Hodiva drug ob drugem,
vase te vpijam in vlečem,
vsako tvojo besedo snemam,
lovim, v spomin tkem, shranjujem.
Korak tvoj mi pravi, sporoča,
da imaš vprašanje zame, za oba,
v srcu tiči, se ti v grlu zatika,
ne gre, čas nama beži, vse nama polzi, se odmika.
Na stičišču, križišču poti sva bila,
bi rad mi kaj povedal, takrat
si vprašala, še globok pogled vame,
tam sredi polja, bil je konec poti zame...zate.
Ko se spominjam tega, sem previden,
dih večnosti mi je navdih, ne ljubezen,
vedno sem v sanjah, ko zvezde na nebu štejem,
milijarde migetajočih svetov opazujem, se prebudim.
Zbiram vsa videnja, vedenja te vesoljne zemlje
in ob njeni pesmi mi vedno duša igra,
in ne verjamem samo eni vrsti, čeprav je sladka,
zastonj več ne prelijem nobene svoje, njene solze.
Moja pesem je samo moj log, reka, moj dom,
pesem zemlje, življenja, je moja usoda.
Razgrajujem svetlobo, temo noči, v sebe dvom,
nemir po zakonih narave častim, vse ostalo so iluzije… sanjarjenja.
Hodiva drug ob drugem,
