Zalotim se, ko hodim spim, sanjam,
premikam se, tavam v smeri sonca,
premlevam najino bit, obstoj čustva.
V temi sem, lebdeč, kot netopir, tavam.
Dnevi bili so lepši takrat, bol smiselni,
trave mamljive, zrelo dišeče… zelene,
so rože poželeno , vabljive… dehtele.
Trenutki lepi, ni moč jih….. več ujeti.
Vse je bilo, kot v neki davni zgodbi,
brez naju v njej, le…. samo hotenja.
V svetu brez gorja…. demonov zla,
so igre življenja……. najini podobi.
Vsak večer, ko me tema…. zaslepi,
razmišljam, Lunica, in se mi zdi,
da je ljubezen, le bolezen, nič drugega,
kakor prihod noči, minljiva, trenutna mena.
|
Lebdim kot netopir...
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 16. maj 2008 @ 09:02 CEST
tvoje pesmi so impresivne, čustveno navdušujoče, sledijo
iztegu pišoče roke, ki seže v notranjost in se dotakne srca.
Kanika, zares lepo.
LP Tatjana
Lebdim kot netopir...
Prispeval/a: kanika dne petek, 16. maj 2008 @ 10:18 CEST
Berem tvoje pesmice, ki so mimogrede, čudovite, prelepe, vendar jih moraš, dobesedno skonzumirati, da se jih naužiješ, prebaviš. Da se ti usedejo in šele kasneje prikažejo v pravih, mavričnih odtenkih, v takšnih za razumeti in v njih uživati.
Si prava mojstrica pisanja, čestitke!!!
lp, fp-Kanika