Sledeč svojemu notranjemu glasu

Globoko sem preučevala znanost uma, saj mi je pomenila široko odprto avenijo in zazdela se mi je čudovita. Sprva je šlo precej zlahka. Sprejela in doumela sem nekaj zamisli ter začela malce drugače misliti in govoriti.

V tistih dneh sem se nenehno pritoževala in bila sem polna samopomilovanja. Lahko bi rekli, da mi je bilo všeč valjati se v blatu. Nisem vedela, da nenehno sprožam nove izkušnje, v katerih se lahko smilim sama sebi. Toda naj ponovim: v tistih dneh nisem poznala nič boljšega. Postopoma sem odkrila, da se manj in manj pritožujem.

Začela sem poslušati, kaj govorim. Zavedala sem se, kako zelo se kritiziram, in se trudila, da bi se to prenehalo. Začela sem blebetati afirmacije, ne da bi bila sploh dobro vedela, kaj pomenijo. Seveda sem začela z lažjimi in dogodilo se je nekaj drobnih sprememb. Vozila sem skozi zelene luči, vedno dobila parkirni prostor in bila vznesena nad tem, kako deluje. Uau! Mislila sem, da vem vse, in prav kmalu mi je zrasel greben, postala sem arogantna in dogmatična v svojih prepričanjih. Zdelo se mi je, da poznam vse odgovore. Zdaj vem, da je šlo le za pot, ki mi je v novem življenjskem slogu omogočala varnost.

Ko se začnemo odmikati od nekaterih starih, togih prepričanj, utegne biti kar grozljivo, posebno če smo bili navajeni popolnoma nadzorovati svoje življenje. Bila sem precej prestrašena, zato sem se oprijemala vsega, kar mi je dajalo občutek varnosti. Bila sem na začetku in pred mano je bila še dolga pot. In je še vedno.

Tako kot večini med nami se tudi meni pot ni zdela vedno lahka in gladka, saj samo blebetanje afirmacij ni vedno delovalo, nisem pa mogla razumeti, zakaj ne. Vprašala sem se: Kaj delam narobe? V hipu sem se obtožila. Gre za dodaten dokaz, da nisem dovolj dobra? To je bilo namreč moje najljubše staro prepričanje. Moj tedanji učitelj Eric Pace me je opazoval in mi omenjal zamero. Niti najmanj mi ni bilo jasno, o čem govori. Zamero? Jaz? Seveda nisem gojila nikakršnih zamer. Saj sem bila na svoji poti duhovno popolna. Kako malo sem tedaj vedela o sebi!

Še naprej sem se trudila po svojih najboljših močeh. Preučevala sem metafiziko in duhovnost ter se, kolikor sem pač mogla, učila o sebi. Doumela sem, kar sem mogla, in včasih tudi uporabila. Pogosto slišimo veliko stvari in včasih jih tudi dojamemo, vendar jih vedno ne izvajamo. Zdelo se mi je, da čas zelo hitro teče, za mano so bila že tri leta globokega preučevanja Znanosti uma in postala sem pripadnica Cerkve. Začela sem poučevati filozofijo, vendar sem se spraševala, zakaj moji učenci nekako blodijo. Nisem mogla razumeti, zakaj tako trdno tičijo v svojih težavah. Dala sem jim toliko dobrih nasvetov. Zakaj jih ne uporabljajo in ne čutijo njihove koristi? Ni se mi posvetilo, da sem resnico bolj govorila, kot jo živela.

Bila sem kot starši, ki otroku dopovedujejo, kaj naj dela, sami pa ravnajo čisto nasprotno. Potem so mi nekega dne, bilo je kot strela z jasnega, povedali, da imam vaginalnega raka. Sprva me je prevzela panika. Nato sem podvomila, ali so vse te stvari, ki sem jih preučevala, sploh kaj vredne. Popolnoma običajen in naraven odziv. Sama pri sebi sem pomislila: Če bi bila čista in osrediščena, ne bi imela potrebe, da bi si ustvarila bolezen. Zdaj vem, da sem se v tedanjem trenutku počutila dovolj varno, da sem bolezni lahko dovolila na površje.

Samo tako sem namreč mogla storiti kaj v zvezi z njo, namesto da bi ji dopustila ostati potlačena skrivnost, o kateri vse do smrti ne bi ničesar vedela. Tedaj je bilo moje vedenje že preobširno, da bi se bila mogla še naprej skrivati pred sabo. Vedela sem, da je rak bolezen, ki jo povzroči zamera, saj tiči v telesu toliko časa, dokler ga ne začne najedati. Ko čustva dušimo v sebi, jih moramo zatlačiti nekam v telo. Če občutke nenehno dušimo, se na koncu manifestirajo nekje v telesu. Povsem sem ozavestila dejstvo, da mora biti zamera (moj učitelj mi jo je velikokrat omenjal), ki tiči v meni, povezana s telesnim, čustvenim in spolnim zlorabljanjem, ki sem ga doživljala v otroštvu. Seveda sem čutila zamero. Ob misli na preteklost me je navdajala grenkoba in nikakor nisem bila pripravljena odpuščati. Nikoli se nisem niti najmanj potrudila, da bi spremenila ali sprostila grenke občutke.

Ko sem zapustila dom, sem zmogla storiti samo to, da sem pozabila na vse, kar sem doživela; mislila sem, da sem vse skupaj pustila za sabo, čeprav sem dejansko samo pokopala. Ko sem našla svojo metafizično pot, sem občutke prekrila z lepo plastjo duhovnosti in skrila vase veliko smeti. Okoli sebe sem zgradila zid, ki mi je dejansko onemogočal, da bi bila prišla v stik z lastnimi občutki. Nisem vedela, kdo sem ali kje sem.

Ko so mi odkrili raka, se je začelo resnično notranje spoznavanje same sebe. Hvala Bogu, orodje mi je bilo na razpolago. Vedela sem, da moram iti vase, če hočem doseči trajne spremembe. Da, zdravniki so me lahko operirali in me mogoče začasno ozdravili, toda če ne bi bila spremenila načina mišljenja in govorjenja, bi bolezen verjetno ponovno sprožila. Vedno se mi zdi zelo zanimivo, kje v telesu odlagamo svoje rake – na kateri strani telesa imamo svoje tumorje, na levi ali desni. Desna stran predstavlja moško stran, tisto, iz katere oddajamo. Leva stran je ženska, sprejemljiva, tista, s katero sprejemamo. Kadarkoli mi je šlo v življenju kaj narobe, je bilo vedno na desni strani telesa. Tudi vso zamero do očima sem uskladiščila vanjo …

Louise L. Hay

Vir: duhovnost.eu/