Padal sem, kot iglica
bora, smreke, macesna,
sem padal skozi meglo, jutra,
pomladnega, tistega leta 1991, 23. maja.
Burja, orkan ali Miloševića kašljanje,
ukazovanje iz Beograda, podaljšana
roka J. Armada, je hotela vse nas, hotela je
njih, nabornike pokoriti, mene je hotela za talca.
Grmenje tankov, pritiski JA oficirjev,
bi me odneslo v ječo, temo bunkerjev,
da Pekre, ljudje njeni, se niso uprli,
z golimi telesi, rokami so jih napadli, s psovkami.
Vsi kot eden, soborci v 710. učnem centru,
pripadniki TO sestave, novinarji, domačini,
so se z vsemi sredstvi postavili po robu,
zahtevi armije, da se jim izročim jaz in naborniki.
To je bil čas, za katerega se je splačalo
živeti, graditi nekaj, kar je bil senj dni
stoletnih, ko smo bili vsi kot eden, bilo
je tudi drugih, vendar vsi enaki…… drugačni vsi.
Nisem pričakoval medalje za posebne
zasluge, da sem heroj, nisem pomislil;
vsi tisti, ki padli so za »našo stvar«, ki vse
so dali, izgubili svoja življenja, mar njih se kdo je spomnil?
Kot iglica z drevesa »slovenske pomladi« odpadel sem,
padal vse globlje, na smetišče zgodovine bil odložen,
da nisem prave barve, so bili mnenja, bil obtožen,
gradijo gradove spominske, še nihče me vprašal ni, zakaj sem otožen.
Padal sem, kot iglica
