Četrto čustveno središče: srce, pljuča in prsi

Pri četrtem čustvenem središču gre za uravnovešanje vaših potreb in potreb osebe, s katero ste v odnosu. Če uravnovešanja niste zmožni, vam bo telo to dalo vedeti z ustvarjanjem zdravstvenih težav, povezanih s srcem, prsmi ali pljuči, kot so visoka raven holesterola, visok krvni tlak, ciste, mastitis ali celo rak, pljučnica, astma, kašljanje ali kratka sapa.

Skrivnost obvladovanja zdravja v četrtem čustvenem središču je, da se naučite izražati lastne potrebe in čustva, hkrati pa tudi upoštevati potrebe in čustva drugih. Gre za dajanje in sprejemanje. Natanko tako kot pri ostalih čustvenih središčih je tudi tukaj prizadeti del telesa odvisen od tega, kakšno obnašanje ali negativni miselni vzorec povzroča neravnovesje v vašem načinu spopadanja s čustvi v odnosu.

Kaj se najprej zgodi?

Ne spomnim se, da bi lebdel nad telesom,
ga opazoval od zgoraj ali kaj podobnega.
Najbrž sem komaj čakal, da odidem od tam.
Takoj sem vedel, da sem mrtev, in to sem sprejel.
Bil sem nadvse pripravljen na to, kar me je čakalo.

Ne vem, s kolikšno hitrostjo sem potoval.
Preprosto sem se počutil lahkega, razbremenjenega,
ko me je povleklo v sobano z gosto srebrnkasto modro svetlobo.

Duh spreminja materijo

V davni preteklosti je na tisoče ljudi videlo žarenje avre okoli duhovno visoko napredovalih posameznikov. Znane so slike verskih mož, na primer Mojzesa, Bude ali Kristusa, ki so vse upodabljali s sijem, z avro okrog glave in tako se zdi povsem utemeljena domneva, da so dolga tisočletja ljudje na Zemlji zmogli videti in brati avro.

Avro pa lahko vidite tudi vi. To se lahko naučite s pomočjo knjžice avstralskega avtorja Dr. Tom J. Chalka – Kako vidimo, beremo in izboljšamo avro. Torej se naučimo videti avro in iz njene podobe sklepati na značaj sogovornika, pa na bolezen itd. Iz te knjige povzemamo pričujoči članek.

Ko je prva čakra nepovezana z zemljo, spodnja središča ne morejo prekiniti čustveno razsipanje. Tukaj ni nobenega izhodnega kanala. To razsipavanje se obrne v toksično usedlino, ki se prime na stene čakre in upočasni njeno vrtenje. Ko se usedline nabirajo v naši drugi čakri (kjer se nahaja odgovor borba-ali-pobeg), si razlagamo svet kot sovražen in agresiven.

Solarni pleksus, srce in grlena čakra (tretja, četrta in peta) so hranjene s finejšimi energijami ljubezni, sočutja in empatije. Niso oskrbovane z nobenimi prebavljenimi emocijami. V težave pridemo takrat, ko želimo prebaviti težke emocije in občutke z našo srčno čakro, takrat dobimo emocionalno zgago. Nebeške čakre so hranjene s subtilnimi spiritualnimi energijami.

Prav osupljivo je, da je treba veliko “videti” in to skozi dolgo obdobje življenja, da bi bili lahko na koncu pozorni na majhno kapljico vode.
Kadar so zahteve prevelike, radi sanjamo o velikih stvareh, velikih spoznanjih, velikih misterijih, velikih besedah … Tako tisto, kar je majhno in enostavno, ubeži našemu pogledu. Le kaj naj bi bilo navsezadnje zanimivo pri ubogi kapljici vode?

Vendar sčasoma, ko se polni naša čaša življenja, v najpreprostejših stvareh vidimo celo sintezo tistega, kar je bolj zapleteno. To, kar je najmanjše, postane kal nečesa, kar je neskončno veliko. Kapljica vode sije tako kot sam univerzum. V majceni kapljici sem videla, kako se njena oblika približuje krogu in s tem popolnosti – tako kot vsa živa bitja.

Naša Bit je Svetloba iz katere vse nastaja. Najbolj se ji približamo z besedo Ljubezen. In to je neizogibno tudi to, kar postajamo. Izraz te Svetlobe, izraz Ljubezni v novi resničnosti.

Kadar občutimo Ljubezen, se izraža naša Bit in obratno.

Ego zavest Ljubezni ne more občutiti. Zato se tudi izražati ne more ljubeče. Doživlja le poceni ponaredke, odvisne (pogojne) ljubezni. Kar pa ni Ljubezen, temveč utvara ljubezni.

Poenostavljeno bi se moto razvoja zavesti trenutno lahko glasil: »Odvrzimo ego«.
Po splošnem razumevanju, bi moralo biti s tem vse rešeno. Pa ni čisto tako.
Namreč, tudi gosenica še ne bi postala metulj, če bi samo odvrgla kožo.

Res pa bi bilo marsikaj drugače. Trenutna resničnost bi vsekakor postala prijaznejša. Vendar pa zaradi tega razvoja ne bi nič prehiteli. Pod kopreno ego zavesti je namreč še vedno samo droben popek naše Bit-i, še neuresničene Božje narave.

To je tista vsebina zavesti, katere čas še ni prišel. Višja vsebina mora zamenjati nižjo vsebino tako, kot dan zamenja noč, tako kot plima zamenja oseko.
Ravno tako, kot bo gosto snovno resničnost zamenjala eterična resničnost.

Pojem praznine ni nekaj novega. Doktrina praznine temelji najmanj v samih začetkih budizma. Govori o najvišjih spoznanjih narave našega uma. Govori o preseganju iluzije pojavov, o brezosebnosti stvari, o preseganju dualizma in pogojenosti. Praznina označuje stanje take presežne zavesti. Če želimo to stanje ubesediti, se ne moremo izogniti filozofskemu pristopu.

Recimo, če govorimo o praznini ali polnini je to samo prazno besedičenje. O tej praznini govorimo. Mimogrede, tudi ta članek je prazno besedičenje. Lahko izustimo polno praznih besed, kot je lahko naš um poln iluzije- praznih pojavov. Brez te iluzije bi v našem umu nastala taka tišina, da bi se čutila praznina. Zato je molk najbližji temu razsvetljenemu stanju.

Če bi se že moral odločiti kaj menim da je smisel življenja, bi v tem trenutku rekel zavedanje.
Čeprav je zavedanje tisto, ki v bistvu določa smisel. Zavedanje daje smisel življenju. Kakršno je zavedanje takšen je smisel. Tako logično se sliši, da bi človek ob tem pomislil, da višje kot je naše zavedanje, več smisla najdemo v našem življenju. Ampak ni tako. Življenje je za naše razumsko dojemanje polno paradoksov in tudi tukaj je tako.

Druga beseda, ki opredeljuje zavedanje je svoboda. Zavedanje je kvaliteta naše notranje svobode. Višje kot je zavedanje, bolj svobodni smo. Tudi tukaj bi bilo logično, da bi z več svobode dosegli več smisla v življenju. Pa zopet ni tako.

Stvarstvo je v stalnem spreminjanju. Resničnost tega trenutka je v stalnem poustvarjanju. In ker se vsak trenutek vse spreminja, je nemogoče nek trenutek ujeti in zamrzniti v neko »dokončno« resnico.

To utvaro prakticira naš razum. Razum se namreč trudi ujeti resničnost tega trenutka v neko lastno sodbo. Sodbo, ki pa ne more biti resnična že zato, ker ji edina resničnost ki obstaja, uhaja v stalnem spreminjanju.

Moči teme so astralna zgoščena polja okoli nas. Sveto pismo imenuje to astralno moč »knez tega sveta« ali«moči teme«. Na začetku verige je naše samovljno ravnanje povzročilo pregon iz«raja«. Tako smo z vedno močnejšo egocentrično naravnanostjo povzročili zgoščenost moči, ki nas obvladuje, vladar sveta, moči teme.

Vladarju, knezu tega sveta, pa moramo kot človeštvo vedno znova plačevati davek. Zato so ljudje prisiljeni dati duška poželenju. Bolj ko je intenzivno naše nase naravnano poželenje, bolj močna postane astralna (onostranska) zgostitev moči in negativen vpliv ljudi.

Utrujen popotnik se je usedel v senco drevesa, da bi počival. Ni pa vedel, da je bilo to drevo čarobno; ''Drevo, ki izpolnjuje želje.''

Ko se je usedel na trda tla, je pomislil kako lepo bi bilo, če bi se sedaj znašel na mehki postelji. V trenutku se je pred njim prikazala postelja.

Osupel je zlezel nanjo, pomislil je, da bi bil višek sreče najti ob sebi lepo dekle, ki bi mu masirala vneta stopala. Nemudoma se je dekle prikazalo in ga začelo masirati.

Piše: Zoran Železnikar

Samomor in evtanazija
Samomor je nesmiselen beg pred nekimi okoliščinami, ki se jim ni mogoče izogniti, saj smrt življenja ne prekine. Če si vzameš življenje z namenom, da nečemu ubežiš, s tem dejanjem pravzaprav nisi razrešil prav nič. Odhod duše iz fizičnega sveta je ne razbremeni njene odgovornosti. S samomorom se ne da uiti kazni. Samomorilec meni, da samomor ustavi zavest, a zgodi se prav nasprotno. Zavest se še okrepi.

Pravičnosti se ni mogoče izmakniti. Če storiš samomor, ne boš dosegel tistega, kar se je duša namenila doseči. A stopiti v praznino se ne da, saj ta ne obstaja. Ni je nikjer v vesolju. Prostor je vedno napolnjen s tvojimi stvaritvami. Ne moreš jim ubežati.

Skozi moje delo se je pokazala potreba tudi po malce drugačnemu pristopu k delu sploh pri predavanjih o Popolni preobrazbi prehranskih navad saj gre tu za celostno spremembo, za spremembo življenjskega sloga. Tu ne gre za takojšnjo spremembo a počasi in vztrajno ko spremenimo svoje prehranske navade, spremenimo tudi svoje življenje. Kot vedno omenim nismo samo fizično bitje, temveč tudi čustveno in duhovno in potrebno je delovati celostno na vseh nivojih, da dosežemo svoj cilj prej in še učinkoviteje. Tako sem se povezala s prijateljico Sabino Veroniko Golob, ki dela na spreminjanju podzavestnih prepričanj, navad in skupaj sva za vas pripravile nov sklop predavanj, kot ga pri nas še ni bilo in ki vam bo korenito spremenil življenje za vedno.

Moje delo že dokaj poznate- jaz se bom držala spremembe prehranskih navad po načelih Antične Tradicionalne kitajske medicine.

Piše: Zoran Železnikar

Srečanje z dragimi v onostranstvu
Takoj po smrti te pričakajo vsi, ki si jih imel rad – tako tisti, ki so umrli pred tabo, kot oni, ki bodo umrli za tabo. Trenutek srečanja s prijatelji in dragimi je za marsikoga veliko presenečenje oz. šok. Človek namreč ni posameznik temveč individualni vidik vsega, kar je.

V duhovni stvarnosti stojijo ob tebi tvoji predniki ter tvoji nasledniki – drug ob drugem. Čas namreč v duhovnem svetu ne obstaja. Vse se dogaja istočasno in vzporedno, vtis o zaporednosti – občutek časa - je le način dojemanja uma v snovnem svetu. Resnica je: nikoli nisi sam.

S poenostavljanjem se ustvari višek časa, ki ga lahko namenimo za dejavnosti, ki nas veselijo, izpolnjujejo in dajejo našemu življenju smisel. Take dejavnosti zmanjšajo vsakodnevni stres nas ujetih v vijaku novodobnega drvenja.

Življenje postane igra, lažje ter hitreje opravimo vsakodnevne nujne obveznost. Tako se nam sam po sebi ustvari višek časa, ki ga lahko namenimo za dejavnosti, ki nas veselijo, izpolnjujejo in dajejo našemu življenju smisel.

Piše: Zoran Železnikar

Tretja faza smrti
V tretji fazi se zliješ z Esenco in izkusiš najvišjo resnico v jedru svojega bitja. Najvišjo resnico lahko imenuješ Alah ali Vseobsegajoče ali kako drugače. V tej fazi spoznaš najvišjo resnico o samem sebi, nato pa se spomniš, kako jo ponovno ustvariti.

Prehod skozi tretjo fazo je krajši kot v drugi fazi. Luč, ki jo zaznaš na koncu prehoda, je na začetku drobcena, nato pa postaja večja in večja, dokler ne postane … vse, kar je. Tik pred zlitjem duša lebdi v luči. Koplje se v žaru Esence. Odpadli so vsi občutki strahu, zaskrbljenosti in nelagodja. Esenca izžareva čisto ljubezen, duša pa doživi občutek, da je obkrožena in oblita z ljubeznijo in nežno toploto, popolnoma sprejeta in zaželena. Vse, kar si je duša dobrega ali slabega mislila o sebi, se razgrne pred njo in se počasi raztaplja v luči…

Piše: Zoran Železnikar

Druga faza smrti
Duša se v prvi fazi osvobodi vseh misli, ki bi jo vezale na telo in njegov videz. Druga faza je izkušnja vsega, kar ste mislili, da se po smrti zgodi. Bog vam bo dopustil, da si v trenutku smrti ustvarite izkušnje, kakršne koli si želite. To se bo zgodilo v trenutku. Če verjamete v reinkarnacijo, boste nemara videli trenutke iz minulih življenj.

Tisti, ki veruje v sodni dan ali vice, ki jim sledita raj ali pekel, bo doživel natanko to. Ustvaril bo natanko tako podobo. Če nima predstave o podrobnostih, si jih bo v hipu izmislil. Nato bodo ti kraji ustvarjeni zanj, hipoma. Ta izkušnja lahko traja, kolikor dolgo je potrebno - glede na krivdo, ki se je zaveda, lahko tam biva tudi več (zemeljskih) stoletij.  Pri tem pa je pomembno dejstvo, da gre za opazovanje – samega sebe in dogajanja; nekako tako kot če bi gledal poučen videoposnetek.

Piše: Zoran Železnikar

Prva faza smrti
Prva faza je za vse enaka. Takoj ob smrti se zgodi nekaj zanimivega. S popolno gotovostjo se zavemo, da smo umrli in da ne gre za prevaro. Obenem pa nam je popolnoma jasno, da se življenje nadaljuje. To izkusijo vsi. Malce frustrirajoče je le spoznanje, da nismo več v telesu temveč oddvojeni od njega. V tej fazi se duša zave, da telo, v katerem je živela fizično življenje, ni realno. Telo ni duša.

Kje človek premine (pod zemljo, pod vodo,…) ni pomembno, saj je duša takoj prosta.
Kljub nekoliko nelagodnemu občutku je zavest zelo zbrana. Duša se počuti veličastno in svečano. Telo se pričenja ohlajati od nožnih prstov navzgor in v kake pol minute doseže glavo. V trenutku, ko telo občuti hlad, se prične duhovno videnje in slišanje. Volja nima več nikakršne moči nad telesom.

Piše: Zoran Železnikar

Smrt je odločitev
Teologija je prinesla zablodo, da Bog ljudi pokliče. A to ne drži. Smrt je odločitev duše. Zavedanje, da umiraš zato, ker si se sam tako odločil, je v veliko pomoč.

Umiranje je nekaj, kar narediš sam, zase, na ravni duše. Kako, da se tega ne zavedaš? Ker se te odločitve dogajajo na nadzavestni ravni, na ravni višje zavesti. Dejansko si sam vzrok svoje smrti. To vedno drži, ne glede na to, kje ali kako umreš. Ne moreš namreč umreti proti svoji volji; tudi trenutek in način smrti sta stvar izbire. Kajti nič se ne zgodi, če (na nezavedni ravni) ne želiš, da bi se. S prave strani zavedanja žrtve ne obstajajo.

Kaj je pravzaprav ta svet, v katerem se gibljemo in nad katerim vedno znova čudimo? Čudimo se ostrim nasprotjem kot so življenje in smrt, zdravje in bolezen, bogastvo in revščina, dobro in zlo. Med vsemi tem moramo kakor koli že najti svojo pot. Izžarevate vse svojo mladostno navdušenje. Ampak tu in tam se nekateri od vas tiho potegnejo vase, da bi razmislili o smislu tega navideznega nesmisla. Zakaj se ljudje tako zelo ukvarjajo z vsem in z vsakim? Kaj je smisel vsega tega živčnega razburjenja in prizadevnosti?

Ne boste našli v sebi niti harmonije niti miru, če sami zase ne boste v sebi razrešili tega konflikta nikoli v minljivih nasprotij. Danes se lahko glasno veselite in jutri ste lahko „ down“. To ni samo simptom nekega viharnega in življenjskega obdobja in tudi ne zapoznele poburtete. V enem trenutku živite intenzivno v dogajanju in v naslednjem se počutite kot tujec na zemlji.

Piše: Zoran Železnikar

Kaj je smrt?
Zdaj nam je v zvezi s smrtjo, ki je največja iluzija življenja, že marsikaj jasno. Smrt je dogodek v življenju večne duše, po katerem se njena pot nadaljuje na nekoliko drugačen način, v drugačni starnosti. Dogodek, ki predstavlja zaključek enega telesnega cikusa v njenem življenju in pričetek novega. Smrt je - tako kot obzorje - le meja, do koder nam seže pogled, dokler smo v snovnem telesu.

„Smrt“ v osnovnem pomenu besede pomeni dokončni konec. Toda konca življenja preprosto ni, saj je življenje, tako kot Bog, večno. Smrt pomeni le konec trenutne telesne eksistence, ločitev duše od telesa. Smrt je dogodek, s katerim odmrejo občutki in izginejo določeni pojavi, ki so značilni le za fizični svet. Duša se z dogodkom smrti vrača v svoj duhovni dom, ko je dokončala enega šolskih razredov življenja.

Piše: Zoran Železnikar

Bistvena je duša
Ker s smrtjo fizično telo človeka doživi razkroj, življenje - ki se izraža skozi zavedanje, občutenje, razmišljanje, spominjanje… - pa ni nekaj, kar bi bilo zgolj fizično, se postavlja vprašanje, kaj se torej s tem, nefizičnim delom človeka, ki ga običajno imenujemo duša, zgodi ob smrti. Ali propade tudi duša?

O neumrljivosti duše govorijo vsa verska izročila. Nobeno izročilo ali filozofija ne govori o tem, da je duša umrljiva, saj naj bi bila božja esenca, del neumrljivega Boga. Če je duša nekakšna energija, ki obenem poseduje zavest in je nosilec zavestnega življenja, jo je kot energijo tudi po zakonih fizike nemogoče uničiti. Energije namreč ni mogoče niti ustvariti, niti uničiti. Torej sklep, da je duša neuničljiva, ni sporen. Toda, če je duša neuničljiva, je neuničljivo tudi življenje.