Kozmični nauk - 8. poglavje

četrtek, 20. julij 2006 @ 05:04 CEST

Piše: Bono Baršek

8. poglavje: EVOLUCIJA VELIKE ENTITETE

Skušajte si predstavljati izkušnje, skozi katere prehaja rojevajoča se zavest velike entitete.
Do sedaj smo evolucijo gledali z zunanje točke gledišča; sedaj bomo materijo pogledali od znotraj, tako kot jo subjektivno doživlja tista enota kozmične manifestacije, ki jo bomo imenovali velika entiteta.

Predstavljajte si občutek vrtenja, osvobojen katerega koli drugega občutka. Zmislite si, da ste tako navajeni na vrtenje, da bi šele zaustavitev izzvala nov občutek v vas in ne trajanje vrtenja.
Zamislite si nastanek sekundarnega gibanja, ki ga najprej opažate, ker vam je novo, kmalu pa se navadite nanj in ga prenehate opažati, tako kot je to slučaj s primarnim gibanjem; in tako naprej.

Sedaj postaja jasno, da se habitualna gibanja (habit - navada) morajo nadaljevati, da bi se izognili faktorju dekoncentracije, ki onemogoča pozornost. Zato so habitualna gibanja vključena v "bitju" tistega, kar na njihovih osnovah raste in ko se to bitje ozavesti v manifestaciji, jih bo vedno skušalo odkriti kot osnovo svojega obstoja.

Spomnimo se faze gibanj, ki so postale navada veliki entiteti v času kozmične evolucije in ki so privedle do njenega nastanka in razvoja in videli bomo,da so ta gibanja postala vključena, vžeta v njeni naravi in da se bojo ponovila, ko začenja "delati na svoji notranjosti" oziroma razčlenjevati svojo naravo, kar predstavlja naslednjo fazo kozmične evolucije.

Numerične vrednosti evolucije so odrejene z vsako ravnjo ali prstanom kozmosa, na katerih se entiteta ustali, da tu zaključi določeni ciklus evolucije.

V naravi velike entitete so vključene faze kozmosa in zato je tako pomembna maksima "Kakor zgoraj, tako spodaj, vendar na drugi način". Kar se razvija pod določenim spletom okoliščin, bo vedno reproduciralo te okoliščine v rekapitulaciji, skozi katero prehaja predno gre na pot lastnega razvoja.

Morda je do sedaj povedano nejasno, zato poskusimo pojasniti s človeškega stališča. Človek je pod vplivom mnogih sil, ki mu skušajo vladati, toda ker ima zavest, ki se lahko širi, lahko zavestno podoživi - prerekapitulira - vsa stanja, ki jih je doživljal - pa nikoli razumel - ob tem pa se pojavljajo situacije, ki so enake ali zelo podobne tistim, skozi katere je prihajal do dna svojega razvoja. Ker je danes situacija v kozmosu drugačna kot pred stoletji in tisočletji, so te situacije v večini primerov samo simbolične odslikave resničnih situacij iz preteklosti, vendar pa zadostne, da človek ugotovi, kar mora. Ko zares prerekapitulira celo svoje življenje, pomeni, da se je znebil velikega tovora, ki mu je ležal na duši in se svobodneje kot kdaj koli prej poda na pot raziskovanja in napredka.

Na enak način napreduje tudi velika entiteta, ki si je v mnogih milijardah let svojega obstoja ustvarila strahovito zavest.
Ker ima za osnovo nadgradnje kozmične faktorje, jih velika entiteta kombinira znova in znova v neskončno raznovrstnost manifetiranega kozmosa. Zato se neskončna raznovrstnost manifestiranega kozmosa da razstaviti na primarno enostavnost kozmičnih začetkov. Vsaka faza ali aspekt kozmosa vleče korenine iz odgovarjajoče faze ali aspekta kozmosa. Ko se ustali na svoji kozmični orbiti, velika entiteta nadaljuje evolucijo. V svoji izkušnji in naravi ima vsajene kozmične faktorje in jih neodvisno od kozmičnega impulza skuša urediti v funkcijo lastnega momenta, kar se lahko imenuje "kozmična volja".

(Še vedno govorimo v terminih dinamike. Šele ko je dosežen visok nivo evolucije, lahko govorimo v terminih psihologije. Od gibanja do misli vodi neprekinjen tok razvoja. Tangencialno gibanje je enostavna oblika reakcije, misel pa neskončno komplicirana oblika reakcije. Govora je samo o razliki v stopnji, ne v vrsti. V bistvu razlike ni, ker se da vse razstaviti v primarni nepomični center. Na ravneh manifestacije obstaja razlika v vrsti, ker se žarki, ki izhajajo iz nepomičnega centra, razhajajo v svojem toku. Ker je zavest omejena na eno raven, enotnost notranjega lahko pojmujemo samo z zavestjo, ki jo obsega; ker je prehod katerega koli žarka ali linije sile z ene na drugo raven obeležen s podrazporeditvijjo tega žarka, postane jasno, da v manifestaciji obstajajo razlike v vrsti, čeprav je vse v bistvu enotno. Razlika v stopnji obstaja na liniji istega žarka, a razlike v vrsti v nizu žarkov, ki opisujejo krog.)

Velika entiteta tako ne začenja svoje evolucije z razvojem kozmičnih prstanov, ampak z rojevanjem ideje o njih. Ona enostavno aktivira svoje izkušnje, skozi katere je šla sama v neskončnih eonih svojega razvoja. Ona pozna "dobro" in "zlo", zato je Bog. Ravno spoznanje o dobrem in zlu omogoča njeno manifestacijo, ker je "dobro" dinamičnost, "zlo" pa njena protiutež. Prstan Mejnik predstavlja mejo pozornosti velike entitete, ki oblikuje svoje vesolje. Sebi je postavila nalogo in vso svojo pozornost usmerja njeno dovršitev.

Potojoči atom, ki je prešel skozi vse faze svojega razvoja, gre še na svoje končno potovanje do nepomičnega centra. Zatem, ko se ravnotežje znova poruši, se še enkrat napoti proti periferiji, vendar s to razliko: on je tudi sam na svoji stopnji razvoja postal center privlačnosti. Zato privlači določeno število atomov z vsake ravni, skozi katere prehaja, vse dokler ne pride do kozmičnega pasa, na katerem se zaradi odnosa med specifično težo in centrifugalne sile ustali. V tako formirani novi organizaciji je centralno jedro potojoči atom, ki ima v sebi reakcije, ki so postale habitualne v toku njegove kozmične evolucije.

Da bi dosegel odsotnost senzacije, kar je možno samo zaradi obstoja in odraza habitualnih reakcij v svojem urejenem toku, jedro atoma konzervira te reakcije zahvaljujoč momentu svojih delcev. Takšna reakcija izzove odgovarjajoče reakcije v nekompaktnih agregatih materije z vseh kozmičnih ravni zbranih okrog njega. Tako nastane miniaturni kozmos.

Ta miniaturni kozmos s svojim jedrom, ki zanj predstavlja nepomični center, ki v večjem kozmosu oddaja vse akcije in reakcije, ima isto funkcijo kot atom-jedro. Istočasno je ves organizem pod vplivom faz kozmičnih sil, pri čemer njegov sintetični aspekt dobiva impulz ob fazi kozmičnega Dneva oziroma v tistih segmentih kroga, v katerih prevladujejo pozitivne in stimulativne sile, njegov analitični aspekt pa prejema impulz, ko prehaja skozi tiste segmente kroga v katerih prevladujejo negativne sile. Poleg tega ob prehodu skozi sfere vplivov različnih žarkov, določene sile v njegovi naravi sprejemajo dodatni vpliv.

Zato si lahko zamislite, kako se ta organizem giblje po krogu, ki je razdeljen v štiri segmente - pozitiven, negativen, pozitiven, negativen, pri čemer je vsaka od teh četrtin razdeljena sfere vplivov treh žarkov. Sedaj imate v rokah ključ t.i. "božanskih Dni in Noči", oziroma period evolucije. Ker veliki organizem pojmujemo kot miniaturni kozmos, lahko razumete,da seciklus v njegovi naravi odvija hitreje.
Poleg že opisanih je treba pogledati še eno skupino vplivov. To so gravitacijske sile drugih organizmov na drugih kozmičnih ravneh.

Med veliki organizmi na isti ravni se urejajo konstantni odnosi, predno se prične druga faza evolucije in jih kot take moramo upoštevati. Revolucija velikih entitet na drugih kozmičnih ravneh ima drugačen tempo, neodvisen od entitet zunaj svojih ravni, zato se počasi razvrščajo v isto linijo, pri čemer organizmi nižjih ravni blokirajo silo centralne privlačnosti za tiste, ki se nahajajo na zunanjih ravneh, bližjih periferiji in privlačijo s svojo gravitacijo vse delce svoje in višjih ravni v masi velikega organizma na zunanji tirnici.

To občasno prekinjanje centralne privlačnosti moti ravnotežje organizmov na zunanji ravni in moti delovanje centripetalne protiteže na centrifugalno sil, toda, nagnjenje določenih tipov molekul, da se gibljejo navznoter, k privlačnemu telesu, v določeni meri deluje kot kompenzacija. Vsa volja atoma-jedra tega organizma je usmerjena na obvladovanje habitualnih pogojev, ki so postali zakoni njegove narave. Ti zakoni so, mimogrede, tisti, ko jih človek odkrije, ki jih imenujemo "naravni zakoni".

Ravno tako tudi kozmične sile težijo k zadrževanju ravnotežja in se medsebojno kompenzirajo. Pa kljub temu v nepravilnih intervalih prihaja do stanj, v katerih se taka kompenzacija pokaže kot nezadostna in tako nastajajo različne stopnje nepravilnosti v gibanju velike entitete, odkoder izhaja tudi "pozitivno zlo", greh in bolezen znotraj njegovih sfer.

Sam kozmos mora vztrajati pri uskladitvi vseh svojih delov na začetku vsake evolutivne faze, a nepravilnosti, ki nastajajo predno se to prilagajanje dokonča so korenine zla, v smislu, v katerem se ta izraz tudi uporablja.

Kozmično zlo je opozicija, omejitev in kot takšna je tudi osnovni pogoj manifestacije; to je tisto, kar smo imenovali "negativno zlo".
Kozmično zlo, "božansko zlo", "božanska smrt", je vključena v vsaki entiteti in predstavlja osnovo njene manifestacije in evolucije. Ko ne bi bilo omejitev - končnosti - ne bi bilo niti manifestacije in če ne bi bilo smrti, ki je v resnici samo dejanje odvezave od tistega, kar je že prešlo, kar je bilo potrebno v preteklosti, v sedanjosti pa samo zavora, ne bi bilo napredka.

Ti elementi kozmične opozicije so vedno prisotni v manifestiranem vesolju. Toda kozmično zlo pod svojim dvojnim vplivom greha ali napake, nastaja zaradi nepravilnosti orbite, ki jih povzroča prehod druge oblike organizmov na drugih kozmičnih ravneh. V svoji ekstremni obliki jih lahko vedno opazimo na začetku kozmične evolucije, da bi se med evolucijo kompenzirale, vse dokler se na koncu evolucije ne vzpostavi ravnotežje celotnega kozmosa - sinteza akcije in reakcije, ki odraža stabilnost.

Kozmični nauk - Uvod

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Kozmicni_Nauk_Evolucija_Entiteta