Piše: Bono Baršek

10. poglavje: NASTANEK ZAVESTI

"In duh Božji se je dvigal nad vodo, in Bog je rekel:"Naj bo svetloba" in bila je svetloba."

Iz prejšnjega poglavja ste spoznali, kako so se ustvarili atomi ali enote manifestacije vesolja in kako so plime božanske moči tekle skozi njih ter ustvarile identično kopijo kozmosa v malem - pri čemer je enakost popolna, razen tega, da so ciklusi malega vesolja hitrejši, saj imajo atomi-planeti manjši obseg poti okrog Sonca, kot pa Sonce okrog centralnega Sonca ali izvora.

Opisali smo dve fazi evolucije v vesolju:
- faza razvoja materije v vesolju
- faza razvoja plime in žarkov

Prva predstavlja surovi material, iz katerega je sestavljeno vesolje, druga je skelet na katerem se ta material nadgrajuje. Tako imamo ogromne količine atomov, porazdeljenih samo po ravneh in pod-ravneh - sedem različnih tipov in sedem pod-vrst vsakega teh tipov.

Prehajamo k tretji fazi v evoluciji Logosa.

Na začetku evolucije je Logos (dokler ni imel zavesti o sebi, smo ga imenovali velika entiteta) sam v sferi, ki bo kasneje postala njegovo vesolje. Zavesten je samo sebe, ker znotraj te sfere n obstaja poleg njega noben objekt, ki bi se ga lahko zavedal. Pri Logosu je torej vrstni red psihološkega koncepta evolucije obrnjen, saj dobi najprej kozmično zavest, nato zavest o sebi in na koncu objektivno zavest.

Logos postane zavesten, da je iz njegove zavesti projicirana oblika misli v njegovo auro - sfero njegovega vpliva in zavesti. Ko zazna v svoji auri druge objekte, ki niso "on", to izzove reakcijo. Subjekt in objekt se medsebojno prilagajata, te prilagoditve pa privedejo do odgovarjajoče modifikacije v reflektiranem vesolju, ki postane sposobno za reakcijo na relaciji subjekt-objekt. Tako je vzpostavljen odnos ali recipročnost med Logosom in slike ki jo projicira logoidna zavest in ki predstavlja vesolje v ustvarjanju.

Ni treba misliti,da je logoidna zavest omejena na uvid svojega objektiviziranega vesolja. Fokusirana zavest Logosa ali zavestni del zavesti je omejena, kajti fokusirana zavest lahko izhaja samo iz reakcije na objekte; logoidna podzavest pa je zavestna kozmosa in podzavest deluje na zavest, ki ji predstavlja ozadje in izvor; ker pa kozmična plima raste in pada v svojem ciklusu, s svojimi vplivi stimulira določene aspekte logoidne podzavesti, občutki, ki na ta način pridejo do zavesti Logosa, postanejo del njegove autoprojekcije, ki predstavlja vesolje, kjer jih fokusirana zavest Logosa tudi zaznava in tako prihaja do neskončnega niza reakcij in modifikacij reakcij, najprej čisto enostavnih, dokler se ne razvijejo v nezamisljivo sestavljenost. To si lahko predstavljamo takole: če primerjamo zavest Sonca, našega Logosa s človeško, bi potrebovali nekaj bilijonov (tisočev milijard) ljudi z zavestjo Einsteina, da bi se izenačili s Sončevo. Vsekakor nezamisljivo! Zavest Kozmosa pa znaša v primerjavi s Sončevo nekaj milijonov bilijonov takih, ki so podobne Sončevi. Številke, da se ti zvrti v glavi, kar pa ni čudno, kajti človek se je pojavil kot zadnja generacija "atomov", pri čemer so prejšnje generacije izkusile evolucijo v trajanju od nekaj sto do nekaj tisoč milijard let.

Vse te modifikacije delujejo na atomsko materijo vesolja v nastanku in odrejajo naravo in karakteristike njenih komponent. Ravno te karakterizacije v svojem času odkriva človek in jih imenuje naravni zakoni. Tako se pogojuje narava stvari, ki je v njih vklopljena zaradi reakcij Logosa na stanje svojega kozmičnega okolja, a modifikacije se dogajajo stalno in neprekinjeno. One ne trajajo samo v toku ene faze, ampak se nadaljujejo, vse dokler obstajajo določene atomske pod-ravni. Tako se elementarna evolucija nadaljuje neodvisno od evolucije življenja in oblik, kakršna nam je znana.

Vsaka faza evolucije ali kozmične ali logoidne, se prične z uvajanjem novega tipa akcije in reakcije in nove možnosti reagiranja na ustaljene reakcije. Vsak novonastali faktor poveča sestavljenost manifestacije, ko pa se doseže končna raznovrstnost, ki jo ta faktor lahko da vesolju, je dana faza evolucije dosegla svoj vrhunec razvoja in ves proces obstoji, dokler logoidna zavest ne uvidi, kaj se je zgodilo in vidi, "da je to dobro" ter ga absorbira vase in izzove novo reakcijo, ki se potem manifestira v vesolju. Zato je evolucija podobna delovanju dvojnih ogledal, v katerih logoidna zavest projicira lastno sliko, zaznava lastno sliko in reagira nanjo, reakcija pa vpliva na projekcijo, tako da se ciklus nadaljuje v večnost.

Videli boste, da je Logos ali subjekt postal zavesten objekta, ki predstavlja njegovo reflektirano projekcijo ali kopijo subjekta. Zavest subjekta o zunanjem objektu se mora reproducirati v objektu kot odgovarjajoča refleksija zavesti, tako da je tudi objekt enako zavesten zunanjega objekta. Ker pa je objekt drugega reda manifestacije glede na subjekt, objekt ne more biti zavesten subjekta, temveč samo sebe in vplive, s katerimi deluje subjekt nanj. Odtod izhaja izrek:"Ni človeka, ki bi videl Boga". Ni enote manifestiranega vesolja, ki v času manifestacije ali širjenja vesolja lahko vidi Boga. Njegov obstoj se mora priznati kot dejstvo, ki se ne da preveriti. Matematika in vse vede povezane z njo stojijo na enakih temeljih - na aksiomih, ki se jih ne da dokazati, ampak saamo sprejeti njihovo delovanje. V bistvu gre na najglobljem nivoju za dogovor, s pomočjo katerega vsi zaznavamo svet na enak način - in tako kot moramo sprejeti, da je 1 + 1 = 2, moramo zaradi teh istih zakonov sprejeti tudi obstoj Boga.

Objektivna zavest ni omejena na določeno točko manifestiranega vesolja. Ona je zavest, ki se širi okrog tistega, kar bi se lahko imenovalo centralni prstan, ali pa - precizneje - tisti tipi atomov, ki so najbolj podobni atomom kozmičnega centra, tisti, ki spadajo v v najpreprostejšo vrsto pa jih zato sestavljenost najmanj omejuje in ti predstavljajo osnovo te zavesti. Naj bo jasno, da zavest ni atomska reakcija, tmveč v celoti pripada tisti strani stvari, ki jo imenujemo "sila življenja". Ona je modifikacija zavesti Logosa in ne projektirane atomske zavesti. Ona je prva reakcija v vesolju, ki se nanaša samo na to vesolje in ne izhaja iz Logosa, niti se ne vrača vanj. Subjekt se vrača v objekt.

Zavest se lahko definira kot reakcija plus spomin. Do reakcije prihaja v posebnem tipu substance, ta reakcija pa povzroča sekundarno reakcijo v drugem tipu, ki je s prvim povezan na isti način, na katerega so atomi vesolja povezani z atomi kozmosa ali kot je oblika vesolja povezana z logoidno zavestjo.

Subjekt, z drugimi besedami, rojeva ideje o sebi in te stopajo v medsebojno reakcijo, ta reakcija pa pušča sled v vesolju, okrog katere gibanje njegove reakcije nadaljuje svoje bivanje kot čisto gibanje, neodvisno od katerega koli drugega gibanja v vesolju. Ta pretok čistega gibanja predstavlja spomin - reprodukcijo neke slike neke akcije v drugi fazi manifestacije; zavest pa je sestavljena iz spomina, za razliko od uvida, ki predstavlja obliko reakcije med dvema ravnema.

Kozmični nauk - Uvod