Prišla je s pomladjo,
prav potiho, z meglico
jutranjo, z dežjem, soncem,
kot angel z nebes, z najlepšim nasmehom.

Bila je tako prikupna,
prisrčno, rahlo zmedena,
trepetala v srčku je
kot metuljček, ki je zašel med rože, trave.

Pobožal, poljubil
sem jo, na usteca, trebušček
rahlo izbočen, popek,
grudi sem božal napete, v njej sem bil.

Z rahlimi hodi, trzaji
sem hodil ven, se zopet
vračal v njeno lepoto, globino
njene notranje moči, od lepote ves prevzet.