Ne vem kdo si. Brez oči si.
Kot stepski tiger imaš telo.
Hodil si čez Iranske planjave,
kjer se je rodil Zaratustra.
Prvi med velikimi preroki.

Prihajaš iz Gilgemeša
z vero starih Perzijcev.
Heroj, mag, kralj, kdo si,
s kom se imam čast pogovarjati?
Težki tovor nosiš s seboj.

Bila sem na pogrebu Aristotela
sredi Babilona, ko so vsi žalovali.
Ali se me ne spominjaš?
Sprehajala sem se z Aleksandrom
Velikim po Semiramidinih visečih vrtovih.
V vrtincih sem se premešala in prevrednotila.
V genih nosiva še spomine jezdenja svojih
prednikov na kamelah po žgočem soncu.

Si mar iz snovi iz Mrtvega morja?
Vonjam dišave arabskih trgovcev.
Vsakič, ko pelje vlak mimo,
se spomnim na puščavo in kamele.
Zaznavam znake Morsejeve
abecede, predirne glasove,
ki kličejo mite po imenu.
Srečujem se z miti, ki mi nadevajo
usodno masko pogube in jaz se rešujem.

Si mar spoznal zamaskiranega
moškega v sebi, ki me je zazidal vase.
Od kod si, kdo si, od kje prihajaš?
Si dionizični opoj, kača ali orel?
Že davno tega je, odkar sem umrla
kot puščavska roža, bila sem Kaldejka.
Minilo je že mnogo let in moj duh
nosi s seboj arheološko popotnico.

Ustavila sem se in utrujena počila.
V genih nosim knjigo vseh knjig.
Nekaj zvezkov so mi izročili že
Moški stare kamele, sam kralj Vištaspa,
še pred Budovim rojstvom.
Nek starodavni ep mi še danes zveni v ušesih
o stvarjenju sveta - Enuma eliš:
"Ko nebo zgoraj še ni imelo imena,
niti zemlja spodaj še ni bila imenovana."
Večno vračanje in znova najdeni čas.
Razgrnjen je prt sredi Torina
na vzvišeno mesto sitagme v smrti in vstajenju.
Moj krog je znova sklenjen s semenjem
umirajočega bika. Moji vrnitvi je ime čudež.

www.tatjana-malec.si