Ne vem kdo si. Brez oči si.
Kot stepski tiger imaš telo.
Hodil si čez Iranske planjave,
kjer se je rodil Zaratustra.
Prvi med velikimi preroki.
Prihajaš iz Gilgemeša
z vero starih Perzijcev.
Heroj, mag, kralj, kdo si,
s kom se imam čast pogovarjati?
Težki tovor nosiš s seboj.
Bila sem na pogrebu Aristotela
sredi Babilona, ko so vsi žalovali.
Ali se me ne spominjaš?
Sprehajala sem se z Aleksandrom
Velikim po Semiramidinih visečih vrtovih.
V vrtincih sem se premešala in prevrednotila.
V genih nosiva še spomine jezdenja svojih
prednikov na kamelah po žgočem soncu.
Si mar iz snovi iz Mrtvega morja?
Vonjam dišave arabskih trgovcev.
Vsakič, ko pelje vlak mimo,
se spomnim na puščavo in kamele.
Zaznavam znake Morsejeve
abecede, predirne glasove,
ki kličejo mite po imenu.
Srečujem se z miti, ki mi nadevajo
usodno masko pogube in jaz se rešujem.
Si mar spoznal zamaskiranega
moškega v sebi, ki me je zazidal vase.
Od kod si, kdo si, od kje prihajaš?
Si dionizični opoj, kača ali orel?
Že davno tega je, odkar sem umrla
kot puščavska roža, bila sem Kaldejka.
Minilo je že mnogo let in moj duh
nosi s seboj arheološko popotnico.
Ustavila sem se in utrujena počila.
V genih nosim knjigo vseh knjig.
Nekaj zvezkov so mi izročili že
Moški stare kamele, sam kralj Vištaspa,
še pred Budovim rojstvom.
Nek starodavni ep mi še danes zveni v ušesih
o stvarjenju sveta - Enuma eliš:
"Ko nebo zgoraj še ni imelo imena,
niti zemlja spodaj še ni bila imenovana."
Večno vračanje in znova najdeni čas.
Razgrnjen je prt sredi Torina
na vzvišeno mesto sitagme v smrti in vstajenju.
Moj krog je znova sklenjen s semenjem
umirajočega bika. Moji vrnitvi je ime čudež.
www.tatjana-malec.si |
Večno vračanje
Prispeval/a: ljudmil dne četrtek, 22. maj 2008 @ 12:34 CEST
Prelepo. Dijalektika postojanja. Putnicu kroz prostor i vreme smo. Ostavljamo svoj trag u prostoru i vremenu.Nosimo sve kreacije svemira u sebi. Duh se niti radja niti umire.On je apsolutno čisto, vječito blistavo, svemoguče, sveznajuče naše prvo JA.
Srećno Tatjana.
Ljudmil
Večno vračanje
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 22. maj 2008 @ 14:09 CEST
Navdih za pesem se črpala iz Nietzschejevega Zaratustre in tudi iz razmišljanj pesnika in pisatelja Iva Svetine: Tragedija in sodobni čas. Vse osvetljevanje nastanka Zaratustre teče v smeri , ki poudarja usodnost, enkratnost, vzvišenost, nadčloveškost tako snovanja literarnega dela kot tudi njegovega junaka, hkrati pa paoudarja njegovo tragičnost. Nietzsche navaja tudi verz svoje prijateljice, gospodične Lou von Salome, ki se glasi: Če nimaš več sreče, da mi jo daš, glej, imaše še trpljenje…Ob pisanju Zaratustre se je prepustil dionizičnemu občutenju življenja in sveta. Dionizično vznesenemu se je prebudil prastari duh, ki nosi semena nove tragičnosti. Z Zaratustro je premagan človek, pojem nadčlovek je postal najvišja realiteta, Dioniz je že krenil iz Indije proti helenskim obalam, proti Sredozemskemu morju, zibelki evropske civilizacije. Govori o rojstvu tragedije iz duha glasbe. Znova bo oplojeno Nebo in Zemlja, ki bosta rodila svojo najlepšo hčer – tragedijo O, kako trpi bog Dioniz! Nadčlovek osvobaja bremena, ki so jih nosili bogovi, očetomorilci, sinovi, ki so bili materini možje. Gilgamed in Ojdip. Resnica človekovega bivanja je torej tragičnost. Vedno znova se obnavlja, vstaja od mrtivh. Človek želi preseči samega sebe. Spektakel!
Lep pozdrav v Veliko Kladušo!
Tatjana
Večno vračanje
Prispeval/a: jože.k dne petek, 30. maj 2008 @ 19:04 CEST
Si, priznam, dober poznavalec političnih razmer, sveta,
in mojster v verzih, tistem, kar napišeš.Veš premlad sem še, premalo se oziram okoli sebe, v daljavo...
Vse lepo, čestitam k tvojim stvaritvam, tej pesmi, ostalim !
Tatjana lep pozdrav, če sem te s čim prizadel pa mi oprosti prosim.
Lep pozdrav !
jože.k
Večno vračanje
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 5. junij 2008 @ 14:54 CEST
hvala za komentar. Sem vesela, da pišeš in ustvarjaš. Pišeš, da si mlad. Zelo lepo, iz dna duše pesniš in zajemaš čustva, ki jim ne primanjkuje svetlobe in njenih lastnosti. Kar pogumno naprej. Tvoje pesmi dvigajo notranjo odzivnost in vodijo do zbranosti in miru. Podobe iz narave in preprostega življenja dobro denejo za dušo.
Ne vem zakaj bi me moral prizadeti, saj si bil v vsakem svojem komentarju prijazen in objektiven. Le zakaj bi imel takšen občutek. Nasprotno, nosim te v srcu, kot zelo prijaznega človeka in tenkočutnega pesnika.
Te prijazno pozdravljam in ti želim vse dobro, veliko ustvarjalnosti
Tatjana