Mi kot človeštvo-celota se nahajamo v zgodnjem začetku velikega kozmičnega dogajanja, tako se oznanja vsepovsot v svetu. Kot človeštvo se lahko v vsej svoji raznolikosti in različnih razvojih razvijemo v kozmično pomlad. Prvi pogoji  za to so , da bi se upali posloviti od svojih starih struktur in z odprtim srcem stopiti nasproti novemu preoblikovanju zavesti.

Nekaj stoletij pozicija moči onostranske-astralne sfere ni bila neposredno ogrožena, do približno 1875. Tedaj so se razvile mnoge močne pobude, ki so morale pripeljati človeka do praga prebujanja iz dolge noči spanja. To obdobje je skrbno in dolgoročno pripravljalo Kristusovo univerzalno Bratstvo. Stoletja pred tem so iniciati napovedali, da bo v 20. stoletju zasijala velika Luč preko sveta, kar se je tudi zgodilo. Človeštvo naj bi se v velikih skupinah prebudilo.

Po mnenju Mircea Eliade je alkimija izšla iz metalurgije .Posebne verske izkušnje kovačev, talilcev in alkimistov so bile obvezne za ritualne posvetitve. Vse te tri skupine so delale s snovjo, ki je bila zanje živa in sveta. Doseči so želeli transmustacijo. Skupna točka med metarulgijo in alkimijo je bila tam, kjer se je poseglo v ritem obdelovanja snovi. Verjeli so v svetost zemlje kot izvira življenja in so bili prepričani, da je zaradi vsake skrunitve potrebna daritev.

Pojem »alkimija« izvira iz prevodov arabskih besedil iz 12.stoletja. Obravnavajo al-kimiyo, kar je bilo v latinščino prevedeno kot alkimija, alchimia, alchemia ali aquimia. Albert Magnus (1193-1280) je pisal o«ars nuova«(nova umetnost) ali alchimija. Po mnenju H.W.Shultza izvira alkimija iz antičnega Egipta. Menil je, da Serapeion-tempelj boga Serapisa dokaz za to, da sta imeli grška filozofija in religija ter egipčanska religija in tempeljska umetnost globok medsebojni vpliv. Kasneje je nastala sinteza vere, filozofije in zdravilstva, kar je določalo mišljenje in vedenje pravih alkimistov. Ti zdravniki so se ukvarjali s farmakologijo.

V preteklih 2000 letih je na predstavo ljubezni do bližjega pri naši zahodni kulturi vplivalo na človeka predvsem krščanstvo. Mnogim so šele krščanske in politične organizacije, ki pomagajo drugim, odprle oči za trpljenje. Vendar pa do tega ne prihaja vedno brez osebnih interesov. V takih priemrih ne gre za ljubezen, o katerih nam govori Sveto pismo.

V današnjem globalnem svetu se pojma ljubezen do bližnjega in egoizem vedno bolj razhajata. Še posebaj tam, kjer je dobro razvoto splošno socialno varstvo, se ljubezen do bližnjega izrodi v naprej določeno radodarnost. Zaradi tega pride v ljudeh, ki so že prej razmišljali in delovali, do nasprotij. Taka kupljena ljubezen do bližnjega zanje nima velike vrednosti, posebaj še zato, ker mnogi ne podarjajo tistega, kar drugi zares potrebujejo, ampak tisto, kar imajo sami odveč. To pa jih nič ne stane. Tako se  celo hvalijo z  svojo «dobrodelnostjo« in mediji, časopisi vsak dan poročajo o njihovih dobrih delih. Toda na srečo čedalje manj ljudi verjame v tako ljubezen do bližnjega. Temu res ne moremo reči ljubezen do drugega. Ljubezen do bližnjega je vendar popolnoma nekaj drugega!

Bog je želel, da bi mu postal človek enak. Zato mu je dal dar govora - da je lahko v malem postal stvarnik. Dal mu je tudi srce, da bi bil govor navdahnjen z dobrim, lepim in resničnim. No, ljudje smo stvari malo zamešali, pozabili smo, kaj naj čemu služi. Tako so besede pogosto slabe, grde in neresnične. Posledice so seveda slabo zdravje, grdi odnosi in neresničen (umeten) svet. Kako stvari spraviti ponovno v red? O tem čisto na koncu, pred tem pa .

Govor je čudovita stvar
Klepetamo, se pogovarjamo, logično razlagamo, pojemo. Toliko stvari lahko počnemo z jezikom, z glasilkami. Jezik, usta, glasilke - to so organi vratne čakre, z njimi se izražamo. Vratna čakra omogoča izražanje, ampak to ne kakršno koli, marveč abstraktno in ustvarjalno izražanje.

Izvleček iz The Spiritual Life.

Na kakšen način lahko življenjske okoliščine obrnemo v prid duhovnega izpopolnjevanja? Živimo v okolju, ki ga ne moremo spremeniti, vezani na obveznosti, ki jih ne moremo in ne smemo zanemariti, tako da za večino nas problem ni to, “Kakšni so najbolj zaželeni pogoji za duhovno izpopolnjevanje?”, ampak bolj, “Kako lahko duhovno izpopolnjevanje uskladiti z okoljem, ki ga ne morem spremeniti?”

Okolje, v katerega je umeščen človek, je najbolj primerno za njegov duhovni razvoj. To, da si domišljamo, da bi lahko naredili bolje, če bi bili kje drugje, kot pa tu, kjer smo, je le ena od tistih mnogih utvar, ki nas vodijo stran od prave poti. Dejansko, če ne moremo napredovati v svojih sedanjih pogojih, potem lahko mirno rečemo, da ne bi napredovali niti kjer koli drugje.

Predstavljajte si, da ste v hiši. To je običajna hiša, ki ima dnevno sobo, kuhinjo, kopalnico, spalnico in tu običajno živite. Nekega dne pa odkrijete, da so tukaj še ena vrata in ta vrata vodijo navzdol v klet. In tam, v kleti, je veliko stvari. Precej temno je, zato ne vidite dobro, veste pa, da so tam verjetno kakšne strašljive živali, kot so podgane in netopirji. Ob šibki svetlobi vidite, da so tam tudi neke stvari, precej stvari; mogoče so tam stara pisma, dnevniki, igrače našega otroštva, nekaj hrane in vina. 

Pozabili ste, da je to klet in zdaj ste jo spet našli. Seveda veste, o čem govorim. Govorim o nekem odkritju, ki se je zgodilo nekaj sto kilometrov proč od tukaj, na Dunaju - o psihoanalizi. Odkritje dejstva, da obstaja cel svet v nas samih, o katerem vemo zelo malo. In če začnemo raziskovati ta svet, bomo izvedeli dosti več o sebi, o tem, kako delujemo in kakšna oseba smo.

Gledam ženske, ki niti slučajno ne prevladujejo, gledam moške, ki se zdijo nekoliko skromni in gledam skupino, kjer vsi stegujejo ročice v isto smer, z zaprtimi očmi pa sanjajo svoje sanje. Oh, saj ne- le prepuščajo se toku in valu, ki odnaša bolečine preteklosti v belo svetlobo, njej se pa pravi, naj se zgodi tukaj in zdaj. Z napol milim nasmeškom se poglabljajo vase, duše jim preplavlja božanski duh, misli odnašajo angeli, vsak šepet pa jim prinaša božji blagoslov.

Same čiste duše, nedolžne v svoji čistosti, velike v svoji majhnosti ter neskončne v večnosti. In jaz tam zraven, ki že od nekdaj vem, da je lepo biti čist, pošten, velik v svoji majhnosti in preprost v svoji uspešnosti. Trudim se zapirati oči in trudim se biti božanska, vsa obdana s tistim nedolžnim sijem, ki sije v vsako celico, zažari v tvoje telo in ti daje navdih, da si tudi ti v sebi kakšen Bog in kdaj pa kdaj tudi zunaj sebe.

Iz Shakespearove drame Hamlet včasih citiramo Polonijev nasvet sinu: “Predvsem pa to: samemu sebi bodi zvest”. Polonij je bil neumen starec, toda njegov nasvet je dober.

Toda, ali vemo, na koga se nanaša ta »samemu sebi«, kdo je, ki naj bi mu bili zvesti? Vprašanje “Kdo smo?” je lahko predmet dolgih razprav. V načelu je tisto, kar imamo v nekem trenutku za “jaz”, odvisno od tega, kje je tedaj osredotočena naša zavest(nost). Na zgodnji stopnji našega razvoja, ki poteka skozi mnoge inkarnacije, ali pa v sedanjem življenju, ko smo še dojenčki, je “jaz” naše fizično telo. Ta odnos se je ohranil v jeziku, saj rečemo: “Zebe me”, “Lačen sem”, “Zob me boli” ali “Udobno mi je”, in mislimo, da vse to doživlja naše telo.

Piše: Leticija Fortin v novi številki Karme plus

Na svetu obstaja mnogo poklicev, preko katerih vsaka duša izraža svoje bistvo, pridobljeno znanje in sposobnosti. Za vsak poklic se je potrebno izobraževati, izvajati teorijo v praksi, predvsem pa verjeti vase in opravljati delo s srcem.

Za učence Luči, bojevnike Luči ali duhovne učitelje ste verjetno že slišali. Kakšno je njihovo življenje, njihova pot in kaj delajo nekateri izmed njih, tudi sami opisujejo v svojih knjigah, organizirajo delavnice ali se kako drugače predstavijo v javnosti. Vedeti je potrebno, da za te vrste poklica, kot je npr. duhovni učitelj, formalna izobrazba ne obstaja. Njegova izobrazba oziroma reference je njegovo življenje samo. Tako osebo namreč že od malega žene neka sila, namera bi ji lahko rekli, ki spodbuja dušo, da se obrne v smeri raziskovanja same sebe.

VSAK DAN SI PODARIMO NEKAJ DRAGOCENEGA
Ker smo kar naprej izpostavljeni množici okoljskih dražljajev in vtisov, kaj je pomembno in kakšni naj bi bili, ne slišimo več svojega notranjega glasu, ki nam govori, kdo smo, kako želimo živeti.

Ni treba, da nas na pot samospoznavanja zgrda prisili huda bolezen ali nesreča, nanjo se lahko odpravimo tudi zlepa, z redno meditacijo. V njej doživljamo Sebe, atmana, individualnega duha, ki je po vzhodnjaški duhovni tradiciji enak brahmanu, univerzalnemu duhu.

Znanje in vera sta pregovorno skregana med seboj. Znanje je nekaj logičnega, razumu doumljivega, vera pa je nasprotje tega in pomeni, da sprejemamo nekaj česar ne razumemo in kar morda sploh ni videti smiselno. "Eden velikih cerkvenih očetov, Tertulijan, je dejal: Verujem, ker je nesmiselno."

In prav zato, ker v življenju ne vidimo več smisla, ali pa si ne zmoremo več razložiti tega, kar se nam dogaja in ne vidimo razumnega izhoda iz zapletene situacije, začnemo verovati. V nas se prebudi slutnja, da življenje morda vodijo skrite notranje zakonitosti, ki jih ne poznamo.

Piše: Bern Jurečič v reviji Karmaplus

Pred nedavnim smo si imeli na enem od tujih televizijskih programov priložnost ogledati ekološko obarvano potopisno oddajo o severni Indiji in o specifikah tamkajšnjega boja za okolje, posvečeno predvsem vodam. Francoska raziskovalka se je pogovarjala z nekaterimi akterji in inovatorji, ki se v okolju, ki tovrstni iniciativi ni niti najmanj naklonjeno

– bodisi iz finančnih bodisi verskih bodisi čisto praktičnih razlogov, denimo zaradi obilice druge problematike, ki je najmanj enako, če ne še bolj pereča od ekologije … -, trudijo premakniti stvari na bolje, vpeljati čistilne naprave (za katere seveda ni denarja niti kdo ve kakega interesa) ali pa nove, cenejše, a še vedno učinkovite tehnologije. Prestavila je probleme v več različnih okoljih in lep del reportaže posvetila "sveti reki", Gangesu. Osvežimo nekoliko svoj spomin.

»Snovno« in »nesnovno« je eno. Delitev je samo utvara, ki jo ustvarjajo naša omejena čutila. Zato naš razum ustvarja iluzijo meje med zemljo in nebesi, ter med njima nekakšen mistični prehod. Obsmrtno, ko se naša zavest osvobodi snovnih čutil, doživljamo ta prehod kot predor, na koncu katerega je blažena svetloba.

Naša telesna čutila nas omejujejo v doživljanju celotnega Stvarstva. Dopuščajo nam videti samo negativ (invertno) sliko stvarnosti. Vse kar lahko zaznamo so samo prazni (temni) drobci v polni in svetli Zavesti, ki pa je ne zaznamo.

DUŠA JE SRCE BELE MAGIJE
"Ko je bil svet še mlad, so obstajali modreci, ki so poznali brezčasno modrost in so živeli v skladu z njo. Niso se starali, niso poznali ne rojstva in ne smrti. Njihov pogled je bil miren in poln, kot bi se v njihovih očeh zrcalilo vesolje. Njihovo srce je bilo tiho in ni poznalo strasti. Utripalo je v skladu z najvišjim zakonom in v sebi je združevalo nebo in zemljo." 
taoistična misel

Jogiji starodavne Indije, perzijski magi, posvečeni egipčanski svečeniki in drugi visoki posvečenci z vseh krajev in vseh časov so izkustveno vedeli, kar odkriva sodobna znanost. To, kar so vedeli, je prvi rek magije: vse je energija na različnih stopnjah vibracije in v različno vzbujenih stanjih.

Monada je duhovna enota - iskra ali celica v manifestiranem telesu našega planetarnega Logosa. Kot taka je že prešla skozi cikle prejšnjih sončnih sistemov - to, da se izraža v fizični obliki človeškega bitja v sedanjem sistemu je samo korak v njenem evolucijskem razvoju. Cikli obsegajo velikanska časovna obdobja, resnični pomen te pretekle zgodovine pa ostaja človeškemu umu tako nepoznan, da nima smisla preveč razmišljati o njegovih implikacijah.

Vse, kar človek lahko opazi, in še to le v ozkih mejah, so nekateri posledice v sedanjosti - skriti vzroki ali končni cilji pa bodo ostali zaviti v temo. Človek lahko le po najboljših močeh izpolni svojo vlogo in si stalno prizadeva razširiti zavest tako, da usmerja luč uma v vse širše in globlje sfere zavedanja.

Če iz svojega bivanja odštejemo razum, izgubimo tudi ego. Ego ne more preživeti brez našega razuma. Je oblika nižje-gosto snovne (ne)zavesti. Trenutno dejstvo. Vendar bo ravno ta zavest nekoč odstopila prestol višji zavesti. Namišljena identiteta bo razkrila svojo pravo naravo. Ampak najprej poštevanka, potem višja matematika.

Ali otroku, ki se še uči poštevanko, pišemo članke o višji matematiki? Ali ga obsojamo, ker jo še ne obvlada in mu s tem poskušamo vzbujati slabo vest? Menim, da je neprimerno in ošabno obsojati zavest drugega. Zavest vsakega od nas je zaenkrat še vezana na snovno resničnost. Kajti, če bi poleg razuma iz našega bivanja odšteli še telo, kaj bi ostalo?

Vprašajmo svojo vest. Prisluhnimo ji. Naj vodi naše misli in dejanja. Kadarkoli jo vprašamo za nasvet, dobimo vedno pravi odgovor, takšen ki pomeni najboljšo odločitev za nas, za našo okolico in za naravo.
Živeti po svoji vesti pomeni, da počnemo tisto kar čutimo, da je prav.

Ne zamenjajmo glasu vesti z glasom ega, ki vedno hoče dobro samo zase, je zelo glasen in nas na nešteto načinov prepričuje v svoj prav.
Glas vesti je ponavadi tihi notranji glas, ki ga v hrupu vsakdanjega življenja včasih komaj prepoznamo.

Človek se je od najbolj ranih dni svojega zavestnega bivanja zanimal za sanje. Sanje v glavnem zadevajo astralno življenje; v dobi Atlantide, ko je človekovo zavedanje temeljilo na astralni ravni, je bila osnovana popolna znanost o sanjah. Z minevanjem dob in še zlasti z zatonom in kasnejšim dokončnim uničenjem atlantske civilizacije pa se je ta znanost izgubila.

Danes jo do neke mere oživljajo posamezni psihologi, ki poskušajo dokazati povezavo med sanjskim življenjem in stanjem svojih pacientov.
V vsem tem času pa zanimanje za sanje ni nikoli pojenjalo in vsaka civilizacija je poznala mage, preroke, vedeževalce in jasnovidce, ki so razlagali sanje članom kraljevih družin, inteligenci in človeku z ulice.

ČAKANJE NA ODKRITJE.
Ura glasno odbije polnoč. Glasba utihne, nihče več ne pleše. Vsi snamejo maske in nenadoma je jasno, kdo je kdo. Življenje je kot maškerada. Tako vsi plešemo na odru življenja kot gostje na plesu, vsi skriti za maskami, dokler tudi za nas ne zadoni in postane jasno, kdo in kaj sploh smo. Kajti, kaj je resnično pri človeku in kaj je le videz? Vsi skrivamo za svojim obrazom pravo bistvo. Le kako spoznati pravo bistvo? Lahko svoje pravo bistvo sploh spoznamo? Kako ga lahko spoznamo? Kaj je tisto, kar nam omogoča razlikovanje med videzom in bistvom?

Vse to so bistvena vprašanja vsakega med nami. In kdor želi hoditi po notranji poti duhovnega razvoja se sooči s temi vprašanji, išče, kaj je za neposredno zaznavnim. Kakor hitro prispeš do meje zunanjega sveta, se soočiš z nujnostjo samospoznanja. Pogled se ti usmeri navznoter, svojo pozornost usmeriš vase. To ni samozagledanost, da ne bo pomote. Kajti nekje v sebi vendar moraš najti odgovor na vprašanje o svojem bistvu!

Na začetku 19. stoletja je kot nam je znano doseglo človeštvo najnižjo točko pogreznjenosti v snov in s tem prelomnico v svojem razvoju. Prišlo je do krizne situacije. Nastopila je ločitev med tistimi, ki so iskali pot iz materije in tistimi, ki so se še nadalje oklepali snovi in se še globlje zasidrali v njeno varnost. V celoti pa je bilo človeštvo postavljeno pred pot vzpona, pred odrešitev od snovi in pred vzpon v drugo razsšežnost. Svojo zavest so dvignili in se rešili propadanja.

Danes pa je videti kako vedno bolj narašča prizadevanje za dematerializacijo. V preteklosti se je ta impulz videl v umetnosti zahodne kulture pri umetnikih, kot so: Vasilij Kadinsky, Pablo Pikaso, Salvado Dali in mnogi so prekinili s trdnimi oblikami v umetnosti s pomočjo čustvene govorice in z umetniškimi izrazi.

Veliki Zakon
Dolgo prej, preden jasno razumemo vesolje, uporabljamo razum, in dolgo prej, preden spoznamo, kako je zastavljena pravičnost, z duhovno zaznavo spoznamo, da jo je zasnoval duhovni zakon. Vsak poseduje naravno željo po pravičnosti, in veliki zakon, ki vlada svetu, poskrbi za njeno izpolnitev, prav tako kot poskrbi za potešitev intelektualne narave in čustev. V vseh zunanjih dogajanjih med ljudmi in med človekom ter Bogom obstoja popolna pravičnost. Ne smemo ocenjevati pravičnosti z našimi čutenji, ampak na podlagi tega, kaj je najbolje za dotično osebo.

Zato je zaželeno, v praksi izgradnje značaja, da sprejmemo vse stvari, ki prihajajo k nam, kot da prihajajo iz roke Boga. Če se pojavi neka bolezen ali velika težava, tega ne obžalujte in si ne želite, da se to ne bi pripetilo, ampak spoznajte, da je to stvar, ki jo najbolj potrebujete, sicer v tem moralnem svetu ne bi prišla k vam.

Iskanje sreče
Temeljne razvade
V človeškem značaju ni pozitivnih razvad ali izrastkov, ki bi jih bilo potrebno odstraniti. Tri temeljne razvade - lenoba, brezbrižnost in sebičnost - in vse druge razvade, ki iz njih izhajajo, so v osnovi negativne, posledica odsotnosti njim ustreznih kreposti. Lenoba je odsotnost poguma in samo-nadzora; brezbrižnost je odsotnost resnicoljubnosti; in sebičnost je odsotnost ljubezni.

Zato je glavno načelo v znanosti izgradnje značaja (in vzgoje mladine), da ne sme biti prisotno nobeno tlačenje, kajti vsaka sila je krepost in je zato dragocena. Ustrezno ravnanje s tem, kar se zdi kot pozitivne razvade, je vzgoja ustrezne kreposti. Če je človek pogumen, vendar sebičen, ne bi smeli zatreti njegovega poguma, ampak razviti njegovo ljubezen do soljudi s primernim okoljem in spodbudami. Ne tlačite in ne uničujte. Zelo lahko je biti dober in brezbarven, zato je zelo resničen star pregovor: Čim večji grešnik, tem večji svetnik.

Poiščite svoj tip
Vaša največja moč
Na tej stopnji raziskave in prakse, potrebujete še neko znanje, ki bo vodilo vaše napredovanje. Brez njega se lahko odločite, da boste hodili po poti nekega drugega človeka in ne po svoji lastni - tako kot če bi si mangovo drevo prizadevalo postati kokosovo drevo, ali pa, da bi si bor prizadeval postati hrast.

Odkriti morate, kakšna vrsta osebe ste in katera je vaša največja moč. Ali je to ljubezen ali razumevanje ali volja ali navdih lepote ali religiozna predanost ali znanstveno znanje? Karkoli je že, morate uporabiti to moč, najprej zato, da navdihne in okrepi vaše slabotnejše kvalitete, in nato zato, da jih vodi v sredo boja na polju življenja, z vsem svojim mišljenjem, čustvovanjem in delovanjem.