem potoku v objem,
to plavajočo stezo polno kristalnih brzic, slapov šumečih,
kot biseri iskreči se v zrak so podili, milijoni kapljic dišečih,
naprej k sončni svetlobi, skakljali, po strugi deroči se vili,
v slogu gorskih škratov in vil, poredno v dolino se zlili.

Odstopil se je na razpolago računalniku
in iskal znanje človeka odrešujoče prihodnosti.
Debele žile silijo v ekran, klikajo in iščejo.
Našel je prepirajoče se moči, številne migljajoče
podobe, ki funkcionirajo, kot sanje želijo.
Spominske slike se nosijo same s teboj.
Naslednje dni se vlačijo še sem ter tja,
dokler vtisi in slike ne zbledijo in otopijo.
Dnevno omamo si zdravimo znova.

Škatla pred teboj se obnaša kot čudež
v svetu in svet v tebi. Oko prodira v dimenziji
svetlobne hitrosti, kot kompresor vrta
v živo skalo in išče kamen modrosti.

Logos ljubezenskih upehanosti.
Delovanje iz kože kot presežek
kipenja, nekakšna ognjena fantazma,
ki ne more doseči mere bivanja
v svojem fizičnem telesu.

Lahkoživa slepa produktivnost čakajoča
v preddverju na praznovanje uresničitve.
Sila veličine, izbruh in moč prstov iz prsti.
Sila opozarja na fizično rojstvo magme.
Prašni delci z nagonskim hrepenenjem.
Gibčnost še ni zaznala modric v možganih.

V trakove vezi se ne moreš zaplesti,
če niso stkani iz prizanesljivega plamena,
ki greje človeku dušo in ne zažiga kril.

V pepelu leži mrtva poteza duha,
ki je bil obsojen na peklenski ogenj.
Koliko moči potrebuješ za beg in rešitev,
da te nesreča izpljune iz svojih ust.
Njeno dno je kačji brlog s premerom sveta,
ki pripada pohlepu, prevzetnosti in zalezovanju
kače, ki se ti ugrudi, te zmami in piči.

Zalotim se, ko hodim spim, sanjam,
premikam se, tavam v smeri sonca,
premlevam najino bit, obstoj čustva.
V temi sem, lebdeč, kot netopir, tavam.

Dnevi bili so lepši takrat, bol smiselni,
trave mamljive, zrelo dišeče… zelene,
so rože poželeno , vabljive… dehtele.
Trenutki lepi, ni moč jih….. več ujeti.

V sobici podstrešni, hiše, ki že več to skoraj ni;
miza robata, na njej prazna "flaša" na sredini,
konzerva ribja, kos belega papirja, popisan ni,
postelja izmučena v kotu, na njej jaz in delirij.

Strop, na njem odsev ulične svetilke, ples igra,
skozi okno prašno, glas hrama veselja prihaja,
senco miške na mizi, njene očke kot levje vidim,
za mrvico kruha prosi, mene, ki še komaj živim.

Bežim, bežim, se slačim…
Zidajo, rušijo, praznujejo.
Prihaja čas, ko se v megli mnogi
še komaj premikajo s sencami noči.
Času pokajo šivi. Otroci jadikujejo
za kruhom, dobrino, ki je vsaki dan
težje dosegljiva v preddverjih,
kjer pokajo s šampanjci.

Razrasla se je vznesena radost miclija,
ki išče svojo spolnitev na skorji
odmrlih in razpadajočih dreves.
Zvegana hiša pravice išče v jetrih
le jecljavi jezik, na pa tiste lahkotnosti
in razglašenosti preigravanja,
ki odmikajo nezasluženo zlato
kos za kosom in si pripenjajo njegov lesk
na svoja razgaljena nedra.

Na tvoje približevanje odgovarjam:
Zbogom! Odslej se bova ljubila narazen.
Vzdržujem te v sebi kot ljubezen,
a se trgam od voska zažganih kril.
Ti si mi podlaga za dejanje sproščanja
iz oklepa s tisočerimi vozli in kleščami.
»Ljubim te, a narazen!«

Ne poznam drugačnih stopnic
do polken z izrezljanimi srčki,
kjer vladajo nebesne miselnosti,
kjer angeli dihajo in krilijo z idejami.
Poiskala te bom v globini
in ti približala razločke.

Vedno se vračam k tebi,
ko me srce, duša boli,
le takrat, ko se, te iščem
v sebi, če me boli tokrat, ne vem.

V objemu tvojem najdem
mir, spokoj duši, sanjam
sanje preteklih dni, noči,
bližina, bučanje tvoje me hladi.

Takrat, ko sem s teboj, ko spim,
ko molče, razmišljajoč ob tebi
stopam, si mnogokrat želim,
da to sploh nisem jaz, da se ne dogaja meni.

Da je vse to z nama sen
in da z jutrom boš odšla,
in ko prebudim se v nov dan,
boš ob meni, kot gori tam, drugačna.

Sobivaš na isti valovni dolžini,
Tvoje strune in moje, v isti
resonanci hrepenenja in iskanja,
uživam, uživaš v Tvoji, moji
bližini, in jaz sem in Ti si
tisti, ki daje nova spoznanja ...

Ne rabiva besed, samo iskra
v očeh, nasmeh, stisk roke
intonacija glasu, vem in veš,
da kamorkoli grem in greš,
Te nosim, me nosiš, v srcu,
pozabiti Te ne smem, ne smeš ...

Ležal na zemlji sem, na tleh,
v majhnih, nevidnih delčkih
prahu, sam sem se, me čas je
odložil v pozabo, v ne-življenje.

Pozabljen, zavržen od nje, vseh,
še od sebe, s seboj boril se, trudil,
da hodil bi, ne samo v nočeh po dveh
nogah, omagal, padal na kolena, se izgubil.