Piše: Bono Baršek

9. poglavje: USTVARJANJE OSONČJA

Do sedaj smo pregledali dve vrsti evolutivnih faz - kozmične faze in faze razvoja velike entitete. Preučili smo veliko entiteto v odnosu na kozmos, ki predstavlja njegovo okolje in v odnosu na nepomični center, ki predstavlja kompenzacijo vseh sil v kozmosu in ki je njegov Bog, Stvarnik, Oče. Sedaj si bomo pogledali življenje velike entitete v odnosu na osončje, za katero je ona sama Bog - on/ona je tisti, ki jo ustvari, pogojuje in vzdržuje.

Velika entiteta prihaja iz nepomičnega centra in zavzame svje mesto na določenem krogu ter gradi svoj organizem pod vplivom negativne, destruktivne faze kozmosa. Lahko se sliši čudno, da se razvoj odvija pod vplivom destruktivne sile kozmosa ali kakšne druge organizacije sil, ki ruši ravnotežje sile dosežene evolucije ter jih sili, da začnejo novo fazo razvoja, da dosežejo novo, višje stanje ravnotežja.

Ko začne to fazo, ima velika entiteta izkušnjo iz vseh preteklih faz in začne tam, kjer je končala predhodnjo fazo. In zato evolucija napreduje do visoke stopnje sestavljenosti, ker ona sedaj predstavlja organizacijo organizmov. Ta princip vlada v vseh stvareh, velikih in malih, zgoraj in spodaj; to je eden od kozmičnih principov, ki je zelo malo ali pa popolnoma neznan.

Faze razvoja skozi katere prehaja velika entiteta v času svojega učenja so notranje, torej subjektivne. One niso pod vplivom zunanjih vplivov, temveč so posledica občutij, ki izhajajo iz notranjih pogojev. Kot takšne so analogne fazam, skozi katere prehaja človeška duša, od smrti do rojstva. Ko se te končajo, je velika entitetta dosegla najvišjo stopnjo organizacije, za katero je sposobna, z ozirom na pogoje, ki su ji na razpolago in to je vrhunec njenega napredka. Ker je v celoti organizirana, vsak njen del trpi vplive in reagira na spremembe, do katerih pride v katerem koli drugem delu. Ona je torej popolnoma zavestna, ker zavest ni nič drugega kot uvid, a uvid ni nič drugega kot reakcija na vpliv. Ker je stanje njene narave postalo habitualno, ona ne pogojuje zavestne stimulanse. Velika entiteta torej ima zavest ampak se ne more zavedati ničesar drugega kot sebe. Poudarimo tudi, da kozmos, ker je entiteti popolnoma habitualen, ustvarja podlago njeni zavesti, ki se da primerjati s človeško zavestjo instinktivnega nivoja.

Entiteta skozi občutek lastne narave doseže idejo o sebi in postane zavestna te ideje. Tu se torej pojavi nov občutek in ona se zadržuje na njem. To je samozavest velike entitete. To je kreiranje - "In Bog je ustvaril človeka po svoji podobi". Vesolje je ideja v umu velike entitete in nastane takrat, ko entiteta razmišlja o sebi.

Ko se zave slike o sebi, zavest velike entitete spoznava spremembe v odnosih sil v svoji naravi, pogojene s kozmičnimi vplivi, pod katerih vplivi je in tako ustvarja nove ideje o sebi, te pa se pridružujejo obstoječim in jih zgodovinsko pogojujejo.
To učenje, ki zadeva subjektivne in objektivne aspekte velike entitete, je ključ do doktrine panteizma, ki pa je na pol poti do prve resnice; zato, ker velika entiteta zadržuje v spominu kozmične okoliščine, čeprav sama ne vsebuje kozmosa, katerega del je. Tudi ona obstaja samo v umu svojega Boga, stvarnika Kozmosa, tako da so vse velike entitete in cel kozmos pravzaprav samo mentalna projekcija, ideja Najvišjega - a tudi ta je pod vplivom primarnih sil, ki so sicer strašno enostavne in silno nezavedne, a kljub temu sposobne ustvariti vseprisotno zavest, ki je šele njihov produkt. Njen Bog, Oče velike entitete, je torej zanjo vsemogočen, čeprav je tudi sam pogojen s stanjem kozmosa.

Kar njo zadeva, je njen Bog neskončen, ker je On "vse, kar obstaja". Zanjo ne obstaja nič, kar On ni. Toda tudi On sam je omejen v odnosu na Kozmos, ki je, kar zadeva njega, neskončen, glede na to, da je zanj "vse, kar obstaja", čeprav je tudi sam omejen v odnosu na Neizraženo.

Vsemogočen v tem primeru pomeni biti svoboden od vseh vplivov sil, a neskončnost pomeni skupek vplivov, na katere lahko en organizem reagira. Vesolje je torej oblika misli, ki jih projicira um, zanj vsemogočnega in neskončnega Boga.

Velika entiteta torej projicira idejo o sebi. To še ni začetek objektivizacije v vesolju, ker velika entiteta dobiva substanco iste narave kot njena projekcija in se šele prične organizacija, ki jo bo prinesla ta projekcija.

Velika entiteta je zbirala okrog sebe atome z vseh kozmičnih ravni in tako ustvarila svoje telo. Tudi ti atomi so entitete, vendar na nižji stopnji razvoja od entitete. Ker so na nižji stopnji razvoja, prej dosežejo vrhunec svoje sestavljenosti. Ko postane zavesten sebe, atom začenja idejo o sebi. Te ideje niso atomi, temveč množica enot poznavanja reaktivnih sposobnosti. Zato niso razporejene v koncentričnih pasovih, ker ni v njih ničesar, na kar bi lahko delovala gravitacija. Oni so čiste oblike reakcij.

Zavest velike entitete ne "vidi" individualnih reakcij svojih atomov, tako kot človek, ki se ne zaveda individualne zavesti celic svojega telesa. Zato mora upoštevati reakcije različnih tipov atomov v svojih agregatih, da pa bi razumela sliko o atomih, mora upoštevati ideje, ki jih atomi nosijo v sebi. Velika entiteta mora torej ustvariti sliko o sebi v objektivnem smislu, a je pri tem omejena z naravo že nastalih idej, s katerimi je že seznanjena. Iz tega izhaja, da atomi, ki ustvarjajo sliko o sebi, izvajajo prvobitni akt kreacije.

Prvi akt kreacije izhaja iz telesa Boga in ni nič drugega kot masa neorganiziranih enot - "In bila je tema nad globinami". Glede na to, da niso imele organizacije pa zato tudi nobenih odnosov med sabo, te enote niso mogle doseči objektivne zavesti, temveč je ideja velike entitete, zasnovana na njenih kozmičnih izkušnjah, ki se je projicirala, organizirala te enote in vzpostavljala njihove medsebojne odnose in tedaj so one postale zavestne ene druge tako, da so začele vplivati druga na drugo.

Vidismo, da so iz kozmičnih atomov nastali atomi vsake prvobitne pod-ravni manifestacije in so tako ustvarjeni atomi, prihajajoč v povezavo vsak s svojo vrsto, zaradi delovanja velike entitete razvili pod-ravni.

Prvobitna pod-raven vsake ravni ima torej direktno povezavo z odgovarjajočo ravnjo kozmične substance, tako da je pod vplivom velike entitete, ki na tej ravni obstaja. Zaradi tega veliki entiteti vedno in v določeni meri nasprotujejo atomi, ki ustvarjajo njeno materijo. To je zelo pomembno.

Imamo torej najprej projekcije atomskih idej, zatem pa tudi preojekcijo slike velike entitete o sebi, ki organizira te atome v miniaturni kozmos, ki ga nazivamo osončje ali vesolje, da ga tako razlikujemo od tistega nivoja obstoja, iz katerega je nastal njihov oče in Stvarnik - torej veliki kozmos.

Kozmični nauk - Uvod