Piše: Andreja Paljevec v novih Misterijih, www.misteriji.si

Pomembno je, da se človek sooči s tem, kar je negativno
»To je to - popotovanje onkraj uma« je knjiga doktorja medicine in kliničnega hipnoterapevta Aleksandra Grunčića Krajnca*. Najprej jo je izdal v angleščini za svetovni trg, veliko zanimanje zanjo jo je privedlo v slovenščino. Knjiga je iskrena izpoved, v kateri avtor opisuje svojo pot od trnov do zvezd. S svojo tankočutnostjo in prodornostjo pa uspešno pomaga ljudem, da se znebijo škodljivih vedenjskih vzorcev in stopijo na duhovno pot notranje preobrazbe.

V Amsterdamu je zaključil izobraževanje na The Leela School of Awakening, ki temelji na duhovni liniji učiteljev vse do Ramana Maharšija. Svoje znanje pa še vedno izpopolnjuje na mednarodni akademiji za hipnozo Hypnosis Training Academy.

Knjiga se začenja z opisom mističnega doživetja, ki vas je vodil na duhovno pot osvobajanja …
Bil sem duhovni iskalec. Slutil sem, da obstaja nekaj več, ampak se kar nič ni dogajalo. Bila je neka praznina, nesmisel. Nekega dne pa sem odpeljal avto k mehaniku. Ko so popravljali avto, sem sedel na stopnicah in razmišljal o nesmislu življenja. Ravno pred tem je deževalo in naredile so se luže. In neka luža je tekla po kanalu navzdol. Zvok tiste vode, ki je tekla, je povsem absorbiral mojo pozornost. Kot da bi vse izginilo, samo ta zvok, šum vode je bil.

Ta šum me je nosil v neko globino. Pogledal sem sonce, ki je lepo sijalo, kot bi bilo tam samo zame. Kot da sem jaz tisto sonce in hkrati voda, preveval me je občutek enosti. Imel sem občutek miru v telesu, radosti, blaženosti, zadovoljstva. Misli ni bilo. Ko je bil avto popravljen in sem se odpeljal, pa so prišle misli: Kaj to pomeni? Kaj če bo ta izkušnja izginila? Zakaj je prišla? Analitični um se je vklopil in izkušnja je bila prekinjena.

Kot hipnoterapevt vodite ljudi na pot duhovnega osvobajanja in jim pomagate, da presežejo svoj ego, ne da ga samo krepijo …
Ljudem pomagam, da se prebudijo iz ega in spoznajo, kaj to je. Ega se ne moremo rešiti. Mi živimo kot ta ego. Jaz živim kot Aleksander v tem telesu. V ozadju je enost, a jaz tukaj ne morem nastopati kot enost. Ko govorim z vami, govorim skozi filter svoje osebnosti. To je neizbežno. In tudi ne morem biti popoln; v eni situaciji sem super, v drugi se lahko odzovem burno. Vse je v redu tako, kot je. Oseba je sprejeta. Hkrati pa je pomembno spoznanje, kdo sem onkraj ega - tisto, kar je globlje, kar ne prihaja in ne odhaja.

Imate kak oseben postopek pri hipnozi? Ali vodite v to globlje stanje tudi ljudi pri satsangih?
To je vse eno in isto. Včasih sem to delil na hipnoterapijo in satsang. Vse se zliva v eno in isto. V hipnozi zaobidemo zavedni um, se umaknemo stran od misli. Takoj ko se umaknemo stran od misli, smo že priča teh misli, smo že v tem prostoru enosti, prisotnosti, v kateri vse prihaja, odhaja, misli, čustva, telesni občutki, življenjske okoliščine. Ljudje pri reševanju problema mimogrede uzrejo to dimenzijo onkraj uma. Ne samo, da problem rešijo; s te perspektive, kar je večno, nespremenljivo, noben problem nima več moči.

Glede razsvetljenja ste v knjigi izrazili neke vrste razočaranje. Da človek s tem ne pridobi nič posebnega …
V življenju sem imel veliko težav. Čakal sem na neki mistični trenutek, ko bodo vse težave čarobno izginile. Dejansko ni tako, težave so še vedno tukaj. Le perspektiva je drugačna. Gre za konec iskanja in vse, kar je tukaj, je popolnoma sprejeto. To je tako preprosto, da za duhovnega iskalca niti ni zanimivo. Ker ego išče nekaj posebnega, kar bo dobil in bodo težave čudežno rešene. Sprašujem se, koliko je pomembno nekaj, kar pride in gre?

Če imaš nekega partnerja, ki je danes tukaj, jutri ga več ni … Koliko se lahko zanesemo na tako osebo? Enako je z izkušnjo. Kaj pa je tisto, kar ne pride in ne gre?

Kakšen odgovor ste dobili na to vprašanje?
Gre za stopnje duhovnega iskanja. Človek lahko desetletja preživi na stopnji priče. Če ste v kinu, se na zaslonu marsikaj dogaja, ampak vedno je to zaslon, ki je prazen; ne glede na to, kakšen film se v kinu predvaja, je zaslon nedotaknjen. Prepoznanje tega je kot neko zatočišče. To stanje opazovalca je pa lahko tudi past, da se človek umika od življenjskih izzivov, bremen. A to je boljše kot nič, ker se v tej fazi uspeš oddaljiti od vsakega problema. Uspeš vzpostaviti neko kritično distanco, si samo priča svojih misli, čustev, telesnih občutkov …

Tu bi se nekdo lahko ustavil in rekel, da je to popolna svoboda. Ampak če pogledamo, je to stanje skrajne ločenosti, ki je zelo boleče. Kot opazovalec si povsem ločen od življenja. In na določeni točki ta ločenost kolabira. In pride do popolnega zlitja. Ta, ki opazuje, in to, kar opazuje, se zlijeta v eno. Potem sploh ni nič drugače, kot je bilo. Ljudje rečejo, da je vse popolnoma drugače, ampak vse je isto. Jaz ne iščem več. Iskanje je muka, hudo trpljenje, ne glede na to, ali iščemo denar, seks, uspeh, razsvetljenje … Duhovno iskanje pa sploh, ker iščeš nekaj, kar je abstraktno, vsi te imajo za norega. Osvobodiš se, ko nehaš iskati.

Zaradi katerih težav se ljudje najbolj pogosto obračajo na vas?
Največ je anksioznosti, paničnih napadov, travm, izgorelosti … Večina ljudi je imela neljube dogodke v otroštvu. Na uvodnem razgovoru pogosto vprašam, kakšno ste imeli otroštvo, in ljudje rečejo »super«. Potem pa se izkaže, da so bili starši hladni in jim niso dali ljubezni. Travma se navadno smatra kot kak dogodek, fizična, spolna zloraba, ampak lahko je tudi kronično, ko otroku manjka ljubezni, pozornosti … Otroci pridejo zaradi pritiskov v šoli, morajo biti najboljši, nakar razvijejo razne simptome, da bi se izognili šoli, od bruhanja, bolečin v trebuhu …

Pri otrocih so rezultati hitri, ker so njihovi možgani izredno nevroplastični. Nimajo kritičnega faktorja. S starejšimi ljudmi pa je na splošno malo več dela, ker je toliko vzorcev, pogojevanj, idej zapisanih v umu, ampak se tudi da. Kot če daste kocko ledu v čaj, se raztopi, ali pa ledenik, na katerega posije sonce. Samo vprašanje vztrajnosti je. V veliko zadovoljstvo mi je, ko opažam ljudi, ki vsakič, ko pridejo, vse bolj sijejo.

Kako preobrazimo negativne občutke, čustva, misli, da pridemo do svojega pravega bistva?
To je temelj mojega dela. Ljudje imamo lastnost, da ne maramo nič negativnega. Večkrat mi ljudje na začetku povedo: »Jaz se trudim s pozitivnim razmišljanjem in afirmacijami.« To deluje samo do neke mere. Pomembno je, da se človek sooči s tem, kar je negativno. Na koncu koncev gre za nek negativni občutek ali neko življenjsko situacijo. Kaj za nas pomeni, ko pomislimo na to življenjsko situacijo? Nekje se pojavi neko čustvo, nek občutek v telesu. Ko je človek pripravljen vstopiti v telo, v ta občutek, se soočiti s tem občutkom, je to to. Potem se ta občutek na nek način preobrazi.

Prišli ste v neko stanje blaženosti, pišete v knjigi, in ga ne bi zamenjali z ničemer … Kako priti v to stanje?
S soočanjem s samim seboj. Manjka nam le to, da se soočimo. Vse to je že tukaj. Zakaj tega ne vidimo? Ker ne želimo videti. Zakaj ne želimo videti? Ker nam ta iluzija nekaj daje. Bojimo se, kaj bomo izgubili. Vsi imamo stvari, ki so nam zelo ljube in jih nočemo izgubiti. In ker se tega oklepamo, je to tako težko.

Enostavno je, hkrati pa težko, ker se je treba obrniti stran od vsega. Na določeni točki je treba biti pripravljen vse dati stran, potem pa se bo življenje odločilo, kaj lahko ostane, kaj gre. Ampak res mora biti ta pripravljenost. En sam prst lahko zakrije sonce. Enako lahko naredi ena misel, eno prepričanje, ena navezanost. Absolut je svoboda.

Andreja Paljevec

* www.hipnoterapija.net, 041/768 279

SLIKA: Hipnoterapevt Aleksander Grunčić Krajnc, dr. med., in njegova knjiga »To je to« (na voljo na Misteriji.si).

Foto Andreja Paljevec