Piše: Bono Baršek

3. poglavje: DVANAJST ŽARKOV IN SEDEM KOZMIČNIH RAVNI

Doslej smo se spoznali s konceptom BISTVA, manifestacije, dveh osnovnih sil - akcije in reakcije, Yanga in Yina - kot primarni sili ter Mejnikom, ki vzdržuje ravnotežje in onemogoča Kaosu, da enkrat, ko je Kozmos ustvarjen, izniči njegovo gibanje. Tako smo se spoznali z zakonom dvojnosti ali dualnosti in spoznali dve veliki nasprotji, ki pa ena brez druge ne moreta obstajati - kreativna ali moška energija in reaktivna (pasivna) ali ženska energija.

Ti dve energiji sta torej bistvo manifestacije. Skupaj s tretjim prstanom - mejnikom - pa sestavljata trojstvo sil, ki jo poznamo pod imenom SVETO TROJSTVO in ga po svoje razlagajo v vseh religijah sveta. V krščanskem svetu je znano kot trojstvo duha,duše in telesa, kar po "naše" pomeni tole: duh je emanacija Kozmosa, telo je emanacija Kaosa, duša pa je most med obema. O vsem tem še več kasneje, ko bo pravi čas.

Piše: Ivan Mohorič

Pred davnimi časi so ljudje živeli tam daleč zgoraj, v krajih, ki jim danes pravimo nebesa. Imeli so velikega in sijajnega poglavarja.
Tako se začenja pravljica, ki jo rdečekožni Indijanci iz plemena Irokezov pripovedujejo ob večernem ognju. Bujna domišljija?

Strokovnjaki so prepričani, da je to pradavna in do nedavna neizpolnjena človekova želja, da bi se dvignil med zvezde. Da gre res za nekakšno arhetipsko hrepenenje, bi lahko podkrepili z dejstvom, da se podobne zgodbe pripovedujejo pri različnih ljudstvih. Lahko najdemo celo takšne, ki govorijo o potovanjih med posameznimi nebesnimi telesi. Osedži iz prerijskih planjav današnjih Združenih držav Amerike že poznajo tako legendo.

Pred davnimi časi je del Osedžov živel na nebu. Hoteli so vedeti, od kod prihajajo, kje je vir, iz katerega so se porodili. Odpravili so se k soncu. Povedalo jim je, da so njegovi otroci. Potem so se odpravili še naprej in prišli do lune. Povedala jim je, da jih je ona rodila in da je sonce njihov oče. Povedala jim je tudi, da morajo zapustiti svoje sedanje bivališče in se spustiti na zemljo, kjer bodo poslej živeli.

Piše: Bono Baršek

2. poglavje: SILE NEGATIVNEGA - ZLA

Treba bo razložiti smisel zla in medsebojno delovanje sil, ki smo jih v prejšnjem poglavju opisali. Morda vam bo lažje, če bomo imenovali silo, ki teži h gibanju in smo jo imenovali prstan Kozmos - Yang energija - in silo, ki se upira gibanju ali prstan Kaosa - Yin energija. Koncept Yina in Yanga so razložili že stari Kitajci, današnji fiziki pa uporabljajo izraz akcija in reakcija. Kako enostavno, kajne? V celotnem manifestiranem vesolju sta vselej prisotni ti dve energiji in skupaj ustvarjata ravnotežje.

Iz prvega poglavja ste lahko videli, da sila akcije ne more obstajati brez sile reakcije, ker je v bistvu nastala iz le-te. Dejali smo, da je akcijo povzročila ravno inertnost ali neaktivnost prvotnega vesolja. Vendar se ne držite za izraz prvotno vesolje, ker mi še vedno operiramo samo s simboličnim prikazom, kajti prave resnice človeški um ne more razumeti in razložiti. Da se samo doživeti, toda to so doživetja, ki ubijejo um.

Piše: Lucija Mulej

Bog in človek. Vera in razum. Večna dialektika, v katero se zaplete vsako človeško bitje.

Ateist naj bi bil človek, ki ne verjame. Vsaj v nič svetega. Pa si poglejmo, kaj o ateistu pravi SSKJ: kdor taji, ne priznava boga, brezbožnik: popoln ateist. Torej, ateist ne verjame v Boga. Vsekakor pa verjame v nekaj. Pravzaprav v marsikaj: moč, denar, oblast, lepoto, naključja, srečo, razum itd. Tudi tisti, ki verjame v Boga, lahko zaupa v prej naštete kategorije.

Predpogoj bivanja je ontološka varnost: varnost o tem, da je svet urejen, da ima smisel in še več, pomen. In namen. To ponavadi da vera, vera v karkoli že. Slepa vera v karkoli je kontraproduktivna. Prava vera je tista, ki je v ravnovesju.

»Zaupaj v Alaha in priveži kamelo« je rek, ki govori o veri, ki je v ravnovesju. Stori vse, kar je v tvoji moči, in šele na to računaj na podporo Boga (teist) ali naključja (ateist), ki te bo podprlo. Pred tem je nesmiselno prositi in upati v prazno.

»Ločil sem se, izbral drugo, misleč, ta bo pa boljša od prejšnje. A glej, imam enake probleme in težave, kot s prvo ženo. Nič ne prebereš, vse ženske so »glih«!

Dragi moj, vse tiste, ki si jih ti pritegnil k sebi, so si res podobne med sabo!
Ostale in drugačne pa boš pritegnil k sebi, ko se boš sam spremenil.
(Seveda to velja za oba spola, da ne bo pomote…ali ko gre za prijateljstvo, službene odnose in ostala druženja, ali za dogodke, želje, cilje.)

Piše: Ivan Mohorič

Včasih, ko prebiramo stare pripovedi in nam pred oči silijo primerjave z današnjimi dosežki tehnike, se po temeljitem premisleku vprašamo, kako je mogoče, da vztrajni arheologi niso našli prav nobenega ostanka teh tehničnih predmetov, ki so (če so) v davnih časih letali po našem nebu. Najbolj zagreti zagovorniki te ideje bodo seveda takoj planili, da so jih celo že našli, a so jih skrbno prikrili in zamolčali. Morda. Pa vendar zna biti, da je odgovor bolj preprost.

Samo pomislite, kako malo jeklenih ptic iz druge svetovne vojne je dočakalo zoro tretjega tisočletja, pa čeprav so v tisočih še pred slabimi šestimi desetletji letale po zraku. Tiste redke, ki so »preživele«, se imajo za svoj današnji obstoj zahvaliti ljubezni redkih zanesenjakov, ki imajo tudi denar, da jih vzdržujejo.

Le težko si predstavljamo, da bi že pred tisočletji obstajali tehnični muzeji, kamor so spravljali posamezne primerke v spomin bodočim rodovom. A tudi če so, jim je zob časa nedvomno preglodal celo najtrše kosti.

Piše: Bono Baršek

1. poglavje: ZORA MANIFESTACIJE

Vsak težak izraz bom prevedel v našega z najboljšim možnim prevodom ali opisom, vendar se bom kasneje držal originalnega izraza, kar je - jasno - zato, da namesto ene besede ne uporabljam znova in znova par stavkov.

Manifestacija pomeni izraženo, tisto, kar je vidno, občutno, zaznavno, za razliko od nemanifestiranega, ki se ga ne da izraziti, zaznati, občutiti. Manifestacija je razodevanje, zunanji izraz neke sile. Sile same ne moremo videti, njeno posledico ali izraz pa. Ali lahko vidite mraz? Ne, lahko pa ga čutite, lahko vidite posledice (slana, led), videti ga ne morete. Ali lahko vidite elektriko? Ne, lahko pa zaznamo njeno delovanje. Delovanje električnih strojev je manifestacija sile, ki ji rečemo elektrika, vendar pa njena sama narava ostaja skrivnost, merimo jo lahko samo po tistem, kar naredi.

V novih Misterijih www.misteriji.si

Le majhen skupek celic odloča, kaj je v danem trenutku za rastlino najpomembnejše

Pelargonije, hortenzije in ciklame, pa tudi druge rastline razmišljajo z nogami. Ekipa italijanskega profesorja Stefana Mancusa iz firenškega botaničnega laboratorija dokazuje, da se razum rastlin skriva v koreninah, ki predelujejo misli, bijejo svoje bitke in navezujejo stike. Strokovnjaki njihov razum primerjajo celo z razumom žuželk. Možgani rastlin so tako rekoč v njihovih koreninah.

Mednarodni laboratorij za rastlinsko nevrobiologijo, kot se uradno imenuje firenški botanični laboratorij, je na pomenljivem naslovu: Ulica idej številka 30. Na prostranih poljih v okolici kraja Sesto Fiorentino v neposredni bližini Firenc se je pred desetletji rodil Mednarodni laboratorij za nevrobiologijo rastlin. Specializiran je za raziskave, ki malce spominjajo na znanstveno fantastiko, saj se tu ukvarjajo z inteligenco rastlin.

Energija pričakovanja je ena izmed negativnih energij. Če od nekoga pričakujemo, da bo naredil nekaj za nas, ali še več, namesto nas, je to za osebo, ki ji tako energijo pošiljamo, napad na njeno energetsko polje. Bolj občutljive, oziroma energetsko bolj odprte osebe to lahko občutijo kot motnjo, nervozo brez razloga, kot neprijeten občutek ali celo kot bolečino.

Večina ljudi to počne na nezavednem nivoju. Poglobimo se vase in raziščimo, od koga vse nekaj pričakujemo. Največkrat nekaj pričakujemo od naših otrok, partnerjev, staršev, podrejenih, nadrejenih, od politikov, župnikov, predsednikov…

Kdo bi si misli, a ne?

Pozornost pedagoških, zdravstvenih delavcev, sociologov ter drugih strokovnjakov in staršev, so pritegnili od osemdesetih let naprej. Razlikujejo se od predhodnih generacij. So otroci imenovani tudi generacija - x, otroci luči, modri otroci, otroci tisočletja, kristalni otroci,…

Kdo so indigo otroci?
Sprva so bili prepoznavni po hiperaktivnosti in legasteniji. Imeli so jih za bolnike, saj so njihovo hiperaktivnost zdravili z Ritalinom in drugimi zdravili, legastenike pa s posebnimi vajami pripraviti do govorne in pisne enosmernosti. Sčasoma ugotovili, da so otroci preprosto drugačni in ne moteni ali bolni.

Basen TRINAJSTI BRAT
(ali kako država popusti pri trinajstem bratu)

Bili so grozni časi, ko so desetega brata nagnali od doma. O tem govore le še pravljice, današnja resničnost pa je pokazala, da so bili pravljični časi včasih. Danes je namreč še veliko slabše.

Ko izpolnjujemo dohodninsko napoved, se verjetno niti ne zavedamo, da smo se sprijaznili s tako nizko ceno za svoje otroke, da se je ne da primerjati niti s cenami za pse in mačke. Tako državi nemo potrjujemo njen sramotni cenik, ki ga je izoblikovala in s katerim se sem in tja celo hvali.

Oglejmo si preprosto primerjavo:

Če hočeš odkrivati vesolje ne potrebuješ ne knjig ne šole, ne teleskopa, na rakete-cigare.

V začetku je najboljše, če se usedeš (s stopali na tleh) ter čimbolj prekriješ zunanje čute. Oči zapreš. (Oko je najbolj predrzen organ. Je edini organ, ki je oskrbovan z notranjo prano in je na vidnem. Je izrastek možganov in iz njega seva ven največ duha, zato imajo oči (poleg rok) največjo moč).

Zelo prav (tudi pri jogi) pridejo gobasti čepki za ušesa! Zmanjšajo signale iz okolja in lažje slišiš svoje počasno dihanje: jogijsko dihanje, ki pri vsakem vdihu skozi stopala povleče energijo zemlje v telo skozi trebušno čakro v srčno. V trebuhu je center in ogenj telesa, ki greje srčno čakro iz zemlje in hrani telo (brez materialne hrane).

Vesolje in svet okoli nas; naše telo, duha in misli začnemo raziskovati v srčni čakri. Označujeta jo 2 3kotnika; tu je center našega bitja, povezava med duhom in telesom: zemeljska energija zaključuje in od zgoraj se spušča energija svetlobe. Ta prostor je resnično samo naš, v ta prostor spustimo oči, ko nas je strah; v tem prostoru je vse. Pred »slabim« nam ga je zaščitil in balzamiral Gospod Mojster Jezus Kristus.

Piše: Barbara Novak Škarja v novi Vivi www.viva.si

DVE LINIJI EVOLUCIJE?
Življenje današnjega človeka je vpeto med rojstvo in smrt. Skozi ti točki naša zavest ponika v neznano. Čustveni odnos do rojstva je diametralno nasproten odnosu, ki ga imamo do smrti. Medtem ko je rojstvo dogodek, ki ga pričakujemo z veseljem, je smrt dogodek, ki nam zbuja občutke nelagodja, žalosti in strahu. Morda so prav ti neprijetni občutki razlog za to, da se je človek skozi zgodovino nenehno spraševal, kaj se zgodi po smrti, in v odgovorih iskal pomiritev z njo.

Različne religije in filozofski sistemi nam ponujajo različne razlage: eni pravijo, da je smrt konec človekovega obstoja, drugi govorijo, da človek po smrti živi večno v nekem drugem svetu, tretji trdijo, da se po določenem času bivanja v onstranstvu človek znova utelesi in živi v tem svetu, bodisi kot človek bodisi kot katerokoli drugo bitje.

Feng Shui v vsakdanjem življenju

Osnovni pogoj za aktiviranje življenjsko koristnih modificiranih či energij, s Feng Shui zdravili in zavestna okrepitev prihajajočih energij iz osmih smeri neba v stanovanje in/ali poslovni prostor je, časovno pravilno izbran in uspešno izpeljan ritual energetskega čiščenja vseh bivalnih prostorov. Naslednji pogoj je energetsko pravilno in skrbno izbrano Feng Shui zdravilo.

Feng Shui zdravila lahko na splošno razdelimo v šest osnovnih skupin in sicer:
1. Svetloba: svetilke, reflektorji, bakle, sveče, ogledala in odbojne površine,
2. Zvok: vetrnice (mobili), zvonovi, činele, gongi, tolkala, tekoča voda, trkalo na vhodnih vratih,
3. Barve: stene in tla v bivalnih prostorih, zavese, slike, stanovanjska oprema, oblačila,
4. Življenje: zlate ribice v akvariju, želve, ptiči, rastline,
5. Mir – kipi: Bude, Marije, slona; kamni, skale,
6. Mehanske naprave: tv, hi-fi, pc.

Piše: Ivan Mohorič

Tridesetega oktobra leta 2000 je z vesoljskega iztrelišča Bajkonur v današnjem Kazakstanu nosilna raketa ponesla ruski vesoljski modul SOJUZ TM 31 z mednarodno posadko, ki je naslednje štiri mesece prebila na mednarodni vesoljski postaji, kjer je poveljeval ameriški astronavt William Shepherd. V posadki sta bila še ruska kozmonavta Sergej Kirkaljov, ladijski inženir Sojuza, in njegov poveljnik Jurij Gidzenko. Prav v osebni prtljagi slednjega je v vesolje odpotovala tudi prva slovenska knjiga z zgovornim naslovom Vesoljske pasti izpod peresa našega najboljšega poznavalca astronavtike in kozmonavtike Vojka Kogeja.

Morda se zdi na prvi pogled čudno, da predmet iz naše domovine, ki jo imamo njeni prebivalci vse prevečkrat za nepomembno, najde prostor v natančno, tako po teži kot po prostornini, izračunanem tovoru vesoljskega plovila, a kdor bo knjigo prebral, bo lahko zaslutil, zakaj se je ruskemu kozmonavtu tako priljubila.

Piše: dr. Tone Krašovec

Nekaj posebnosti v slovenskih razmerah

Ljudje, ki so jim lastniki podjetij zaupali najvišja managerska mesta, brez upoštevanja ustreznih etičnih načel vodilnega managementa težko izkazujejo in dokazujejo močno samozavedanje pomembnosti svojih nalog ter visoko stopnjo lastne odgovornosti. Spoštovanje managerske etike je eden izmed pogojev za verodostojnost vodilnega managementa in dolgoročno za uspešen razvoj podjetij samih.

POGOSTA VPRAŠANJA O PROSTOZIDARSTVU

Ali je prostozidarstvno tajna organizacija?
V pravnoformalnem smislu prostozidarji v Sloveniji delujejo kot društvo, ki je registrirano, ima člane, statut, transakcijski račun in organe društva. Tako je tudi v drugih demokratičnih državah. Prostozidarstvo torej ni tajna organizacija. Res pa je, da že stoletja čuva skrivnosti starodavnih graditeljev in mislecev, ki jih razkrije le svojim članom.

Zakaj pa potem ne objavite seznama članov?
Prostozidarstvo razumemo kot nekaj zasebnega, podobno kot je zasebna stvar religiozno in politično prepričanje ali spolna usmerjenost. V demokratični državi bi bila objava takih podatkov vdor v zasebnost, kar preprečuje tudi Zakon o varstvu osebnih podatkov. Vsak prostozidar pa lahko zase javno pove, da je prostozidar. Kar nekaj naših bratov se je že odločilo za tak korak.

Piše: Ivan Mohorič

Avstrijski pisatelj Peter Krassa, ki ima za sabo že obsežen opus del z najbolj različnih področij, se vedno loteva tem, ki so nekoliko onstran stogo začrtanih meja uradne znanosti, kar mu po eni strani zagotavlja dobršno mero zanimanja za njegova dela, po drugi plati pa njega samega nenehno peha v brskanje po starih arhivih in iskanje sogovornikov s formalno izobrazbo, ki premorejo dovolj pustolovske domišljije, da so se pripravljeni vsaj posredno spogledovati z meglenimi pokrajinami še neraziskanega.

Morda ta prevod naslova Krassove devetnajste knjige ni najboljši, a morebiti boste sami našli bolj razumnega, če vam povem, da se v originalu zapiše Der Wiedergänger. Delovni Avstrijec tudi tu ni mogel iz svoje kože in se je lotil še ene teme z roba razumnega, ki ji znanost prav v zadnjem času posveča obilo pozornosti. Seveda je govora o nesmrtnosti, tej večni temi človeštva, ki z genskimi raziskavami sedanjosti posega po prepovedanem sadu bibličnega drevesa življenja in smrti, s čimer se uradna znanost nehote podaja na pota srednjeveških alkimistov, ki so iskali napoj večne mladosti. Eden tistih, ki so trdili, da so odkrili skrivnost tega napitka, je bil tudi kontroverzni grof Saint Germain. Prav po sledeh te tajinstvene osebe se je Peter Krassa podal z vztrajnostjo psa slednika, pri čemer mu je obilo pomagal zajeten krog prijateljev in sodelavcev.

SPLOŠNA DEKLARACIJA ČLOVEKOVIH PRAVIC

10. decembra 1948 je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela in razglasila Splošno deklaracijo človekovih pravic. Njeno celotno besedilo je natisnjeno na sledečih straneh. Po tem zgodovinskem dejanju je naročila Skupščina vsem državam-članicam, da priobčujejo besedilo Deklaracije in da storijo vse, da se širi, izobeša, bere in pojasnjuje predvsem v šolah in drugih vzgojnih zavodih vseh držav in ozemelj ne glede na njihovo politično ureditev.

Moderni prostozidarji imajo splošno deklaracijo o človekovih pravicah kot temelj za svoje delovanje. Vsak prostozidar se mora truditi za uresničevanje načel te listine.

Dogajalo se je, da so milijon funtov vredne slike, ki so jih v Indoneziji ustvarjali sloni s svojimi stopali in opice, z zataknjenimi čopiči med prsti svojih nog, bile kopirano podvojene in večkrat pomnožene.

Sam vem, da se to še danes dogaja. A kaj, ko ljudje tako zelo ljubijo umetnost, potem pa še pravijo, da je umetnost vsepovsod.

Dogaja se tudi to, da marsikdo kljub mokri - vlažni sliki, na kateri so resnični obrisi te sinhrone geometrijske nesinhronosti živalskega ustvarjanja, ne pozna in ne ve kaj je tu sploh umetnost !!!

Podajajo in kažejo si slike, sami pa niti pod razno ne znajo povedati, da se resnična abstraktnost nikakor ne kaže v barvah, ki jo človek lahko zaznava le s svojimi očmi.

Niti pod razno ne znajo povedati, da se prava abstraktnost nahaja v čutenju vzgiba s katerim se je lahko čopič Indonezijskih živali umetnikov sploh premaknil.

DOLŽNOSTI PROSTOZIDARJA
Dolžnosti prostozidarja (Old Charges), ki jih mora še danes spoštovati vsak prostozidar in vse regularne lože, so bile zapisane v Angliji leta 1723, po svoji vsebini pa so še mnogo starejše.

Povzete so po starih zapisih lož onstran morja in tistih v Angliji, na Škotskem in na Irskem, za uporabo v ložah v Londonu: naj se preberejo ob sprejemu novih bratov ali kadar to odredi mojster stola.

"STARODAVNE OBVEZNOSTI"
I. O Bogu in religiji
Zidar je s svojim notranjim zadržanjem dolžan slediti moralnim zakonom in če umetnost pravilno razume, ne bo nikoli naiven ateist, niti brezveren svobodomislec. Toda čeprav se je v starih časih od zidarjev zahtevalo, da pripadajo veri svoje dežele ali naroda, pa katerakoli bi to bila, pa se sedaj meni, da je smotrneje, da se zahteva samo vera, o kateri se strinjajo vsi ljudje, njihova posebna mnenja pa prepustiti njim samim. To pomeni, da so dobri in pošteni, častni in pravični možje, pa čeprav so po svoji veroizpovedi ali verskem prepričanju tudi različni, pri čemer postane zidarstvo središče in orodje za nastanek zvestih prijateljstev med ljudmi, ki bi sicer morali ostati stalno ločeni med seboj.

Piše: Rok Kralj

Princip pravične delitve dobrin je pot k reševanju skrajno zaostrenih družbenih odnosov tako med posamezniki, različnimi skupinami, podjetji in narodi. Pravična delitev je preprosta rešitev, ki si zasluži našo pozornost in tehten razmislek. Zakaj?

Ker je na svetu dovolj dobrin (hrana, pijača, oblačila, bivališča, zdravila), s katerimi bi lahko zadovoljili osnovne potrebe vseh prebivalcev planeta, je tekmovanje zanje nepotrebno. Ker se človeštvo lahko razvija tudi brez neprestanega povečevanja proizvodnje in potrošnje, smo lahko nekoliko skromnejši (vsaj tisti v razvitem svetu) in rajši zavezani razvoju kvalitete življenja, kot pa neprestanem kopičenju – pogosto na račun drugih – dobrin, ki pripadajo vsemu človeštvu.

V zadnjem času se v medijih veliko piše o Darfurju, zato smo vam na Pozitivkah pripravili kratko reportažo o tem, kje Darfur sploh je, kako ljudje tam živijo, kakšni so njihovi običaji in še marsikaj. Verjamem, da vas bo ta reportaža pritegnila.
Igor

Darfur je pokrajina v zahodnem delu največje afriške države, Sudana. Obsega 493,180 km2 in je malo manjši od npr. Francije. Meji na Centralno afriško republiko, Libijo in Čad. Darfur je razdeljen na tri dele: zahodni, južni in severni, ki so hkrati tudi federativne države.

Pokrajina je večinoma sušna in planotasta. Izjema je osrednji del z vulkanskim gorovjem, Jebal Marra, kjer pade več padavin, zato so tudi pogoji za kmetijstvo ugodnejši. V Darfurju živi približno 8 milijonov ljudi. Večina ljudi se preživlja s kmetijstvom za lastne potrebe. Pridelujejo žitarice, sadje in tobak. V bolj sušnih predelih pa je pomembno tudi pašništvo.

Prebivalstvo je razdeljeno na številne etnične skupine. Največji skupini sta Fur, po kateri je poimenovan Darfur, in arabska skupina Baggara. Ostali pomembnejši ne-arabski skupini sta še: Zaghawa in Masalit. Furi so črno afriško ljudstvo. So ustaljeni poljedelci. Njihov glavni pridelek je proso.