Slikar, ki je predstavljal svojo sliko in jo mladeniču drago prodal je dejal; v tej sliki obstaja narisan odgovor na vsa človeška vprašanja.
Mladenič, ki jo je kupil čeprav tega v njej ni videl, si je mislil bom že kasneje to videl in spoznal.
Tako je mladenič zmeraj postajal pred to sliko in to iskal, ter zaradi tega začel opuščati bistvene stvari življenja.

Ko je prišel k njemu njegov modri resnicoljuben prijatelj, ga je vprašal; kaj postajaš pred to sliko?
Ta, ki mi je sliko prodal, mi je dejal, da je v njej narisan odgovor na vsa človeška vprašanja.
Prijatelj si je sliko ogledal in dejal, tega v tej sliki ni, izrekel ti je laž.

Kim Obaha: Virakrati

Junija 2014 je izšla knjiga z naslovom Virakrati, ki jo je napisalo 14-letno dekle Kim Obaha.

Kim pravi, da ima bujno domišljijo in včasih zelo dobre sanje; vse to želi spraviti na papir, zato piše zgodbe, pesmi, riše svoje junake …

Prav sanje so tiste, ki so jo spodbudile napisati knjigo.

Ko se je neko jutro prebudila, je poiskala prazen zvezek in pisalo. Sprva je mislila, da bo napisala petnajst strani, a je na koncu zneslo veliko več. Dodala je namreč šolske prigode, ljubezen, svoje pesmi in ilustracije.

Na tem svetu ne bom večno. Med večnostjo pred mojim rojstvom in večnostjo po moji smrti mi je natančno odmerjen čas postanka na tem našem malem planetu. Imam svojo 'parkirno uro'.

Njenih kazalcev ne morem zavrteti nazaj. Vanjo ne morem vreči kovanca, da bi si podaljšal čas postanka. Ta čas je neizprosno omejen. Ni je oblasti, ki bi mi pri tem mogla pomagati. Moje življenje je kot moje ime, ki ga napišem v mivko ob morju. Le rahel vetrc zaveje in vse je zabrisano.

Kaj torej?

Simboliki kruha in vina sta prastari. Pogosto jo najdemo v Svetem pismu , v stari in novi zavezi, posebno v prilikah.

Zunanje gledano sta bila kruh in vino v antiki osnova vsakdanjega življenja. Zaradi tega je navadna hrana pogosto predstavljala simbol za duhovno. Kakor fizično telo razpade brez hrane, podobno tudi duša hira brez duhovne jedi. V tem smislu so predkrščanski misteriji uporabljali simbole, ki so bili kasneje prilagojeni v krščanskih misterijih. Vzvišene skrivnosti so bile prenesene v prilike. Naravo so tudi videli kot priliko; kot vtis oziroma predstavo o nečem, kar se skriva za njo.

Po spletu okoliščin sem se tisti dan znašla na avtobusni postaji. Dolgo je že bilo od tega, ko sem se domov morala peljati z avtobusom. Ravno prebrani vozni red sporoča, da mi je ta ravno odpeljal izpred nosa. Sedem na stol v lični avtobusni postaji in opazujem okolico.

Prisede ženska srednjih let. Kovček. Globok izdih, ko  sede poleg mene. Vzame škatlico cigaret, potegne enega junaka iz nje in ga prižge. Seveda sem navdušena. Moji dolgi, še skoraj na sveže umiti lasje, ki še dišijo po jasminu, zaplapolajo v vonju cigaretnega dima. Nič, Vanda, kar lepo mirno, si na javnem mestu in tukaj se med drugim lahko tudi kadi. Prelena, da bi vstala in se malo sprehodila.

Piše: Tipi Kraljeva v Vivi www.viva.si

Dober pogovor je ključen za zdrav seks. Občutke obojestranskega spoštovanja, čustvene bližine in seksualnega zadovoljstva boste dodatno okrepili, če se boste naučili iskreno pogovarjati s partnerjem/partnerko.

Sposobnost odkritega pogovora, pri katerem ne občutite nelagodja, vam lahko pomaga rešiti seksualne težave, ki se občasno pojavijo v vsakem trajnem intimnem razmerju. Ko se boste ukvarjali z razvijanjem novih komunikacijskih spretnosti, bodite potrpežljivi s seboj in s partnerjem/partnerko.

Globalna skupnost
Planet Zemlja je kot ladja brez kapitana, z nekaj agresivnimi častniki in mornarji na krovu, ki jih kaj malo briga v katero smer ladja plove; njihova edina skrb je, da si čim bolj napolnijo žepe, medtem ko v ladjo že vdira voda in se počasi potaplja. Potniki v prvem razredu se medtem zabavajo, hazardirajo in se sončijo v žarkih lastnega samozadovoljstva, ne meneč se za dogajanje v podpalubju.

V nižjih palubah se drenjajo množice, ki za drobtine, ki padajo z gornje palube, garajo kot sužnji na galejah. V najnižje palubah pa niti drobtine ne padejo več, tam je vse polno komaj živih senc in strohnelih trupel. Kar danes resnično potrebujemo, je sposoben kapitan in posadka, ki ve, kam pluje (skupna) ladja, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja s potniki, ki jo skrbi bodočnost, ohranjanje in vzdrževanje ladje.

Na vhodu v egipčanske hrame, v katerih so shranjevali žita in pridelke, je bil vklesan napis: „Ne uživaj hrane, ki so jo pridelali tvoji sužnji.“ Zakaj najvišja kasta, kamor so svečeniki takrat sodili, ni uživala podarjene ali z davki pobrane hrane? Zakaj bi se ob vsem tem obilju potili in žulili dlani, da si pridelajo lastno hrano? 

Ker so zelo dobro vedeli, da potrebujejo energijo in ne „polnila za telo“. 
In prav to smo danes pozabili, zato večina ljudi ne dojame, da „mašila“, ki jih uživajo, v veliki meri vplivajo na vse večjo izčrpanost, upad plodnosti, razmah depresije in pomanjkanje veselja do življenja.

Včeraj mi je nekdo poslal basen, ki je res nadvse poučna, zato sem jo nekoliko dopolnil.

Živela je Mravljica, ki je bila zaposlena v privatnem podjetju Žblj d.d., kjer je pridno delala, ker je imela notranjo motivacijo za delo, kot pravijo psihologi, delo pa jo je tudi veselilo, kar pomeni, da je bila voljna delati tudi popoldan in čez vikend, če je bilo treba, poleg tega pa se je nenehno izpopolnjevala in izobraževala – doma in v tujini. Prav zaradi lastne motivacije, železne discipline, veščin, spretnosti, znanja in redoljubnosti je bila izjemno učinkovita, kreativna in priljubljena med sodelavci. Lahko bi rekli, da so verjeli vanjo, ona pa je verjela vanje, saj je bila prepričana, da je sodelovanje produktivnejše od dela v izoliranosti od drugih, v pogojih nenehnega tekmovanja, zategovanja pasu in tesnobe zaradi možnosti odpuščanja.

V Patni sva z Narajan Prasadom postala dobra prijatelja. Kot je v navadi pri prijateljih, me je hotel seznaniti s svojim dragim prijateljem, zdravnikom, ki je vodil rentgensko kliniko. Ta naju je nekega dne sprejel v svoji pisarni in naju povabil, naj prisedeva k mizi. Čeprav se je rodil kot hindujec, je bil razočaran nad predsodki do nižjih kast in se je predvsem zato spreobrnil v muslimana.

Zdaj je preučeval sveti Koran in se preimenoval v Mohameda. Še naprej je priznaval nauk Bhagavad-gite, ni pa hotel pripadati veri, ki je podpirala zapostavljanje ljudi na podlagi rojstva. Izzval sem ga: »Ampak Gita nikogar ne zapostavlja na podlagi rojstva. Številni med največjimi hindujskimi svetniki so se rodili v nižjih kastah. Bhagavad-gita nas uči, da nismo snovno telo, temveč neumrljive duše.«

Beseda in slike so pravzaprav v rokah tistih, ki obvladujejo množično posredovanje informacij. V njihovi oblasti so besede in slike, ki vodijo milijarde ljudi. Milijarde ljudi vedno znova poslušajo iste besede, gledajo vedno iste, ki pa seveda prikličejo v njih vedno znova iste misli, občutke in delovanja.

Tako sredstva javnega obveščanja oblvadujejo človekovav vsakdanjik. Ljudi ozaveščajo in zabavajo, jih učijo in vzgajajo, zapeljuje in zavajajo. Sateliti in internet, E-pošta in CD-rom, Handy in faks, računalnik in televizija so postali nepogrešljivi.

Nisem privrženec meščanske kulture. Biti pripadnik srednjega sloja zahodne kulture v 19. in začetku 20. st. se mi zdi ena najobupnejših oblik človeškega obstoja. Samozatajevanje, zlaganost, neumorno dajanje vtisa, brezizhodna ujetost v vedenjske vzorce … Brrr!

Kljub temu pa je bila prav ta srhljiva razvojna stopnja zadnja, v kateri so vljudnost, prijaznost, spoštovanje, čast in ponos še nekaj pomenili. Zadnjih nekaj desetletij, ko zgolj vztrajno izničujemo nesnovne in kompulzivno arhiviramo snovne dosežke človeške kulture, si s tega gledišča vsekakor ne zasluži naziva 'razviti svet'.

Demokratična država
Za izvajanje načel pravične delitve se mora torej spremeniti marsikaj, tudi država. Kakšno državo torej danes potrebujemo in kakšne državnike? Današnji politiki le stežka dojemajo globalizacijo: medtem ko poudarjajo mednarodno sodelovanje, razmišljajo o nakupih najnovejšega orožja, medtem ko govorijo o svobodni trgovini, razmišljajo o še večji zaščiti svojih trgov itd.

V resnici današnji politiki niso sposobni voditi svetovne globalizacije, kajti razmišljati bi morali povsem drugače: na prvem mestu morajo biti potrebe in interesi celega sveta, šele za njimi pa potrebe in interesi »moje« države ali celo korporacije. Zato politiki globalizacijo prepuščajo velikim mednarodnim korporacijam in finančnim špekulantom.

Po sedemnajstih letih, kolikor naj bi uradno trajalo posipavanje atmosfere z aluminijem, barijem in drugimi snovmi, se ljudstvo očitno zbuja in ta tema počasi prihaja tudi v medije in razprave politikov. Iz faze zanikanja smo zdaj v fazi, da uradniki počasi priznavajo, da kemično pršenje (chemtraili) obstaja, vendar nam razlagajo, da je njihov namen plemenit in da z njimi rešujemo planet pred globalnim segrevanjem. 

Tudi osnovna sestava tega, kar pršijo nad našimi glavami, ni skrivnost. Kaj vse skrivajo bele sledi, lahko preberemo v več kot 150 patentih, ki so že registrirani s tem v zvezi. Najbolj zaskrbljujoče so toksične kovine v nano oblikah (predvsem aluminij in barij), zraven pa so še hidrogen sulfid (H2S), žveplov dioksid (SO2) in druge snovi. 

Kako si najenostavneje zagotoviti 100 % čisto pitno vodo izvirskega okusa, ki jo potrebuje naše telo?

Voda je glavna sestavina človeškega telesa in bistvenega pomena za opravljanje življenjskih funkcij telesa. Telo najbolje deluje, če ima na voljo dovolj čiste vode. Zato je čista voda za pitje, pripravo hrane in napitkov bistvenega pomena za dobro funkcioniranje telesa. Zdravo življenje se začne s čisto vodo. Čista voda raztaplja in odvaja strupe iz telesa, zato je odlična za čiščenje telesa.

Je vaša pitna voda klorirana, vsebuje pesticide, težke kovine ali celo mikroorganizme?
Klor je zelo strupen plin, ki se je v prvi svetovni vojni uporabljal kot bojni strup. Danes ga zaradi njegove lastnosti, da ubije bakterije in druge mikroorganizme, uporabljajo za sterilizacijo pitne vode. Več o škodljivosti klora si lahko preberete na spletni strani: www.vodni-filter.si/klor-v-vodi.html.

Osupel sem, kako brez moči so ljudje, da bi drug drugega osrečili, se razumeli, si ustregli in se ljubili. Tisk, radio in televizija nam vsak dan servirajo skorajda smrtno dozo surovosti in nasilja, brezobzirnosti in nesmisla. Kaže, da zborovanja, pozivi, demonstracije in protestne akcije ne pripomorejo kaj dosti k medsebojnemu razumevanju.

Vsak hoče na svoj način izboljšati svet in si na dvomljive načine prizadeva za mir. Zdi pa se, da nihče ni pripravljen na spravo, da bi tako dosegli mir. Zdi se tudi, da nihče ni pripravljen poboljšati samega sebe. Vsak hoče začeti pri drugem. Vsak hoče obtoževati, kriviti in klicati na odgovornost druge. Tako smo se znašli v Babilonu. Obsedel nas je babilonski duh, duh zmešnjave in pomračitve.

Večji del našega življenja se sestoji iz tega, da nam drugi posvečajo pozornost, oziroma, da mi posvečamo pozornost drugim. Pojem pozornost pogosto označujemo, kot neko obliko zbranosti in predstavlja zavestno miselno usmeritev na kaj, pomeni pozorno spremljati, intenzivno poslušati, kazati zanimanje, zavestno misliti na nekaj ali o nečem premišljevati.

Tovrstni opisi kažejo, da gre pri tem za zavestno aktivnost. V številnih trenutkih, ko smo manj zavestni, opazno primanjkuje pozornost, zavestne izmenjave energije, predvsem življenjske energije. Včasih gre pri tem za čustveno, pogosto pa za čisto mentalno energijo. Izkazalo se je, da človek ni sposoben zadržati svoje življenjske energije. Energijo sprejme, in jo, obarvano s svojo osebno vibracijo, odda naprej.

Piše: Dragica Bošnjak v Vivi www.viva.si

Če bi pred desetletjem, dvema ali tremi evropske turiste vprašali, katera zanimivost se jim je med obiskom Avstralije še posebno vtisnila v spomin, morda to ne bi bile le značilne svetovne zanimivosti, ampak to, da so tuji obiskovalci med največjo pripeko pohajkovali naokrog z razpetimi živopisnimi dežniki, domačini pa so si varovali glave z značilnimi klobuki.

Ukrojeni so tako, da imajo poleg bingljajočih plutovinastih zamaškov za odganjanje mrčesa še poseben dodatek, s katerim pred sončnimi opeklinami ščitijo še ramena in zatilje.

Če verjamemo, da je nekaj nemogoče, ne bomo tega nikoli poskusili. Na tem stavku sloni bistvo manipulacije časa, v katerem živimo. Večina ljudi preprosto verjame, da obstaja le tisto, kar so jih učili, zato se kot družba ne razlikujemo od orla, ki so ga, takoj ko se je izlegel, pustili odraščati s kurami. Ko je zrasel, je skupaj z njimi ril po zemlji in mu nikoli ni prišlo na misel, da bi razprl svoja krila in vzletel. 

Če so vas že v zgodnjem otroštvu naučili, kdaj morate jesti, kdaj lulati in kakati, kdaj spati, kaj so pravilni odgovori, za katere se dobita posladek in pohvala, da ste pridni, itd., potem je sistem uspel v svojem namenu.

V Sloveniji imamo trenutno zanimivo situacijo, ki je v resnici nekoliko tragična. Na politično prizorišče prihajajo novi obrazi z novimi imeni in priimki. Govorijo o novi politiki, novih zamislih, novih projektih in alternativah. Zanimivo je premisliti, kako govorijo o njih. Torej premislimo.

Čisto vsi brez izjeme razmišljajo na enak način, kot da bi se predhodno dogovorili; vzeto množičnopsihološko, se je to tudi zares zgodilo. Imamo torej nove ljudi, svete modrecev, strokovnjake in znanstvenike. Vsi so neomadeževani, čisti in pošteni, noben ni podkupljen in podkupljiv, nihče nima pravnomočne odločbe sodišča, torej se nikomur ne mudi v kak zapor ali na alternativno prestajanje kazni, nihče ni ponaredil nobenega spričevala, nihče ni na tržnici ukradel kakega jabolka in nihče ni založilnobenega uradnega papirja. Človeku se ob vseh teh novicah kar orosijo oči.

Ljudje, manj znani, bolj znani, povsem neznani, zelo znani, ustanavljajo nove politične stranke. V redu. Trdijo, da Slovenija potrebuje svežo kri, nove ideje, nove programe, nove obraze in podobno. Še vedno v redu. Potem pa jih pred televizijskimi kamerami povprašajo, kakšne so njihove (nove) ideje, in dobite nazaj stara jajca: pravna država, socialna država, solidarnost, kakovostno življenje za vse, napredek, ki mora biti kajpak trajnostne narave, dodajanje vrednosti, skrb za naravo … Da te kap!

Slovenija potrebuje nove ideje, toda te morajo biti inteligentne. Ne morejo jih ustvariti ljudje, ki se bojijo razmišljati na nov, drugačen način. Znotraj starih okvirov ni mogoče misliti na nov način, pa če se še tako pretvarjaš, da si nov. Znotraj kapitalizma ni mogoče ustvariti kapitalizma s prijaznim obrazom, pa če ga zaklinjaš vsak dan, plešeš čarobne plese ali daruješ Zeusu svežo kri devic, ovac in koz.

Človek naj bi se od živali ločil predvsem po človečnosti: vsakdo naj ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini preživetje, zdravje in osnovno blaginjo, vključno s hrano, obleko, prebivališčem, zdravniško oskrbo in osnovnimi socialnimi storitvami. Pustimo ob strani socialno nadgradnjo, ki je dobrobit razvitejših družb.

Načelo pravične delitve pomeni, da ima vsak človek na tem planetu, ne glede na narodno, rasno ali versko pripadnost, prepričanje ali kakršnokoli drugo posebnost, zagotovljene (vsaj minimalne) dobrine za preživetje ter prost dostop do materialnih in intelektualnih bogastev, tehnologije, kulture in drugih človeških pridobitev.

Kaj se dogaja v šolah, odkar ni več križa nad vrati učilnic ali pa v učilnicah, tistega križa, na katerega so pribili Jezusa Kristusa, ker je mislil svojo glavo? Je mladež podivjala? Ni več tako vzgojena, kot je bila v srednjem veku? Je zanjo slabo, ker je več ne pretepajo, ko se neprimerno vede? Je edina prava vzgoja tista, ki nalaga mladim ljudem strah pred demoni, občutke krivde, grešnosti in manjvrednosti?

Drži trditev, da so danes mladi slabše vzgojeni kot nekoč samo zato, ker vzgojitelji ne smejo uporabljati palice in groziti s peklom? In navsezadnje: Kdo zna bolje vzgajati otroke, pedagogi, nune ali teologi? In kako je z razmišljanjem, s kritično mislijo – naj bodo mladi vzgojeni zanjo ali ne?