Morda se bo komu čudno zdelo,
da sem se danes zbudila kot stonoga,
obuta v težke čevlje in da sem se
čudila številčnosti svojih nog.
Ena polovica nog je hotela proti jugu,
druga polovica pa proti severu.
Opazila sem, da me noge razdvajajo
in na pol razpolovljeni, mi ni preostalo
drugega, kot da se obe strani pomerita
v moči, kajti če nobena stran ni
spoznala, da nobena ekspedicija
stonoge ne more uspeti, ne na
sever in ne jug, če ni enotnosti volje.
Tako sem se zdela kot stonoga podobna
svojemu narodu, ki se kar naprej deli,
da bi bila kar vesela, če bi ostala
brez nog s to neozdravljivo boleznijo
delitve, in sicer stonoga brez okončin.
Deževniki sicer živijo po razdelitvi
na dvoje naprej, vendar stonogin svet
je nekaj drugega. Kako bi razdeljene
noge, če bi se še naprej delile na sto
delov, nosile svoje telo in se poganjale
proti vetru in dežju brez telesne moči.
Takoj sem vstala s svojimi sto nogami
in pomislila na odrešitev, da bi se
razumela kot stanje stonoge.
Sonce je bilo zunaj silno rožnate barve
in jaz sem odšla na sprehod s svojimi
sto nogami in z odprtimi okni v očeh
zagledana v svoje edino telo
in moram reci, da so noge ubogale
stonogino voljo, da ostanejo skupaj
in združijo svoje moči.
Morda se bo komu čudno zdelo,
