Za filozofa je RESNICA najbolj zaželena stvar v Vesolju. Podarja namreč geometrično svobodo v kraljestvu idej, brez kakršnih koli osebnostno omejenih zadev. Izlušči bistvo iz kraljestva oblik in tako opredeli njih dejanska razmerja. Astronavta Edgarja Mitchella je neskončno majhen obseg zemlje v primerjavi s celotnim sistemom tako očaral, da ga to sedaj sili, tako pravi, da živi bolj po načelih kot po pravilih.

V prejšnjem stoletju je dr. Franz Hartmann, znan teozof in Paracelzusov biograf, dejal, da duša v človeku občuduje lepe oblike, vendar pa, da človekov duh ljubi načela (Glej Essay on Chastity v Five Years of Theosophy, London, 1885)

Pogosto sem slišal, a nikoli verjel doslej, da obstajajo takšni, ki s silnimi uroki podrejajo svojim sprijenim namenom zakone narave.
Milton

V “Korespondenci” tega meseca številna pisma pričajo o močnem vtisu, ki ga je na nekatere pustil naš članek iz preteklega meseca, “Praktični Okultizem”. Ta pisma dokazujejo in podpirajo dva logična zaključka:

(a) da obstaja veliko več dobro izobraženih in mislečih ljudi, ki verjamejo v obstoj Okultizma in Magije (ki se med seboj precej razlikujeta) kot si to domišlja sodobni materialist; in
(b) da večina verujočih (vključno s številnimi teozofi) nima določne predstave o naravi Okultizma in da ga mešajo z Okultnimi znanostmi na splošno, vključno s “Črno umetnostjo”.

Kaj dandanes moški pogrešajo pri ženskah? Pogrešajo njihovo energijo, pogrešajo njihov nasmeh, pogrešajo njihovo voljo do življenja. Če pogledamo danes obraze ljudi, ki hodijo po mestu, so večinoma zelo slabe volje, polni skrbi, kaj bo jutri. Razumem, da imamo ljudje stresno življenje, da je marsikomu težko nositi breme vsakdana, vendar svojo energijo si lahko ustvarjamo sami, kljub skrbem, ki nam tarejo življenje. Za našo dobro energijo, dobro počutje, niso odgovorni drugi.

Lahko si pomagamo sami. V življenju vsakega posameznika se dogajajo različni dogodki. Za vso to paleto lahko vidimo, da jo gledamo skozi svoj filter naučenega, svojih vrednot in izkušenj. Žal pa lahko ugotovimo, ko pogledamo svoje življenje, da se nam dogaja 90 % dogodkov in izkušenj, ki so veseli, takih, kjer se počutimo dobro in nam napolnijo srce in pa nekih 10 % takih, ki so težke preizkušnje ali bolj dramatični in nič kaj veseli.

Sanskrtski izraz Kāla ima v spletni 'pametni knjižnici' - Wisdom Library - 29 definicij. Nekaj od teh definicij se navezuje na čas, odvisno pa je tudi od tega, kako je ta beseda zapisana oz. naglašena. In ne, ne mislim govorit o različnih pomenih te besede, ker bi to potrebovalo kar nekaj raziskave in razumevanja oz. znanja, želim zapisati le nekaj misli v povezavi z besedo 'čas' in ker tudi starodavni jezik predstavlja nek določen čas, sem se odločila uporabiti prav izraz – kāla.

Čas..., kako gledate nanj? Se počutite zaradi njega kaj omejeni? Vas čas kdaj priganja? Vam časa primanjkuje? Vam čas krati ure, dneve, leta?
Prav gotovo je odgovor na vsa vprašanja: da. Zelo smo omejeni s časom in dejstvo je da čas 'teče in nič ne reče'. Jutri je že nov dan, čez 12 mesecev bo za nami še eno leto, če 'nekaj let' bo za nami tudi naše življenje.

“Navada je druga narava. Navada je deseterna narava,” naj bi izjavil Vojvoda Wellingtonski; in v kolikšni meri je ta izjava resnična ne more oceniti bolje nihče drug kot vojaški veteran. Vsakodnevni dril in leta discipline so se pri njem končala s popolnim preoblikovanjem večine njegovih zmožnosti ravnanja.

Obstaja zgodba, ki je dovolj prepričljiva, če že ni resnična, o hudomušnem šaljivcu, ki je, ko je videl odpuščenega veterana kako nosi domov svojo večerjo, nenadoma zavpil: “Pozor!”, in ubogi človek se je v trenutku strumno postavil v položaj ter pri tem izpustil iz rok v odtočni kanal svojo ovčetino in krompir. Dril je bil popoln, tako da so se njegovi učinki vtrli v človekov živčni sestav.

Boli te križ. Včasih glava. Utrujen si tako ali tako; vsak dan telefoni, služba, družina, odnosi, konflikti, dogovarjanja, nerazumevanja. Malo smeha, tortica za boljše počutje, beg v 'dogajanje', da ne bi sebe v samoti preveč začutil in utegnil razmišljati, kaj se s teboj dogaja.

Preslepiš sebe, življenja pa žal ne moreš. Drži, da je življenje polno vsega. In morda se nam zdi naravno, da je tako, da hitimo, zbolimo vsaj enkrat na leto, se počutimo napihnjene, ker smo pojedli malo več, da jokamo, ker je on pogledal drugo, da se počutim samega, čeprav sem z njo …

Vsako moje zaznavanje je uspeh

V sebi imam vse sestavine, potrebne za uspeh, tako kot je znotraj drobnega želoda stisnjeno vse, kar je potrebno, da iz njega zraste popoln hrast.

Postavljam si merila, ki so mi v danem trenutku dosegljiva.

Spodbujam in pohvalim svoj napredek. Nič ni narobe, da se učim iz vsake izkušnje in da delam napake. Tako se gibljem od enega uspeha k drugemu in z vsakim dnem lažje gledam na stvari v tej luči.

Tudi terapevti imamo poklicne deformacije. Učitelj Terapevtske joge jo ima v obliki nenehnega raziskovanja naših čustev, saj so prav čustva osnovno orodje, s katerimi delamo. To niso odejice in blazinice, s katerimi razvajamo svoje kliente, temveč njihovi odzivi, njihova čustva, ki nam povedo vse. In z njimi se prebijemo tja, kjer človeku lahko pomagamo do napredka v življenju.

Čas dopustov je. In zakaj nam ravno med dopusti velikokrat vse »udari ven«, ozavestimo marsikaj, kar smo tako pridno pometali pod preprogo? Zato, ker smo takrat najbolj umirjeni, daleč od vsakdanjega vrveža in obveznosti, ki nam omogočijo, da ogromno stvari ne začutimo, se ne ukvarjamo z njimi, ampak jih enostavno prezremo in gremo dalje. In kaj je najbolj pogost izgovor, da se ne ukvarjamo sami s seboj? »Nimam časa.«

Širši javnosti ime Maitreja ni preveč dobro poznano. Čeprav je o njem veliko znanega, še zlasti na spletnih straneh Share International in Share Slovenija, pa se mediji raje izogibajo poročanju o njem. Pa vendar je prav, da o njem vsaj nekaj vemo, predvsem zaradi naše prihodnosti. Najmanj, kar je treba vedeti je, da je Maitreja svetovni učitelj, ki svojimi nauki človeštvo usmerja stran od današnje samouničevalne poti. Zato je pomembno, da poznamo Maitrejeve prioritete oziroma prednostne naloge. Če jih bomo kot človeška skupnost začeli uresničevati, potem bomo ustvarili svet blaginje in miru, v nasprotnem primeru pa – raje ne pomislite.

Maitrejeve prioritete so v osnovi zelo preproste in se osredotočajo na zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na Zemlji: »Zadostna in primerna oskrba s hrano, prebivališča za vse ljudi, zdravstvena oskrba in možnost šolanja morata postati splošni pravici. Naslednji prioriteti sta obnovitev okolja in vzpostavitev miru«. 

Subjektivnost zaznave
Noben dogodek sam po sebi nima nobenega pomena. Dobi ga šele, ko mu ga pripišemo mi. Sicer pa, kot smo omenili, objektivnega zaznavanja resničnosti ni. Za kaj takšnega preprosto nimamo ustreznega organa. Razpolagamo le z omejenimi informacijami, ki ne morejo pričarati popolnosti, pa še te obdelamo z egom, ki ni inteligenten temveč »mehaničen«.

Edina resničnost, ki jo lahko zares zaznamo, je tista, ki jo spoznamo z esenco duše. Gre za neposredno zaznavo v trenutkih, ko neutrudni blebetač – ego – umolkne. Duša ne pozna pesimizma, temveč le neomajno in kljubovalno voljo, prežeto z ljubeznijo in optimizmom. Kaj drugega kajpak našemu vsemogočnemu božanskemu jedru ne more biti lastno.

Piše: Dr. Vojka Bole-Hribovšek v reviji Karmaplus

Poslovili smo se od poletja. Dopust je samo še lep spomin. Za nekatere je jesen čas pobiranja plodov. Kar smo spomladi sejali, v jeseni požanjemo. V poslovnem svetu nam ostajata le še dva meseca, da izpolnimo plane, za učečo se populacijo pa je jesen nov začetek. Začela se je šola in novo študijsko leto. Otroci so polni veselih pričakovanj pa tudi strahov, kako se bodo odrezali pri učenju in v družbi. Kaj pa nam pomeni ta čas?

Kar sejemo, to žanjemo
Kadar razmišljamo o svojem življenju, smo večkrat nezadovoljni s svojim položajem. Zanj radi krivimo nesrečne okoliščine. Vse bi bilo dobro, če … bi imeli drugačne starše, drugačne talente, drugačen poklic, drugo službo, drugačnega partnerja, stanovanje, avto, včasih bi zamenjali celo otroke.

Možgani
Razum, za katerega že vemo, da je pojav v mentalnem telesu, znanost pripisuje možganom, a ta organ še zdaleč ni sposoben opravljati tako zahtevnega dela. Možgani tudi niso »stroj, v katerem se rodi zavest«; kot smo spoznali, se vseprisotna zavest Enosti z najvišje duhovne ravni spušča preko številnih subtilnih ravni in preko duše deluje na fizični ravni.

Možgani so v tej verigi le fizični vmesnik, katerega naloga je prevajanje impulzov med mentalno in fizično ravnjo. Omogočajo, da se misli iz mentalnega telesa fizično manifestirajo. Od prepustnosti tega vmesnika je odvisno, kako inteligentno se bomo izražali v življenju. V možgane je »pritrjen« le en del zavesti, tisti, preko katerega »drži v rokah« fizično telo. Možgani so kontrolno središče, preko katerega so razumu dosegljivi vsi deli telesa.

Mentalne sposobnosti so med najmočnejšimi človeškimi potenciali. Čeprav sodobni človek najvišje ceni prav razum, večina o njem kaj malo ve, kaj šele, da bi ga obvladala. Suvereno obvladati razum pomeni obvladati tudi energije in subtilna telesa - o teh smo se že marsikaj naučili - ter svet okoli sebe.

Zato je negovanje mentalnih sposobnosti bistveni element napredka. Poslanstvo razuma je boj z iluzijami in lažnim znanjem, odrekanje nepravilnim poistovetenjem ter postopno odkrivanje našega bistva. Naposled razum preseže vse obraze ega in se zave svojega duhovnega izvora.

Mi kot človeštvo-celota se nahajamo v zgodnjem začetku velikega kozmičnega dogajanja, tako se oznanja vsepovsot v svetu. Kot človeštvo se lahko v vsej svoji raznolikosti in različnih razvojih razvijemo v kozmično pomlad. Prvi pogoji  za to so , da bi se upali posloviti od svojih starih struktur in z odprtim srcem stopiti nasproti novemu preoblikovanju zavesti.

Nekaj stoletij pozicija moči onostranske-astralne sfere ni bila neposredno ogrožena, do približno 1875. Tedaj so se razvile mnoge močne pobude, ki so morale pripeljati človeka do praga prebujanja iz dolge noči spanja. To obdobje je skrbno in dolgoročno pripravljalo Kristusovo univerzalno Bratstvo. Stoletja pred tem so iniciati napovedali, da bo v 20. stoletju zasijala velika Luč preko sveta, kar se je tudi zgodilo. Človeštvo naj bi se v velikih skupinah prebudilo.

Po mnenju Mircea Eliade je alkimija izšla iz metalurgije .Posebne verske izkušnje kovačev, talilcev in alkimistov so bile obvezne za ritualne posvetitve. Vse te tri skupine so delale s snovjo, ki je bila zanje živa in sveta. Doseči so želeli transmustacijo. Skupna točka med metarulgijo in alkimijo je bila tam, kjer se je poseglo v ritem obdelovanja snovi. Verjeli so v svetost zemlje kot izvira življenja in so bili prepričani, da je zaradi vsake skrunitve potrebna daritev.

Pojem »alkimija« izvira iz prevodov arabskih besedil iz 12.stoletja. Obravnavajo al-kimiyo, kar je bilo v latinščino prevedeno kot alkimija, alchimia, alchemia ali aquimia. Albert Magnus (1193-1280) je pisal o«ars nuova«(nova umetnost) ali alchimija. Po mnenju H.W.Shultza izvira alkimija iz antičnega Egipta. Menil je, da Serapeion-tempelj boga Serapisa dokaz za to, da sta imeli grška filozofija in religija ter egipčanska religija in tempeljska umetnost globok medsebojni vpliv. Kasneje je nastala sinteza vere, filozofije in zdravilstva, kar je določalo mišljenje in vedenje pravih alkimistov. Ti zdravniki so se ukvarjali s farmakologijo.

V preteklih 2000 letih je na predstavo ljubezni do bližjega pri naši zahodni kulturi vplivalo na človeka predvsem krščanstvo. Mnogim so šele krščanske in politične organizacije, ki pomagajo drugim, odprle oči za trpljenje. Vendar pa do tega ne prihaja vedno brez osebnih interesov. V takih priemrih ne gre za ljubezen, o katerih nam govori Sveto pismo.

V današnjem globalnem svetu se pojma ljubezen do bližnjega in egoizem vedno bolj razhajata. Še posebaj tam, kjer je dobro razvoto splošno socialno varstvo, se ljubezen do bližnjega izrodi v naprej določeno radodarnost. Zaradi tega pride v ljudeh, ki so že prej razmišljali in delovali, do nasprotij. Taka kupljena ljubezen do bližnjega zanje nima velike vrednosti, posebaj še zato, ker mnogi ne podarjajo tistega, kar drugi zares potrebujejo, ampak tisto, kar imajo sami odveč. To pa jih nič ne stane. Tako se  celo hvalijo z  svojo «dobrodelnostjo« in mediji, časopisi vsak dan poročajo o njihovih dobrih delih. Toda na srečo čedalje manj ljudi verjame v tako ljubezen do bližnjega. Temu res ne moremo reči ljubezen do drugega. Ljubezen do bližnjega je vendar popolnoma nekaj drugega!

Bog je želel, da bi mu postal človek enak. Zato mu je dal dar govora - da je lahko v malem postal stvarnik. Dal mu je tudi srce, da bi bil govor navdahnjen z dobrim, lepim in resničnim. No, ljudje smo stvari malo zamešali, pozabili smo, kaj naj čemu služi. Tako so besede pogosto slabe, grde in neresnične. Posledice so seveda slabo zdravje, grdi odnosi in neresničen (umeten) svet. Kako stvari spraviti ponovno v red? O tem čisto na koncu, pred tem pa .

Govor je čudovita stvar
Klepetamo, se pogovarjamo, logično razlagamo, pojemo. Toliko stvari lahko počnemo z jezikom, z glasilkami. Jezik, usta, glasilke - to so organi vratne čakre, z njimi se izražamo. Vratna čakra omogoča izražanje, ampak to ne kakršno koli, marveč abstraktno in ustvarjalno izražanje.

Izvleček iz The Spiritual Life.

Na kakšen način lahko življenjske okoliščine obrnemo v prid duhovnega izpopolnjevanja? Živimo v okolju, ki ga ne moremo spremeniti, vezani na obveznosti, ki jih ne moremo in ne smemo zanemariti, tako da za večino nas problem ni to, “Kakšni so najbolj zaželeni pogoji za duhovno izpopolnjevanje?”, ampak bolj, “Kako lahko duhovno izpopolnjevanje uskladiti z okoljem, ki ga ne morem spremeniti?”

Okolje, v katerega je umeščen človek, je najbolj primerno za njegov duhovni razvoj. To, da si domišljamo, da bi lahko naredili bolje, če bi bili kje drugje, kot pa tu, kjer smo, je le ena od tistih mnogih utvar, ki nas vodijo stran od prave poti. Dejansko, če ne moremo napredovati v svojih sedanjih pogojih, potem lahko mirno rečemo, da ne bi napredovali niti kjer koli drugje.

Predstavljajte si, da ste v hiši. To je običajna hiša, ki ima dnevno sobo, kuhinjo, kopalnico, spalnico in tu običajno živite. Nekega dne pa odkrijete, da so tukaj še ena vrata in ta vrata vodijo navzdol v klet. In tam, v kleti, je veliko stvari. Precej temno je, zato ne vidite dobro, veste pa, da so tam verjetno kakšne strašljive živali, kot so podgane in netopirji. Ob šibki svetlobi vidite, da so tam tudi neke stvari, precej stvari; mogoče so tam stara pisma, dnevniki, igrače našega otroštva, nekaj hrane in vina. 

Pozabili ste, da je to klet in zdaj ste jo spet našli. Seveda veste, o čem govorim. Govorim o nekem odkritju, ki se je zgodilo nekaj sto kilometrov proč od tukaj, na Dunaju - o psihoanalizi. Odkritje dejstva, da obstaja cel svet v nas samih, o katerem vemo zelo malo. In če začnemo raziskovati ta svet, bomo izvedeli dosti več o sebi, o tem, kako delujemo in kakšna oseba smo.

Gledam ženske, ki niti slučajno ne prevladujejo, gledam moške, ki se zdijo nekoliko skromni in gledam skupino, kjer vsi stegujejo ročice v isto smer, z zaprtimi očmi pa sanjajo svoje sanje. Oh, saj ne- le prepuščajo se toku in valu, ki odnaša bolečine preteklosti v belo svetlobo, njej se pa pravi, naj se zgodi tukaj in zdaj. Z napol milim nasmeškom se poglabljajo vase, duše jim preplavlja božanski duh, misli odnašajo angeli, vsak šepet pa jim prinaša božji blagoslov.

Same čiste duše, nedolžne v svoji čistosti, velike v svoji majhnosti ter neskončne v večnosti. In jaz tam zraven, ki že od nekdaj vem, da je lepo biti čist, pošten, velik v svoji majhnosti in preprost v svoji uspešnosti. Trudim se zapirati oči in trudim se biti božanska, vsa obdana s tistim nedolžnim sijem, ki sije v vsako celico, zažari v tvoje telo in ti daje navdih, da si tudi ti v sebi kakšen Bog in kdaj pa kdaj tudi zunaj sebe.

Iz Shakespearove drame Hamlet včasih citiramo Polonijev nasvet sinu: “Predvsem pa to: samemu sebi bodi zvest”. Polonij je bil neumen starec, toda njegov nasvet je dober.

Toda, ali vemo, na koga se nanaša ta »samemu sebi«, kdo je, ki naj bi mu bili zvesti? Vprašanje “Kdo smo?” je lahko predmet dolgih razprav. V načelu je tisto, kar imamo v nekem trenutku za “jaz”, odvisno od tega, kje je tedaj osredotočena naša zavest(nost). Na zgodnji stopnji našega razvoja, ki poteka skozi mnoge inkarnacije, ali pa v sedanjem življenju, ko smo še dojenčki, je “jaz” naše fizično telo. Ta odnos se je ohranil v jeziku, saj rečemo: “Zebe me”, “Lačen sem”, “Zob me boli” ali “Udobno mi je”, in mislimo, da vse to doživlja naše telo.

Piše: Leticija Fortin v novi številki Karme plus

Na svetu obstaja mnogo poklicev, preko katerih vsaka duša izraža svoje bistvo, pridobljeno znanje in sposobnosti. Za vsak poklic se je potrebno izobraževati, izvajati teorijo v praksi, predvsem pa verjeti vase in opravljati delo s srcem.

Za učence Luči, bojevnike Luči ali duhovne učitelje ste verjetno že slišali. Kakšno je njihovo življenje, njihova pot in kaj delajo nekateri izmed njih, tudi sami opisujejo v svojih knjigah, organizirajo delavnice ali se kako drugače predstavijo v javnosti. Vedeti je potrebno, da za te vrste poklica, kot je npr. duhovni učitelj, formalna izobrazba ne obstaja. Njegova izobrazba oziroma reference je njegovo življenje samo. Tako osebo namreč že od malega žene neka sila, namera bi ji lahko rekli, ki spodbuja dušo, da se obrne v smeri raziskovanja same sebe.

VSAK DAN SI PODARIMO NEKAJ DRAGOCENEGA
Ker smo kar naprej izpostavljeni množici okoljskih dražljajev in vtisov, kaj je pomembno in kakšni naj bi bili, ne slišimo več svojega notranjega glasu, ki nam govori, kdo smo, kako želimo živeti.

Ni treba, da nas na pot samospoznavanja zgrda prisili huda bolezen ali nesreča, nanjo se lahko odpravimo tudi zlepa, z redno meditacijo. V njej doživljamo Sebe, atmana, individualnega duha, ki je po vzhodnjaški duhovni tradiciji enak brahmanu, univerzalnemu duhu.