V soboto, 7. 9. 2019 je na Ljubljanski tržnici na Pogačarjevem trgu že osemnajstič zaživel Ekopraznik, tokrat posvečen praznovanju dvajsete obletnice (prve slovenske) ekotržnice, ki obiskovalcem sicer vsako soboto ponuja eko oblije iz domačih logov.

Na sedemdesetih stojnicah se je predstavilo šestinšestdeset ekoloških pridelovalcev in predelovalcev poljščin, olja, mesa, školjk, kozmetike, čistil in prehranskih dopolnil.

Med razstavljavci so bile tako ekološke, turistične kmetije, zadruge, združenja ekoloških kmetov kot vzgojno-izobraževalni zavodi, vključeni v program Šolski ekovrtovi.

Potreba po dobrih odnosih je prisotna pri vseh ljudeh, vendar smo ljudje zanjo različno dovzetni. Nekateri ljudje so zagledani vase in v svoj prav, drugi se opravičujejo za vsako malenkost. Prava mera je v pozornosti in občutku za stanje sočloveka ter tudi v zvestobi do sebe.

Ko opazimo, da smo s svojim dejanjem drugo osebo prizadeli, se je drugi osebi treba opravičiti – že iz svojega spoštovanja do nje. Opravičimo se iz dveh razlogov: kadar obžalujemo dejanje ali zgolj vpliv, ki ga je naše dejanje imelo na drugo osebo.

Osredotočimo sedaj pozornost na vsebino dveh resničnih dogodkov, ki sta vredna pozornosti. Preden nadaljujete, vas vabim, da ponovite branje teh dogodkov, kajti v vsebini je mnogo tega, kar nam da misliti.

Zakonca v pozni jeseni življenja sedita na pragu svoje podeželske hiše in spokojno, skorajda odmaknjeno zreta v jesensko sonce. Držita se za roke, njuna postarana, toda poduhovljena obraza izžarevata neko vrsto blaženega miru. Ustnice rahlo razprte, kot da bi se sramežljivo smehljala.Nisem si mogel kaj, da ju ne bi vprašal: »Dajeta vtis sreče in miru; kako vama to uspeva?«Njun odgovor pa je bil osupljivo preprost in kratek: »Ljubiva se že več kot pol stoletja«.

LUPA 2019 - 18. festival nevladnih organizacij

Zapisala Mojca Kirn,
Odgovarja Jurij Bavdaž vodja logistike 

MK: Festivala nevladnih organizacij LUPA, letos že 18. zapored v samem središču Ljubljane na Bregu, se je skupaj z društvom kROG9 na stojnici št. 29 udeležila tudi Kooperativa LMC z.o.o. - so.p. . Na stojnici je bilo za vaše tricikle in zadrugo kar veliko zanimanje. Kaj ste predstavili zainteresirani javnosti.

JB: Kooperativa LMC je predstavila svoj program Zelena dostava,  zainteresirani posamezniki pa so se lahko tudi popeljali z električnim triciklom ter zvedeli nekaj več o neprofitnem (socialnem) podjetništvu in zadrugah.

Hči je stara dvainštirideset let, samska, živi v spodnjem nadstropju hiše, v kateri bivata še oba ostarela starša. Je edinka, ima redne prihodke, mačko in nekaj prijateljic.

Moškega že nekaj let ni imela. Ima strah pred čustveno bližino, četudi si res zelo močno želi, da bi lahko srečala moškega, ki bi jo sprejel takšno kot je. Je načitana in inteligentna, vedno pove kar misli in sklepa, da se je moški nekako kar ustrašijo.

Vse v Obstoju obstaja sočasno in se dogaja v istem trenutku, in to Zdaj. Zaradi tega v resnici ne obstajata prej in pozneje ter vzrok in posledica.

Ker se je Vse že zgodilo oziroma se že dogaja ob istem času, ni nobene potrebe po uravnoteževanju ničesar in nikogar. Obstoj ni v ne-ravnotežju pozitivnih in negativnih energij, kot to trdijo karmičarji, ampak ima svojo značilno in stalno konfiguracijo, ali po domače postavitev, tudi stanje.

To pomeni, da karma kot učinek oziroma posledica nekih dejanj ne obstaja, saj je v Obstoju le stalna akcija brez reakcije. Karma je le navadna laž in lažni konstrukt, ki ga karmičarji uporabljajo za varanje, manipuliranje in izkoriščanje.

Materialni in duhovni svet
Trditev da je vesolje privid, katerega tvorec sem sam, je bilo – priznam – tudi meni težko sprejeti. Še vedno se mi dogaja, da se ujamem v stare programe, kajti to stališče je tuje razumu, ki je ujet v zanke materialnosti. Takrat se ustavim in si povem, da sem se spet izgubil v igri uma, ki jemlje stvari preveč »zares«. Ob spremenjenem pogledu na dogajanje se zgodi nekaj presenetljivega: tvorec – um, ki razlaga in sestavlja stvarnost, začne opazovati in razstavljatisamega sebe.

Ob ugotovitvi, dasvet zunaj mene (moje zavesti) ne more obstajati, sem se začel zavedati, da je proces opažanja »zunanjega« sveta povsem nekaj drugega, kot sem dotlej mislil.

Ko odkrijemo, kaj nam krati spanec, se lahko rešimo tudi glavobola

Kako se bomo počutili zjutraj, je seveda odvisno od tega, kakšna je bila naša noč. Če se posamezne telesne težave ponavljajo dan za dnem, je za naše zdravje izredno pomembno, da poskušamo določiti dejavnik, ki nam krati spanec. Poleg zakrčenosti vratu in pekočih bolečin nad križnico je ena od najpogostejših jutranjih težav tudi glavobol, ki se navadno vleče vse do poldneva. Razlogov zanj je lahko več. Nekaj najpogostejših naštevamo v nadaljevanju.

UVOD

Pobuda za ta esej se je porodila ob vsakdanjem pojavu neustavljivega ločevanja, propadanja, razvrednotenja družine kot osnovne socialne celice družbe in civilizacije ter medosebnih odnosov znotraj nje v luči pogubnega potrošniškega načina življenja.

Tradicionalne družinske vrednote, kot so spoštovanje, razumevanje, uvidevnost, odgovornost, sočutje in še kaj, so postale anahronizem (neaktualno za čas, ki ga živimo), sebičnost in odsotnost empatije (celo v patoloških oblikah) pa prevladujoči modus vivendi.

Spolnost lahko v najbolj primitivnih in grobih aspektih vidimo kot obliko ljubezni, kot potrebo postati del širše celote. Pri raziskovanju odnosa do spolnosti velikokrat naletimo na številne povezave in globoke pogojenosti. Redki ljudje živijo spolnost na preprost in neposreden način. Za veliko ljudi se spolnost prepleta z drugimi funkcijami. Za nekatere ima spolnost namen sproščanja napetosti, izogibanja osamljenosti, bega pred seboj ali pa pritegniti drugega in ga obvladati.

Spolnost pogosto služi zadovoljitvi bolj ali manj nevrotičnih potreb. Z zavestnim raziskovanjem spolne ljubezni se lahko posameznik bolj jasno zave svoje samopodobe in lastne vrednosti. V odnosu do spolnosti se zrcali tudi človekov odnos do celotnega življenja.
Piero Ferrucci

Kdor me pozna, morda pričakuje, da se bom takoj obregnil ob stranišča, čevlje in mize, toda to so le izdelki s konca tekočega traku. O njih pišem že dvajset let, pa se v družbi ni prav dosti spremenilo. Naj poskusim drugje: pri temeljnih načelih tehnologije.

Na osnovi kakšnih družbenih norm in standardov sploh začnemo oblikovati predmete? Kako nam je uspelo tako zelo zaiti? Katera so žarišča gnilobe na temni strani tehnologije?

Dragi prijatelji, zelo me veseli, da ste se oglasili v tako velikem številu:) in z velikim zanimanjem spremljali serijo o karmičarjih. Serija je bila le eno poglavje iz knjige Pisma Palkijem Sporočila mojim prijateljem na drugem planetu, v kateri predstavljam moje vesoljske dogodivščine.

V njej lahko preberete še več o karmičarjih, nama s Sanjo, mojo punco s planeta Palki, in o naši fantastični ekipi na planetu in prijateljskih vesoljcih, s katerimi smo že ukinili Karmičarsko organizacijo na Palkiju.

Tu je kratka predstavitev knjige:

Kaj je dobrega v tem, da je zapustil družino in odšel z drugo?!
» Ljudje mi ves čas govorijo, da je vsaka stvar za nekaj dobra.«, je začela pogovor Brigita in nadaljevala: «To me v situaciji, ki se mi je zgodila, zelo jezi. Povejte, kaj je dobrega na tem, da je moj sin zapustil snaho, s katero sta poročena petnajst let in tri otroke, moje drage vnuke in odšel z drugo, s katero se poznata štiri mesece?! Štiri mesece, si lahko mislite?! Prej smo živeli skupaj v hiši, midva z možem zgoraj, oni pa so si uredili stanovanje spodaj.

Sin se je prejšnji mesec odselil, snaha in vnuki pa so ostali, vsaj za zdaj. Vsak dan jih gledam in vidim, kako jim je hudo. Z možem sva na robu z živci, njemu je že udarilo na zdravje in bojim se, da bom še jaz zbolela. Najmlajši vnuk še ni v šoli, zato je veliko pri meni. Ko me pogleda s svojimi črnimi očki in z žalostnim glaskom vpraša: »Babi, zakaj nas oči ne mara več?«, mi poka srce. Kaj naj mu rečem?

Kozmologija
Pri raziskovanju sveta ne moreš mimo vprašanja, kako je nastal. Moje radovednosti znanstvene razlage o nastanku vesolja niso mogle potešiti. Verjamem, da niti drugih, ki so pričakovali temeljitejšo rešitev te uganke.

Današnja znanstvena razlaga vesolja se začenja s trenutkom, ko je bilo vesolje staro le kratkih 10-43 sekunde. Po fiziku Maxu Plancku se ta časovna meja, do katere danes načeloma razumemo dogajanje v vesolju, imenuje Planckov čas. Dogajanja v vesolju pred Planckovim časom, v t. i. Planckovi dobi, današnja fizika ne zna opisati.

Veliko je bilo že napisanega o tej temi, vendar ne dovolj. In nikoli ne bo dovolj poudarjeno, zakaj je to tako pomembno. Pozitivno razmišljanje je temelj za samopodobo, za samozavest, za uspešno življenje, za zdravje in blaginjo v življenju. Za vse. Je temelj, je osnova, je podlaga, je tlakovec. In če nas pozitivnega mišljenja niso naučili starši, se ga moramo naučiti sami. Kako se ga naučimo?

Enostavno, kot je vse enostavno, če se držimo navodil. Edina 'malenkost' zaradi katere večina ljudi obupa je...čas. Koliko ste stari letos? X let razmišljamo negativno, pozitivna odrešitev pa bi se morala pokazati že čez 14 dni, ali pa kar jutri. Hitre rešitve tukaj ni. Ne moremo iti v trgovino in kupiti prašek proti negativnemu razmišljanju iz čisto enostavnega razloga, ker ga nimajo. In četudi danes popolnoma spremenimo način razmišljanja, bo rezultat viden zelo zelo počasi.

SAMOZADOVOLJEVANJE
Še do nedavnega je bilo odprto pisanje o tej temi tabu in čeprav je danes mnogo ljudi pripravljenih  odprto razpravljati o tej temi, je še vedno ovita v oblak greha in občutkov krivde.

Mnogi se spomnijo nedolžnega občutka radosti in vznemirjenja, ko so kot otroci ob dotikanju svojih spolnih organov, odkrili nepričakovan užitek. A naši starši in učitelji, so nam dali vedeti, da to prijazno povabilo, da se pridružimo plesu življenja, ni dobrodošlo....da je nevarno, nespodobno in grdo – to je bilo sporočilo med vrsticami. Naučili smo se, da imajo naši spolni organi groba imena in jim tako odvzeli spoštovanje.

Več kot 20.000 obiskovalcev v Arboretumu upihnilo 10 svečk Čarobnega dne

V oazi cvetja, kaktusov, metuljev in dinozavrov je prvo nedeljo v septembru potekal prav poseben dan. Sončno nedeljo je začinilo čarobno dogajanje ob praznovanju 10. obletnice Čarobnega dne, ki je privabilo številne otroke z njihovimi družinami v Arboretum Volčji Potok.

Prireditev, namenjena najmlajšim in njihovim staršem, je tokrat gostila več kot 20 tisoč obiskovalcev, le-ti pa so se prepustili prijetnemu vzdušju ter uživali v številnih dogodivščinah ter aktivnostih, ki so se odvijale v kotičkih čudovitega cvetličnega parka. V zelenicah Arboretuma so zaživele ustvarjalne delavnice, športne aktivnosti, družabna srečanja, zanimivi nagradni izzivi ter številne zabavne dogodivščine.

Vsakdo izmed nas ima - če se za hipec ozre nazaj, na pot, ki jo je do sedaj prehodil -, nemalo različnih »življenjskih faz«. Onih, na katerih nam je na vseh področjih šlo kot po maslu, pa spet drugih, za katere se zdi, kot da smo, dobesedno, bili zapuščeni od boga.

Da, gre za zoprna obdobja, ki se, četudi so kratkotrajna, vlečejo in vlečejo. In v katerih se soočamo s spoznanjem, da nas življenje, kakršnega smo živeli do sedaj, ne zadovoljuje več, da moramo nujno nekaj narediti/spremeniti – sicer še ne vemo natančno kaj -, vsekakor pa nekaj. Govorimo si: »Tako preprosto več ne zmorem.

V zadnjem desetletju odkrivam in doživljam zanimive drobce iz življenja živali. V mojem stanovanju ne boste našli živalskih jetnikov in z nobene stene ne straši rogovje plemenitih živali, pokončanih iz zasede. Nikjer ni nobenega odličja za živalsko dresuro in odvzeto živali lastno značilnost.

Dolgo je bil le pajek moj sostanovalec. Povsem neviden se mi ni nikoli pokazal. Neumna in nevedna – kot sem nekoč bila – bi dozdevnega nadležneža morda kmalu pokončala. Vedel je zame, a me ni z ničimer vznemirjal. Po kotih ni bilo pajčevin in vanje ulovljenih muh, mušic ali komarjev.

Corrie ten Boom je preživela drugo svetovno vojno v taborišču Ravensbruck. V prvih povojnih letih  je vodila predavanja, na katerih je obiskovalce učila in vzpodbujala k odpuščanju. Na Holandskem je svoj dom preuredila v okrevališče za žrtve nacističnega nasilja.

Spoznala je, da: "Tisti, ki so bili sposobni odpustiti svojim prejšnjim sovražnikom, so bili zmožni vrniti se v zunanji svet in ponovno zgraditi svoja življenja, ne glede na to, kako jih je bilo tega strah. Tisti, ki so pestovali svojo zagrenjenost, pa so ostali pohabljenci."

Dragi prijatelji,

z današnjim člankom zaključujemo serijo o karmičarjih. Veselim se, da bomo kmalu zaprli tudi njihovo lažno šolo in resnični zapor, kot smo to naredili na planetu Palki.

Vsi Palkiji so septembra in oktobra 2018 dobili nova, mlada, zdrava in lepa telesa ter veliko drugih fantastičnih daril, o katerih lahko berete v seriji knjig »Pisma Palkijem Sporočila mojim prijateljem na drugem planetu«. Tudi vi boste dobili vsa ta čudovita darila. Veselim se, da bi bilo to danes.

Karmičarski sistem ni nobena šola, kot svojo klavnico lažno predstavljajo karmičarji. Resnična šola je prostor oziroma okolje, v katerem si vsi, ki želijo, prostovoljno izmenjujejo znanje in izkušnje ter skupaj razvijajo nove ideje. To je šola enakovrednih, enakopravnih in suverenih bitij.

Resnično in neresnično
Besedo resnica imamo pogosto na jeziku. Uporabljam jo pogosteje, kot bi bilo treba. Je resnično zanimiv pojem. Kadar si priča nekemu dogajanju, ne dvomiš o tem, da je to, kar opažaš, resnica. Zaplete pa se tisti hip, ko poskušaš to, kar opažaš, nekomu opisati z besedami.

Med seboj pač ne znamo komunicirati drugače kot z besedami.Besede imajoomejeno uporabnost, ki se je ne zavedamo, zato bredemo v težave. Preslikavo svojega opažanja v besede poimenujemo resnica ali, bolje, moja resnica in si domišljamo, da bi morali vsi videti in opažati na enak način. A to je nesmisel.

Tistih nekaj šolskih sistematskih pregledov je med drugim namenjenih tudi preverjanju vida. Gotovo ne brez razloga, vsaj zadnja leta ne. Ko so nam kot otrokom pregledovali vid, je bil v razredu komaj kdo z očali. Zdaj so lahko srečni tisti, ki jih še nimajo. Pa imajo ti otroci res le srečo, morda dobre gene, nemara živijo sredi gozda?

Nič od tega. Imajo pa to srečo, da njihovi starši sledijo zdravi kmečki pameti in jih vsak dan naženejo v gozd ali na igrišče in jim dovolijo, da se domov vrnejo umazani. Ali pa srečo, da starši skrbno bdijo nad vsebino na krožniku. Predvsem zadnja leta pa veliko srečo, da so njihovi starši ponosnejši na to, da so otroci zdravi, kot da pri dveh letih obvladajo vse pametne naprave v hiši. Če imajo vse to, imajo skoraj zagotovo tudi zdrave oči.