Eden od ključnih izzivov današnje vzgoje, tako poudarja Eva Hrovat Kuhar, uni. dipl. psih. in družinska ter vedenjska terapevtka, ki je zaposlena v osnovni šoli, je to, da starši otroku prevečkrat ugodijo, mu želijo preveč nuditi in se pogosto preveč vtikajo v njegov notranji svet. To velja tudi za igranje, zato nam je zaupala nekaj nasvetov, da bomo otroku ravno prav pomagali in ga s tem naučili, da se znajde tudi sam.

Prosta igra je čudežna in čudovita, a se starši vanjo prepogosto vpletajo, razlaga sogovornica in pravi, da otroci ne potrebujejo preveč usmerjanja pri igri, ko se denimo igrajo s kockami, saj morajo dobiti lastne izkušnje. Sami morajo zlagati, izkusiti, kdaj se kocke zrušijo in kdaj ne. Šele tako se lahko naučijo, kako graditi, da bo stalo.

Danes se ni več težko odpraviti na najbolj oddaljen del Zemlje, kar je bilo še pred nekaj desetletji pravi mali podvig. A še vedno je bistvenega pomena, da potujemo z odprtimi očmi. Potovati je živeti pomeni živeti tako, da ti popotovanja predstavljajo pomemben dejavnik pri tvojih odločitvah. To denimo pomeni, da svoje prihranke ne usmeriš v raznorazno materialno navlako, ampak si z njimi raje »kupiš« spontana in pristna doživetja.

Že samo življenje je popotovanje. Kot je v 17. stoletju zapisal japonski pesnik Matsuo Basho v svojih enkratnih popotniških dnevnikih: »Vsak dan je popotovanje in popotovanje samo je naš dom.« Ko potuješ, zaživiš. Pot ti odpira in čisti misli. Na poti odpade večina stvari, na katere si navajen v ustaljenem vsakdanjiku, in se pretvori v neznane, kar nas privlači, obenem pa vzbuja strah, dvome. Novi obrazi, nov jezik in vsakdanje navade te pripravijo do tega, da spet začneš ceniti naš enkraten planet, pa tudi svoje domače okolje.

Začnimo provokativno: družba danes potrebuje več alfa moških, vendar celostnih alfa moških!

Teorije o alfa moških, ki smo jih popularizirali na podlagi raziskovanja živalskega sveta, so se izkazale za napačne. Kvalitete alfa samca niso le dominanca, moč in odločnost, značilne za plenilce iz živalskega sveta, temveč tudi in predvsem kvalitete vodje, ki vodi, ščiti in ljubeče skrbi za svojo družino ali skupnost.

Alfa moške v popularni kulturi vidimo kot “prave moške” ali pa kot “neumne mačote”.

Šolane bedakinje obeh spolov so narodu na pladnju prinesle čudovito priložnost za slovnično utrjevanje ženske manjvrednosti. Njihov namen je bil sicer nasproten, a če bi ga dosegle, jih ne bi mogli imenovati »bedakinje« …

Človekinje/ljudi lahko nagovarjamo na več načinov: lahko so spoštovane/-i oziroma cenjene_i ali spoštovani in cenjeni, kot v dobrih starih časih. Bodimo odkrite: vsi ti načini so čudni – kot vikanje ali (bog naj ne dajo) onikanje.

»Čeprav smo si ljudje različni, vsi nosimo enako željo v sebi. Vsak hrepeni po nekom, ki bi mu nudil uteho in bližino, po nekom, s katerim bi lahko delil vesele trenutke ali lažje prebrodil boleče. Naša notranja potreba nas vodi v to, da smo čustveno povezani z nenadomestljivimi drugimi,« razlaga dr. Sue Johnson, kanadska klinična psihologinja, ki je za Vivo spregovorila o tem, kaj je v ozadju partnerskih konfliktov in kako v čustva usmerjeni terapiji za pare (Emotionally Focused Couple Therapy – EFT) vrača zadovoljstvo v odnosu in življenju

Njeno sporočilo je, da se nam za srečno partnerstvo ni potrebno ukvarjati z učenjem učinkovitejših komunikacijskih veščin, proučevanja otroštva ali velikih romantičnih gest.

Izgorelost?

V jesensko zimskem času, ko nam močno primanjkuje sončne svetlobe in ko večino časa preživimo v zaprtem prostoru, nam pomanjkanje energije, stres in utrujenost še posebej pridejo do živega.
Sodobno življenje temelji tudi na prehrani z (pre)nizko vsebnostjo hranilnih snovi, ki so potrebne tudi za vzdrževanje umske čilosti in zadovoljstva.

Za pravilno delovanje živčnega sistema in dobro razpoloženje so še posebej pomembni vitamini B1, B3, folna kislina in B12 v naravni obliki, ki prispevajo:

• k normalnemu psihološkemu delovanju,
• zmanjševanju utrujenosti in izčrpanosti,
• izboljšanem delovanju živčnega sistema in
• povečanim umskim zmogljivostim.

“Eklekticizem” je pristop, pri katerem ničesar vnaprej ne zanikamo, temveč to analiziramo in o tem razmislimo, primerjamo in povežemo z že znanim, da bi na koncu prišli do najboljšega zaključka, najbolj vrednega, da ga sprejmemo.

Pogosto pozabljamo na to jasno in jedrnato definicijo eklekticizma kot pristopa k iskanju resnice in namesto tega dajemo prednost običajni rabi te besede in površinskemu razumevanju njenega pomena. Tako “eklektični pristop” običajno povezujemo s šibkostjo, mlačnostjo in otopelostjo tistih, ki vidijo stvari, vendar ne morejo dojeti njihove globine in širine. Zanje je “eklekticizem” nesmiselna dialektika in dialog, ki se vrti v krogu in s katerim nikoli ne pridemo – niti si ne upamo – priti do plodne definicije.

Vesela sem, saj vedno več ljudi postaja ozaveščenih glede prehrane, zdravega načina življenja in postalo je jasno, da nismo samo fizično telo, temveč tudi duhovno, čustveno bitje in tako je potrebno gledati na človeka celostno v vseh pogledih.

Pomembno je naše razmišljanje, naš odnos do narave, okolja, pomembno je kako se odzivamo na stres, ga znamo zmanjšati..., in zelo pomembno je ali jemo zdravo hrano, ki nas krepi, nam daje energijo in nas podpira pri vsakodnevnih dejavnostih. TKM gleda na človeka celostno, zato mi je tako všeč.

Pomanjkanje vitamina B12

Vitamin B12 je vitamin mnogih učinkov. Prispeva k sproščanju energije pri presnovi, k delovanju živčnega sistema, k presnovi homocisteina, k normalnemu psihološkemu delovanju, ima vlogo pri nastajanju rdečih krvničk, pri delovanju imunskega sistema, pri delitvi celic, prispeva k zmanjševanju utrujenosti in izčrpanosti. Pomemben je za dobro resorpcijo ostalih hranil v telesu, kot sta železo in folna kislina.

V telo lahko vnesemo večjo količino vitamina B12 z ustrezno hrano in z 'naravnimi' prehranskimi dopolnili.  Pri prehranskih dopolnilih se vprašajte oz. pazite na naslednje stvari:

Ali so v škatlici oz pršilu 'izvlečki' vitaminov – telo jih največkrat  'ne prepozna' in včasih je ravno obraten rezultat, kot bi si želeli?

Ali telo lahko te izvlečke vitaminov absorbira  - ali se 'nalagajo' nekje v organizmu kot odpadni produkti – npr ožilje, sklepi itd

Če izdelek ni naraven boste na zgornja vprašanja odgovorili pritrdilno in za telo naredili lahko 'več škode kot koristi', kajti nenaravna prehranska dopolnila oz. izvlečki telo obremenjujejo. Lahko povzročajo kristalizacijo telesa.

Med encime ne spadajo le tisti v prebavilih, ki prebavijo zaužiti grižljaj, ampak jih je najti v vseh kotičkih našega telesa, tako zunaj kot znotraj celic. Ko začne pisana mreža različnih encimov popuščati, to lahko pripelje do izgube zdravja in dobrega počutja, zato je treba telesu tudi pri tem priskočiti na pomoč. Zakaj so encimi tako pomembni in kako jih lahko okrepimo?

Encimi so nujni za naše psihofizično zdravje in življenje
Encimi so posebne beljakovine, ki jih proizvajajo živi organizmi. Ker pospešujejo skoraj vse telesne biološke reakcije, ki brez njih ne bi mogle potekati dovolj hitro, so zelo pomembni za ohranjanje ne le psihofizičnega zdravja, ampak tudi življenja. Med pomembne encime sodijo amilaze, lipaze, proteaze in drugi, ki pomagajo prebavljati zaužito hrano.

Za 14 odstotkov kvalitetnejša sperma.
Če se človek pravilno prehranjuje in skrbi za svoje telo, se bo to poznalo tudi na spermi. Kakovosti sperme škodujejo alkohol, droge in nekatera zdravila, ugotavljajo dosedanje raziskave.

Obstaja več načinov, kako izboljšati kakovost sperme. Nanedavnem kongresu Evropskega združenja za humano reprodukcijo in embriologijo so strokovnjaki predstavili študijo o vplivu prehrane natančneje oreščkov, ki  po njihovem  izboljšajo število in hitrost spermijev.
Raven spermijev v "običajnem" obsegu, ki ga je določila Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), je med 15 in 200 milijoni semenčic na milimeter sperme.

»Kaj nas ohranja zdrave in srečne skozi življenje? Nedavno so anketirali generacijo Y z vprašanjem, kateri so njihovi najpomembnejši cilji v življenju, in več kot 80 odstotkov jih je reklo, da je njihov glavni življenjski cilj to, da postanejo bogati.

Prav tako je 50 odstotkov teh mladih odraslih reklo, da je drugi pomemben življenjski cilj to, da postanejo slavni,« začne svoj TED govor psihiater Robert Waldinger z univerze Harvard, že četrti vodja raziskave o razvoju odraslega življenja, ene najdaljših raziskav o sreči.

V Wikipediji je zapisano: “V psihologiji je TRAVMA vrsta poškodbe psihe, ki se pojavi kot posledica hudega trpljenja. “
Travma je glavni razlog, ki nam onemogoča živeti zdravo in srečno življenje. Povzroči jo izjemno stresna in neprijetna izkušnja, ob kateri smo dobili občutek, da smo izgubili nadzor. Če travmatični cikel ni bil zaključen, spomin in občutek te izkušnje ostaneta v nas, prav tako pa ostane v našem telesu tudi ves stres, ki je povzročil travmo. Travma je nekaj, kar je v nas povzročilo tako stisko in toliko bolečine, da je preprosto ne moremo izpustiti.

To je stanje čustvene in duševne stiske, ki jo povzroči izkušnja, ki ni rešena.
Vsak od nas doživi travmo na drugačen način. Kar povzroči travmo eni osebi, ni nujno, da jo tudi drugi. Kako se odzivamo na travme, je odvisno od naše biološke sestave, našega fizičnega, duševnega in čustvenega praga ter kako se odzivamo na okolje.

Nedavno sem prebrala recenzijo knjige “Eden 2.0: Climate Change and the Search for a 21st Century Myth” 1. Osrednja ideja te knjige je, da mora človeštvo – precej hitro – najti mit, ki bi nam omogočal preseči medsebojne razlike in nas navdihnil h koreniti spremembi. Suha dejstva in politika ne bodo zadostovali. Da bi lahko naredili nujno potrebno spremembo, potrebujemo navdih v obliki skupne vizije.

To se ne nanaša le na našo splošno družbeno klimo, v kateri ne prisegamo več na dejstva, temveč dajemo prednost dobri zgodbi. Poudarjeno je tudi izrazito pomanjkanje vizije prihodnosti aktivistov in politikov po svetu.

Britanska mikrobiologinja svetuje, da pokrov spustite preden potegnete vodo.
Tudi če je javno stranišče navidezno zelo čisto, naše oko kaj hitro zazna majhne zbledele kapljice, ostanke fekalij nekoga, ki je straniščno školjko uporabil pred nami. Zato se javnim straniščem najraje izognemo, če pa že, raje čepimo ali pa obložimo s toaletnim papirjem. Pa je sedenje na straniščni školjki javnega stranišča res tako nevarno?

Dr. Primrose Freestone , klinična mikrobiologina z Univerei v Leicesterju pojasnjueje, da lahko človeški urin vsebuje številne prenosljive patogene organizme, med so bakterije;  kampilobaktri, enterokoki, bakterija Escherichia coli( E. coli)  salmonela, šigele, stafilokoki, streptokoki in bakterije jersinije. V urinu lahko najdemo tudi različne viruse, kot so norovirus, rotavirus in hepatitis A in E, dodaja.

»Mladi imajo zelo sproščen odnos do alkohola, sprejemajo ga, kot večina odraslih, kot del folklore in odraščanja. Težko sicer ubesedijo prave vzroke, zakaj ga uživajo. Večinoma zato, ker je fajn, ker ga pijejo vsi, ker te sprosti ...

Redki dojemajo uživanje alkohola kot problem in iščejo načine, da se temu izognejo,« odnos do alkohola med mladimi strne Ivana Gradišnik, soustanoviteljica in vodja Familylaba, kjer od leta 2015 po šolah izvajajo program delavnic Trezno o alkoholu. Pravi, da podajanje informacij o učinkih alkohola za mlade ni dovolj. Odprt in odkrit pogovor brez moraliziranja je tisti, ki je lahko temelj sprememb. Preventiva pa v samospoštovanju najstnika.

“Vsak je sam, ko ostane sam, zdaj jaz, zdaj ti, roke časa napletejo pajčevinasto nebo.
Duša je ptič brez kril, ko življenje se dotakne dna, proti soncu seže ta, ki zna vstati sam, ko je sam.”
(Dušan Velkavrh)

Tokrat se mi je zaradi osebne izkušnje porodil naslov 'vsak je sam', ki me je takoj navedel na čudovito besedilo pesmi, ki jo je izvajala meni zelo ljuba skupina Hazard in katere priredbo je naredila tudi Alenka Godec.

Pa bi nekateri lahko tudi pomislili, le kaj ima to veze z Djotiš-vedsko astrologijo, s katero se ukvarjam. Direktno nič (če izvzamem mojo osebno karto), indirektno vse, saj Djotiš razlaga in pojasnjuje življenje samo.

Danes velja zmotno prepričanje, da je ekonomska kriza iz leta 2008 rešena. Kako daleč od resnice! Leta 2008 je stari ekonomski sistem – ki je bil utemeljen na gospodarski rasti, tekmovanju, sebičnosti (bogatih držav, bank in podjetij) in potrošništvu (nas, prebivalcev razvitega sveta) – dokončno propadel. Pa vendarle izgleda, kot da je ponovno oživel. Celo več: izgleda bolj uspešen kot prej. Pa vendar je to le velika (finančna) iluzija.

Vse kar gledamo zdaj – gospodarska rast, borzna rast, rast dobičkov, rast potrošnje – je zgolj posledica ogromnih finančnih injekcij, ki so jih centralne banke najmočnejših držav »vbrizgale v bolnika na smrtni postelji« – globalni finančni sistem. Bolj enostavno povedano: centralne banke so natisnile ogromne količine dodatnega denarja (v praksi se sicer danes tiska le manjši del denarja, ostalo gre za elektronski denar, ki ga banke »ustvarjajo iz nič«).

Ljubezen ni bila vedno tako pomembna, kot je danes, čeprav jo sodobne družbene okoliščine postavljajo spet pred nove izzive. Pojmovanja in razumevanja ljubezni so namreč vedno vpeta v osebni in družbeni svet, vedno pa so tako tudi del kulturno-zgodovinskih okoliščin.

»Ljubezen ima toliko različnih obrazov in vsebin, da jo je težko spraviti v en predal. Za naše babice je bila ljubezen, da je mož ni tepel, da ni bila lačna in da je imela streho nad glavo. Za mojo mamo je bila ljubezen to, da ji je mož dal denar in da smo zgradili hišo. Bolj je bilo v ospredju to, kaj imeti. Sama sem se poročila pri 19. letih in z možem, s katerim sva skupaj preživljala srednješolski čas, je bila ljubezen velikokrat to, da je to oseba, ki me nasmeji in s katero sva oziroma imava skupne cilje.

"V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela." (Jn 1,1-5)

Kakršno koli je že naše prepričanje, moramo priznati, da imajo besede veliko moč. Že izkušnje nam govorijo, da imajo velikanski vpliv na naše življenje. Nekdo nas že z besedo ali z nekaj besedami lahko popolnoma "sesuje" ali pa nas nasprotno zelo "povzdigne". Samo nekaj besed lahko spremeni naše življenje ali življenja mnogih ljudi.

Znanstveniki že dalj časa raziskujejo, ali nam lahko naša osebnost pomaga, da bomo živeli dlje ali pa nam povečuje tveganje, da bomo imeli visok krvni pritisk ali holesterol ali morda zboleli za artritisom, sladkorno boleznijo ali katero od bolezni srca. Tega sta se zavedala že Hipokrat in Galen v antični Grčiji, ki sta za štiri tipe osebnosti predvidela dovzetnost za določene telesne in duševne bolezni.

Do danes je bilo na tem področju narejenih že veliko raziskav, ki potrjujejo, da lahko naše lastnosti napovedujejo, kako zdravi bomo. Eden od razlogov, zakaj lahko osebnost vpliva na naše zdravje, se skriva v tem, da pomeni strategije, s katerimi se soočamo s težkimi situacijami v življenju, te pa dejansko pomenijo, kakšna vedenja in navade imamo.

Karkoli v življenju izkušamo, je naša resničnost. A resničnost niso dogodki sami po sebi. Dogodki samo so. Takšni kot so. O nekem dogodku, doživetju, nečemu, čemur smo pač priča, razvijemo neke misli, te pa v nas izzovejo določena čustva, ki tem dogodkom dodajo barve. Ker smo ravno v času svetovnega nogometnega prvenstva, ko pišem članek, si lahko vzamemo za primer trenutek, ko prižgemo televizor in zagledamo na prvem programu nogometno tekmo.

Nekdo, ki ga nogomet ne zanima, niti opazil ne bo, kaj je na sporedu in bo z daljincem nadaljeval raziskovanje programov. Nekdo drug bo preveril, kateri moštvi se pomerjajo in če mu ni v interesu, bo prav tako preskočil tekmo. Spet tretji bo preklical pomemben sestanek, da bi si lahko ogledal tekmo, četrti bo med spremljanjem tekme glasno vzklikal, bodril »svoje« moštvo in ob tla vrgel skledo pokovke, če izid ne bo po njegovih pričakovanjih.

Samo-sabotaža je ena od ovir, ki človeka najbolj oslabijo na duhovni poti, kajti deluje povsem nezavedno, tako da se je izredno težko spopasti z njo. Le težko bo kdorkoli kdajkoli priznal, da želi namenoma spodkopati svoje najboljše interese, pa vendar mnogi med nami precej zatrejo samega sebe, na subtilen kot tudi zelo očiten način. Kaj je potrebno, da bi izkoreninili program samo-uničenja in ga nadomestili z osebno spodbudo?

Ego se maščuje

Prvič, priznati moramo, da obstaja del našega uma, ki se boji in se upira kakršnikoli spremembi, četudi bo ta sprememba za nas dobra in nam bo prinesla večjo srečo. Ego ima težko nalogo (in je obseden s tem), da bi ohranil status quo - celo takrat, ko status quo smrdi. Njegov miselni sistem temelji na prepričanju, da je “znano vedno varnejše kot neznano in zato za vsako ceno ohrani znano”.