Piše: Ana Zamuda v novih Misterijih, www.misteriji.si

Kako travmatične izkušnje oblikujejo naše življenje, misli in odnose
Travma je beseda, ki vzbudi nelagodje, pa vendar je del življenjske resničnosti mnogih ljudi. Knjiga naše založbe ARA, avtorice Barbare Černe, raziskuje, kako travmatične izkušnje oblikujejo naše življenje, misli in odnose ter kako jih lahko prepoznamo in predelamo. Skozi osebne zgodbe, strokovne vpoglede in praktične nasvete bralcem ponuja orodja za razumevanje in celjenje.

Knjiga pa ni le informativna, ampak tudi podporna, da se vsak bralec ob njej počuti razumljenega. V intervjuju z avtorico predstavljamo, kaj je travma, kako vpliva na življenje in kako se z njo spoprijeti na varen in učinkovit način.

Nedavno je izšla vaša knjiga o travmi. Kaj vas je spodbudilo k njenemu nastanku?
Pisanje te knjige je bilo zame zelo osebno in hkrati strokovno potovanje. Dolga leta sem se pri svojem delu srečevala z ljudmi, ki so nosili posledice travm, pogosto brez pravega razumevanja, kaj se jim pravzaprav dogaja. Obenem sem tudi sama skozi življenje spoznavala, kako globoko lahko travma zaznamuje človeka. Knjiga je nastala iz želje, da to področje bralcu približam na razumljiv, človeški način, brez zapletenih strokovnih izrazov, a z globino, ki jo tema zahteva.

Kako bi na preprost način razložili, kaj travma sploh je?
Travma ni samo dogodek, kot si pogosto predstavljamo. Travma je predvsem odziv našega telesa in psihe na dogodek, ki ga nismo zmogli predelati. Lahko gre za enkraten dogodek ali pa za dolgotrajne izkušnje, kot so pomanjkanje varnosti, nesprejetost ali čustvena zanemarjenost. Pomembno je razumeti, da travma ni znak šibkosti, ampak naraven odziv organizma, ki nas skuša zaščititi.

Veliko ljudi se svojih travm sploh ne zaveda. Zakaj je tako?
Ker so travmatični odzivi pogosto zelo subtilni. Kažejo se kot tesnoba, občutek nemoči, ponavljajoči se vzorci v odnosih ali celo telesni simptomi. Oseba pogosto misli, da je »nekaj narobe z mano«, v resnici pa gre za nepredelane izkušnje iz preteklosti. Naš um ima tudi mehanizme, ki boleče stvari potisnejo v ozadje, da lahko sploh funkcioniramo.

Kaj lahko bralec pričakuje od vaše knjige?
Knjiga ponuja razumevanje: najprej tega, kaj travma je, nato pa tudi, kako vpliva na naše misli, telo in odnose. Bralca vodim skozi procese prepoznavanja lastnih vzorcev in ponujam konkretne vpoglede, kako začeti proces celjenja. Pomembno mi je bilo, da knjiga ni samo informativna, ampak tudi podporna, da se bralec ob njej počuti razumljenega.

Ali se travma res lahko »pozdravi«?
Raje kot o »ozdravitvi« govorim o integraciji. Travme ne izbrišemo, lahko pa jo predelamo do te mere, da nas več nezavedno ne vodi. Ko razumemo, kaj se dogaja v nas, in razvijemo nove načine odzivanja, travma izgubi svojo moč. To je proces, ki zahteva čas, potrpežljivost in pogosto tudi podporo, vendar je absolutno možen.

Kakšno vlogo ima pri tem telo?
Zelo veliko. Travma ni shranjena samo v spominu, ampak tudi v telesu. Zato zgolj razumsko razumevanje pogosto ni dovolj. Pomembno je, da vključimo tudi telo - skozi zavedanje, dihanje, občutenje. Ko se ponovno povežemo s telesom na varen način, se začnejo stvari premikati tudi na globlji ravni.

Komu bi knjigo najbolj priporočili?
Vsem, ki čutijo, da se v njihovem življenju ponavljajo določeni vzorci, pa ne vedo, zakaj. Tistim, ki doživljajo notranji nemir, tesnobo ali občutek, da niso »čisto v redu«. Pa tudi strokovnjakom in ljudem, ki delajo z drugimi, da bolje razumejo, kaj se skriva za vedenjem posameznika.

Kaj je po vašem mnenju prvi korak pri spopadanju s travmo?
Zavedanje. Da si priznamo, da nekaj v nas potrebuje pozornost. Brez obsojanja, brez pritiska. Že to, da začnemo opazovati svoje občutke in odzive, je velik korak. Iz tega se potem lahko razvije razumevanje, iz razumevanja pa sprememba.

Kaj bi sporočili bralcem za konec?
Da niso sami. In da to, kar čutijo, ima smisel. Travma ni nekaj, kar nas definira, ampak nekaj, kar lahko s pravim pristopom postane del naše zgodbe. Ne kot breme, ampak kot vir razumevanja in moči.

Ana Zamuda

Slika: Barbara Černe (Foto osebni arhiv)