|
||||||
|
|||||||
Bežim, bežim, se slačim…
Zidajo, rušijo, praznujejo.
Prihaja čas, ko se v megli mnogi
še komaj premikajo s sencami noči.
Času pokajo šivi. Otroci jadikujejo
za kruhom, dobrino, ki je vsaki dan
težje dosegljiva v preddverjih,
kjer pokajo s šampanjci.
Razrasla se je vznesena radost miclija,
ki išče svojo spolnitev na skorji
odmrlih in razpadajočih dreves.
Zvegana hiša pravice išče v jetrih
le jecljavi jezik, na pa tiste lahkotnosti
in razglašenosti preigravanja,
ki odmikajo nezasluženo zlato
kos za kosom in si pripenjajo njegov lesk
na svoja razgaljena nedra.
Vidijo se obešenjaške slike tajkunov,
nedefiniranih in enigmatičnih junakov.
Slišijo se zamolkle, na pol zmomljane laži,
kot da se oglašajo potomci antičnih bogov,
ki se igrajo varietejsko glumaštvo
na daljavo slovenskemu ljudstvu.
V parterju ploskajo v plemiških livrejah.
Vrata so odklenjena, nikogar ni, ki bi sestopil.
Starikavi igralec že desetletja igra dihurja
in vse posode svinjaka so polizane do dna.
Nekakšna žižkologija trzanja vlada,
cvili in škripa iz nevidnega ozadja.
Nek sindrom drdrajoče nadutosti
s plohami gorečega dežja,
ki razvnema in zažiga strasti pohlepa.
Kup ruševin ob stolpnicah velikih idej,
ki rastejo iz miclija kot gobe po dežju
in se opravičujejo s svetlimi preoblekami.
Z norostjo prihajajo in s truščem odhajajo
z zlakotenimi ugrizi, glasni kot pasji
lajež v kamnu ob glasnem rotenju korenin
izrutih in posekanih dreves.
Nazdravljanja, razhajanja in spodmikanja.
Kroji se čas tesnega oblačila
in našega prehajanja vanj.
Pokajo, pokajo mu šivi….
Psi lajajo v obroču v luno.
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Tesna_Oblacila_Pravica
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
