Cvetoča bodičasta kakteja,
s podobnostjo zadirčnega osata,
razprta slast trnjevega okusa,
ogrnjena s plaščem pojoče krvi,
ritmično s teboj bi rado zaplesalo
divje hrepenenje, obsedenost
v dateljnih velikih oči.
Prestavi posodo svojega soka
na ustje razbesnele reke,
ob breg vlažne trave
in cvetočih razvozlanih čeveljcev.
Bodi pelod, ki ga sonce
spreminja v mošt, da ga čas zbistri
v vino in me omotičnega sprejmi
v potopitve, da bo skalilo moje
semenje v tvojem toplem trebuhu.
Znotraj tebe bo žarel moj obraz,
zgoščena snov, plazeča kot kača
po lastovičjem gnezdu vrnitve.
Vate točim tekočino življenja
in slišim jok svojega veselja.
Sonce vtira v prašnike iztisnjene
kaplje iz semenskih solznic,
gostijo metulja z lahkotnostjo helija.
Ponavljam se. Roke si umivam
v dotikih tvojega telesa.
Spijem malo duše in grem dalje,
potujem, iščem samico svojega
tropa, da se prisesam na ženski vonj.
Med razkrižanimi nogami
te ljubkujem s trnji svoje zavesti,
po ozki stezi slasti te jemljem.
Da ne bi pozabil, da sem človek,
se ti dajem in zabadam
svoj mučeniški smisel presežka.
Cvetoča bodičasta kakteja,
