Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Tesna_Oblacila_Pravica

Tesno oblačilo četrtek, 15. maj 2008 @ 00:02 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Bežim, bežim, se slačim… Zidajo, rušijo, praznujejo. Prihaja čas, ko se v megli mnogi še komaj premikajo s sencami noči. Času pokajo šivi. Otroci jadikujejo za kruhom, dobrino, ki je vsaki dan težje dosegljiva v preddverjih, kjer pokajo s šampanjci. Razrasla se je vznesena radost miclija, ki išče svojo spolnitev na skorji odmrlih in razpadajočih dreves. Zvegana hiša pravice išče v jetrih le jecljavi jezik, na pa tiste lahkotnosti in razglašenosti preigravanja, ki odmikajo nezasluženo zlato kos za kosom in si pripenjajo njegov lesk na svoja razgaljena nedra. Vidijo se obešenjaške slike tajkunov, nedefiniranih in enigmatičnih junakov. Slišijo se zamolkle, na pol zmomljane laži, kot da se oglašajo potomci antičnih bogov, ki se igrajo varietejsko glumaštvo na daljavo slovenskemu ljudstvu. V parterju ploskajo v plemiških livrejah. Vrata so odklenjena, nikogar ni, ki bi sestopil. Starikavi igralec že desetletja igra dihurja in vse posode svinjaka so polizane do dna. Nekakšna žižkologija trzanja vlada, cvili in škripa iz nevidnega ozadja. Nek sindrom drdrajoče nadutosti s plohami gorečega dežja, ki razvnema in zažiga strasti pohlepa. Kup ruševin ob stolpnicah velikih idej, ki rastejo iz miclija kot gobe po dežju in se opravičujejo s svetlimi preoblekami. Z norostjo prihajajo in s truščem odhajajo z zlakotenimi ugrizi, glasni kot pasji lajež v kamnu ob glasnem rotenju korenin izrutih in posekanih dreves. Nazdravljanja, razhajanja in spodmikanja. Kroji se čas tesnega oblačila in našega prehajanja vanj. Pokajo, pokajo mu šivi…. Psi lajajo v obroču v luno. www.tatjana-malec.si Komentarji (0) www.pozitivke.net