Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Racunalnisko_Credo_Zelijo

Računalniški credo petek, 16. maj 2008 @ 00:25 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Odstopil se je na razpolago računalniku in iskal znanje človeka odrešujoče prihodnosti. Debele žile silijo v ekran, klikajo in iščejo. Našel je prepirajoče se moči, številne migljajoče podobe, ki funkcionirajo, kot sanje želijo. Spominske slike se nosijo same s teboj. Naslednje dni se vlačijo še sem ter tja, dokler vtisi in slike ne zbledijo in otopijo. Dnevno omamo si zdravimo znova. Škatla pred teboj se obnaša kot čudež v svetu in svet v tebi. Oko prodira v dimenziji svetlobne hitrosti, kot kompresor vrta v živo skalo in išče kamen modrosti. Prostor ob računalniku postaja svetišče, ki postavi človeka na samo križišče sveta, v kozmološko eksistenco, omogoča videnje palete nians in občutenje refleksov in trzljajev, propustnost resničnosti, ki ji hočemo verjeti in jo kopičimo v oči in z njo zalivamo dušo. Ekran postaja istoveten z nebom. Je čudež, ki se kaže človeku kot pojem biti z vladarskim obličjem – računalniški credo Actum purus, ki se zasveti kot luč. Gugalnice, tobogani, plezanje spusti, skrivenčeni in utrujeni pogledi, klikanje in vnovično klikanje, iskanje, pogrezanje, uhajanje bežečega peska iz rok, obiranje piškavih orehov, hlastanje po zraku, paranje trebuhov, ki goltajo, vnovično bliskanje, odsvitanje, odskakovanje od tal do obzorja, pritiskanje palca desnice na tipkovnico, ta drgne spodnjo ustnico duše. Obsipavanje možganov s tisočerimi imeni, ki jih sive celice sproti pozabljajo. Razkrinkavanje prepletenosti sveta, iskanje prave znamke zobne paste, ženskosti in moškosti po forumih »srca iščejo« in stvari, ki jih ni mogoče definirati. Niti ni znano, če stvari obstajajo pod pojmi in fikcijami posebnežev, ki se kratkočasijo in zavajajo z veseljem, da postajamo laični kupci, potrošniško sestavljeni in računalniško razstavljeni predmeti duha. Zapiramo se v žičnično kabino. Vozikanje gor in dol, prestopanje sem ter tja. Iskanje vedrine pomladi v beli šmarnici razdišane slike, iskanje njenega latinskega imena - Convallaria majalis. Odvzemanje pravic domačim, da me vidijo, občutijo in slišijo. Jahanje mogočnega konja, ki je postal moj gospodar in jaz pomilujem svoja otekla kosmata kopita pod računalniško mizo z občutki krivde v verižniški zanki zasvojenosti. Pajčje mreže milijontih oken v svet neboleče goltajo užitek. Jutro znova vstaja, da bi ponovno vzniknil svet v ekranu. Mrzel in neizprosen nasmeh, kraja življenja. Le kdo tega še ni spoznal? www.tatjana-malec.si Komentarji (0) www.pozitivke.net