Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Ljubezen_Custva_Lesketa

Ljubezen petek, 16. maj 2008 @ 18:51 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Bila je sobota. Navaden običajen dan. Kot strela z jasnega je udaril vame princip zadostnega razloga, da se me je loteval obup in da me je minevalo veselje. Odložila sem svojo popotnico - ljubezen. Spravila sem jo pod prozorno steklo, z izbrušenimi površinami in opazovala to čisto čustvo kako se lesketa. Pod steklom sem videla najboljši del sebe. Po lepoti in zanosu se mi je zdela najlepša umetnina narave, ki seva pod občutljivo glazuro kot nekakšno tiho glasbilo večnosti, brez oblike. Nisem vedela, da obstajam po delih in da je to najlepši del mene. Tako nedostopno lepa se mi je zdela, da sem jo klicala nazaj v duševno stanje, prosila sem jo, naj se zmehča in vstopi nazaj v moje srce. Prazno in okrnjeno sem se čutila, da sem doživljala nekakšen strah in vznemirjenost v votlosti prostora, ki se je širil v meni. Obljubila sem ji, da ji bom pričarala še veliko ugodja, presenečenj in veselja in da naj me ne oropa tiste dragocene radosti, da je ne bi mogla več obuditi v sebi in da ne bi mogla več ljubiti. Gledala sem jo v njeni popolnosti. Tako samosvoja se mi je zdela. Kazala sem ji roke in jo vabila k sebi, a ona je le nepremično žarela, vsa magična. Bila je sterilna, a dišeča kot vonj jasmina. Neponovljiva impresija duha je bila, ta moja lastnost pod stekleno površno in jaz sem se počasi dokopala do čistega pojma izgubljenega časa, ko sem še z vsem žarom ljubila. Odsev izpod stekla mi je dajal razumeti, da je ona v meni takrat, ko mene ni. Ko sem, se pa skrije pod steklo in žari kot najmočnejše vezivo vsega kar je. www.tatjana-malec.si Komentarji (0) www.pozitivke.net