Navajeni smo, da nam zgodovinarji opisujejo dogodke kaj se je zgodilo. Uradni filozofi in politiki jih običajno interpretirajo. To razpravljanje in prečiščevanje nenehno generira nove in nove razlage. Vsaka politika vleče »resnico« na svoj mlin in daje svoje interpretacije. Zmagovalci imajo glavno besedo. Poraženci nikoli. Kdaj bo določen zgodovinski proces nekega obdobja postal celovito prepoznaven? Najbrž nikoli ne bo zaključen in iskal bo vedno nove in nove obrazložitve in utemeljitve, tudi sprevržene.
V literaturi sem zasledila zanimiv primer razlage, kako je nastal nemški nacionalsocializem in kdo naj bi bil pravi krivec za drugo svetovno vojno. Gre za "revizionistično« zgodovino Emsta Nolteja, ki sicer ne opravičuje nacizma, išče pa razlage zanj v knjigi Heutige und künftige Konversen um den Nazionalsozialismus, Berlin – Frankfurt na Majni, 1993.
Noltejevo delo je svojevrstna sinteza njegovih prejšnjih del, ki je izšla leta 1987 in nosi naslov Evropska državljanska vojna 1917 – 1945: Nacionalsocializem in boljševizem. Ruska oktobrska revolucija, s katero so si boljševiki pridobili neomejeno oblast in utemeljili Sovjetsko zvezo, je bila za srednjo in zahodno Evropo, dokaj še nikoli viden izziv. Evropa je vedela, da so boljševiki kruto pobili ruskega carja in vso njegovo družino in da izganjajo na milijone drugače mislečih v Sibirjo, odkoder se večina ni nikoli več vrnila, da pobirajo ljudem posestva in drugo lastnino, kmetom zemljo ter da ustanavljajo kolhoze.
V rokah imam knjigo J.V. Stalina »Temelji leninizma«, ki jo je širil slovenski AGITROP med indoktriniranimi ljudmi, člani komunistične partije, ki govori (stran 90) kaj pomeni ohraniti in razširjati diktaturo? S takšno literaturo so Sovjeti ustvarjali pri nas segrete ideologe, ki so potem izvedli revolucijo in prevzeli komunistično oblast.
Stalin govori, da pomeni vnesti v milijonske množice duh discipline in organiziranosti, pomeni zgraditi v proletarskih množicah trdnjavo in branik zoper razjedajoči vpliv drobno buržuaznih elementov in drobno buržuaznih navad; pomeni podpreti organizatorsko delovanje preoletarcev za prevzgojitev in predelavo drobno buržuaznih slojev; pomeni pomagati proletarskim množicam, da bi se vzojile kot sila, ki bo sposobna uničiti razrede, pripraviti pogoje za organizacijo socialističnega proizvajanja. Vsega tega pa ni mogoče izvršiti brez partije, ki mora biti močna po svoji strnjenosti in disciplini. »Diktatura proletariata« - pravi Lenin, je trdovraten, krvav in nekrvav, nasilen in miren, vojaški in gospodarski, vzgojni in upravni boj zoper sile in tradicije stare družbe. Sila navade milijonov in desetine milijonov ljudi je najstrašnejša sila. Brez železne, v boju prekaljene partije, ki uživa zaupanje vsega, kar je razredu poštenega, brez partije, ki zna prisluhniti razpoloženju množic in vplivati nanje, ni mogočega boja uspešno bojevati (»Otroška bolezen«). Partija je potrebna proletariatu, da bi zavojeval in da bi obdržal diktaturo. Partija je orožje diktature proletariata. Iz tega sledi, da mora z izginjanjem razredov, z odmiranjem diktature proletariata, odmreti tudi partija. Partija kot edinstvo volje, nezdružljivo z obstojem frakcij. Brez partije, močne po svoji monolitnosti (strnjenosti) in železni disciplini ni mogoče zavojevati in obdržati diktature proletariata. Železna disciplina v partiji prehaja v vsemočnost dekreta, ki lahko vse uredi in preuredi. Ameriška podjetnost pa je tista neukrotljiva sila, ki ne pozna in ne priznava ovir, ki s svojo poslovno vztrajnostjo ruši vse in vsake zapreke, ki ne popusti, dokler započetega dela ne izvede do kraja pa naj bo to delo še tako nevažno in ki si brez nje ni mogoče misliti resnega ustvarjalnega dela. Toda ameriška podjetnost ima vse pogoje, da se izrodi v ozek in breznačelen prakticizem, če ni združena z ruskim revolucionarnim poletom. Lenin je imenoval to brezglavo poslovnost. Združitev ruskega revolucionarnega poleta z ameriško podjetnostjo, v tem je bistvo leninizma v strankinem in državnem delu. Taka združitev daje dovršen tip delavca – leninovca in slog leninizma.
Nolete navaja, da se je meščanska Evropa čutila ogroženo v svojih bistvenih značilnostih, v svojem mišljenju in čutenju, v svojem premoženju in pravni ureditvi. Menila je, da ji grozi uničenje, kakršno je v Sovjetski zvezi doletelo milijone ljudi, domnevnih in namišljenih sovražnikov režima. Kajti ruska revolucija naj bi bila izrecno začetek svetovne revolucije. Povsod so obstajale komunistične stranke, ki so »domovino delavcev« razglašale za svojo domovino in niso skrivale namere, da oblast, kakor hitro se je polastijo, izkoristijo ravno tako, kot so jo boljševiki. Če ne upoštevamo tistih, ki so že zlasti med intelektualci – pristopili h komunističnemu revolucionarnemu gibanju, spominjajoč, na aristokratske pribežnike, ki so se svoj čas pridružili francoski revoluciji (1789), se je meščanska Evropa na boljševiški izziv odzvala z uporom in strahom. Predvsem s strahom.
Vprašam se, ali je bilo kaj strahu tudi v Sloveniji? Nesporno ga je bilo, saj so Nemci širili protisovjestsko propagando tudi na zasedenem ozemlju. Kaj je za vernega človeka, kmeta, posestnika ali svobodomiselnega človeka pomenil boljševizem je odveč govoriti.
Največji odpor je bil v Nemčiji, saj je bila posledica rdeče vstaje prevrat 9.11.1918. Komunistična partija se je razvila v milijonsko gibanje. Nevarnost z vzhoda je bila Nemčiji veliko bližja. Pisatelj Thomas Mann se je 1919. leta spraševal ali je kakšna rešitev za evropsko civilizacijo, ali se bo uveljavila aziatska ideja zravnavanja z zemljo in uničevanja. Menili so, da ljudje, ki imajo še nagon po samoohranitvi, se morajo s silovito in z bojevito odločnostjo vojskovati proti tej človeški rasi. Ruski »parni valjar« je spadal med strahotne spomine na vojno. Nemčija se je zaradi Versajskih mirovnih določil čutila obsojeno na nemoč in nezmožno lastne obrambe. Na radikalno vprašanje sta Hitler in njegovo gibanje ponudila ljudstvu radiakalen odgovor, uničiti sovražnika. Prevladovalo je prepričanje, da so Nemci prvo svetovno vojno izgubili in da je leta 1918 prišlo do njihovega zloma, zato ker niso nastopili dovolj odločno. Znano je, da je v Nemčiji vladala velika gospodarska kriza in inflacija. Plače so dobivali vsaki dan, delavci ob 12 uri, ostali ob 17 uri, da so naslednji dan lahko preživeli. Ljudje so se spraševali, da čemu tako svobodnjaška ustava, če na široko odpira vrata sovražnikom svobode, saj je mirovna pogodba zapečatila Nemčiji moč. Nemci Hitlerja kmalu niso več imeli za diktatorja, temveč za Odrešitelja. Nemčija je tedaj lotila uničevanja Sovjetske zveze. Za marksističnimi voditelji je kazal na Juda.
Cesar Wilhelm II.je bil prvi nemški cesar, ki je marksističnim voditeljem ponudil roko sprave, ne da bi slutil, da ti pustolovci ne poznajo občutka časti. Medtem, ko so z eno roko segali v roko cesarju, so v drugi roki držali bodalo.
Uničujoči pohod Nemcev nad Sovjetsko zvezo pa ni pripeljal do dokončne rešitve. Boj proti boljševizmu je začel naznanjati poraz. Bliskoviti napad Nemcev na Sovjetsko zvezo, poimenovan »Barbarossa« je propadel, v vojno so vstopile tudi Združene države.
Nolete sklepa, da je literatura o nacionalsocilizmu pomanjkljiva. Da vse kar so pozneje počeli nacionalsocialisti (razen tehničnega postopka likvidacije v plinskih celicah), da je že opisano v obsežni literaturi iz dvajsetih let. Pri tem zgodovinar Nolte postavlja vprašanje ali je Hitler nemara izvršil to dejanje zaradi tega, ker so imeli sebe ali sebi podobne za možne ali dejanske žrtve nekega »aziatskega« dejanja. Nolte meni, da liberalizem, če se razvija v liberalizem
ali ga ta zamegljuje, ubija nacije in nazadnje ob koncu neznanske migracije prebivalstva, utegne ubiti tudi človeštvo. Nolete na svoj način razloži nemško dramo v času svetovnih vojn, zato da bi jo vpel v tradicijo evropskega duha. Ni odveč poudariti, da je Nolte sprožil hud in s čustvi močno nabit prepir med nemškimi zgodovinarji, filozofi in politologi. Sam Nolte je govoril o zločinu: množični morilec se ne more opravičevati s tem, da morijo tudi drugi. Ali vidimo v tem tudi kakšne paralele z dogajanjem doma med vojno in po vojni pa naj si vsak sam odgovori. Vprašam se, ali je bil res edini motiv za domobranstvo izdaja domovine ali niso bili še morebiti tudi drugi motivi, o katerih zmagovalci ne želijo govoriti.
Kaj je evropski duh? Ali si znamo na to vprašanje danes odgovoriti? Je to kultura, je to obrazec združevanja evropskih narodov, ki izreka prisego v duhu racionalnega interesa, da bo EU delovala v korist in za blaginjo ljudstva in da bo ljudstvo obvarovala vseh nesreč. Ali so Združene države Georgea W. Busha še demokracija, ki bo sposobna braniti evropske interese ali utegne biti abstrakcija, v katero smo Evropejci ujeti in služimo interesom velikih. Vprašanj je veliko. Nanje ni mogoče odgovoriti. Ali ubiramo pot proti neoliberalizmu z vedno manj demokracije? Kitajska in Rusija po svoje že ubirata to pot. Amerika fundamentalistov in naftnega magnata Busha jima bo zagotovo sledila na bolj mehak način. Evropa pa je velika uganka.
George Orwell je zapisal: V nekaterih trenutkih vlada nekakšna vseprešinjujoča pravovernost, tih obči dogovor o izogibanju razpravam o velikih in neprijetnih dejstvih.
Navajeni smo, da nam zgodovinarji opisujejo dogodke kaj se je zgodilo. Uradni filozofi in politiki jih običajno interpretirajo. To razpravljanje in prečiščevanje nenehno generira nove in nove razlage. Vsaka politika vleče »resnico« na svoj mlin in daje svoje interpretacije. Zmagovalci imajo glavno besedo. Poraženci nikoli. Kdaj bo določen zgodovinski proces nekega obdobja postal celovito prepoznaven? Najbrž nikoli ne bo zaključen in iskal bo vedno nove in nove obrazložitve in utemeljitve, tudi sprevržene.
