Piše: Zoran Železnikar

Kaj je smrt?
Zdaj nam je v zvezi s smrtjo, ki je največja iluzija življenja, že marsikaj jasno. Smrt je dogodek v življenju večne duše, po katerem se njena pot nadaljuje na nekoliko drugačen način, v drugačni starnosti. Dogodek, ki predstavlja zaključek enega telesnega cikusa v njenem življenju in pričetek novega. Smrt je - tako kot obzorje - le meja, do koder nam seže pogled, dokler smo v snovnem telesu.

„Smrt“ v osnovnem pomenu besede pomeni dokončni konec. Toda konca življenja preprosto ni, saj je življenje, tako kot Bog, večno. Smrt pomeni le konec trenutne telesne eksistence, ločitev duše od telesa. Smrt je dogodek, s katerim odmrejo občutki in izginejo določeni pojavi, ki so značilni le za fizični svet. Duša se z dogodkom smrti vrača v svoj duhovni dom, ko je dokončala enega šolskih razredov življenja.

Piše: Zoran Železnikar

Bistvena je duša
Ker s smrtjo fizično telo človeka doživi razkroj, življenje - ki se izraža skozi zavedanje, občutenje, razmišljanje, spominjanje… - pa ni nekaj, kar bi bilo zgolj fizično, se postavlja vprašanje, kaj se torej s tem, nefizičnim delom človeka, ki ga običajno imenujemo duša, zgodi ob smrti. Ali propade tudi duša?

O neumrljivosti duše govorijo vsa verska izročila. Nobeno izročilo ali filozofija ne govori o tem, da je duša umrljiva, saj naj bi bila božja esenca, del neumrljivega Boga. Če je duša nekakšna energija, ki obenem poseduje zavest in je nosilec zavestnega življenja, jo je kot energijo tudi po zakonih fizike nemogoče uničiti. Energije namreč ni mogoče niti ustvariti, niti uničiti. Torej sklep, da je duša neuničljiva, ni sporen. Toda, če je duša neuničljiva, je neuničljivo tudi življenje.

Piše: Zoran Železnikar

Smrt je največja uganka življenja. Zato je na moč čudno, da o njej vemo tako malo. Razrešitev te uganke razreši vse drugo. Žal se večina ljudi ne zaveda, kaj vse v življenju prav zaradi nepoznavanja tega pojava izgubljajo in kako odločilno to vpliva na kakovost bivanja.

Globlje razumevanje življenja je moč doseči le skozi globlje razumevanje smrti. Ko namreč prideš do odgovorov na večino vprašanj o smrti, dobiš tudi odgovore na večino vprašanj o življenju. Smrt je mit, ki se bo prejali slej razblinil, saj ne odraža resnične stvarnosti. Šele, ko v celoti dojameš pomen smrti, lahko polno zaživiš.

V Wikipediji je zapisano: “V psihologiji je TRAVMA vrsta poškodbe psihe, ki se pojavi kot posledica hudega trpljenja. “
Travma je glavni razlog, ki nam onemogoča živeti zdravo in srečno življenje. Povzroči jo izjemno stresna in neprijetna izkušnja, ob kateri smo dobili občutek, da smo izgubili nadzor. Če travmatični cikel ni bil zaključen, spomin in občutek te izkušnje ostaneta v nas, prav tako pa ostane v našem telesu tudi ves stres, ki je povzročil travmo. Travma je nekaj, kar je v nas povzročilo tako stisko in toliko bolečine, da je preprosto ne moremo izpustiti.

To je stanje čustvene in duševne stiske, ki jo povzroči izkušnja, ki ni rešena.
Vsak od nas doživi travmo na drugačen način. Kar povzroči travmo eni osebi, ni nujno, da jo tudi drugi. Kako se odzivamo na travme, je odvisno od naše biološke sestave, našega fizičnega, duševnega in čustvenega praga ter kako se odzivamo na okolje.

Samo-sabotaža je ena od ovir, ki človeka najbolj oslabijo na duhovni poti, kajti deluje povsem nezavedno, tako da se je izredno težko spopasti z njo. Le težko bo kdorkoli kdajkoli priznal, da želi namenoma spodkopati svoje najboljše interese, pa vendar mnogi med nami precej zatrejo samega sebe, na subtilen kot tudi zelo očiten način. Kaj je potrebno, da bi izkoreninili program samo-uničenja in ga nadomestili z osebno spodbudo?

Ego se maščuje

Prvič, priznati moramo, da obstaja del našega uma, ki se boji in se upira kakršnikoli spremembi, četudi bo ta sprememba za nas dobra in nam bo prinesla večjo srečo. Ego ima težko nalogo (in je obseden s tem), da bi ohranil status quo - celo takrat, ko status quo smrdi. Njegov miselni sistem temelji na prepričanju, da je “znano vedno varnejše kot neznano in zato za vsako ceno ohrani znano”.

Včasih dobim zanimivo vprašanje: Kaj bi moral občutiti, ko meditiram? Prvo, kar me zmoti, je beseda »moram«. Sporoča neko pričakovanje, kar v meditaciji ne obstaja. Pa vendar to vprašanje ni tako zelo nenavadno, saj smo se z njim malodane ukvarjali vsi, ki smo se srečali z meditacijo.

V bistvu je odgovor zelo preprost, saj meditacija ni drugega kot stanje brez misli, direktna povezava z našim Izvorom, ampak kako te občutke opisati nekomu, ki se s tem srečuje prvič. In ker je meditacija med drugim tudi trening, to pomeni, da tega stanja po vsej verjetnosti ne bomo dosegli že takoj na začetku, kot mišična masa ne nastane po eni uri v fitnes centru. Zamislite si, da pridete v fitnes zato, ker ste slišali, da je to dobro, nihče pa vam ne pove, zakaj. Tako jez meditacijo.

Ko so ob koncu življenja vprašali Carla Junga, ali še obstaja upanje za človeštvo, je odgovoril:
“Samo, če se bo dovolj posameznikov na tem planetu soočilo s svojo notranjo senco. Človek ne doživi razsvetljenja, če si zgolj prestavlja podobe svetlobe, ampak če ozavesti svojo temo. Ker pa je ta postopek neprijeten, iz tega razloga ni popularen. “

Kaj je naša senca?
Senca predstavlja našo temnejšo plat osebnosti – to so vsi tisti deli, ki jih negiramo in poskušamo prikriti pred drugimi in celo pred nami samimi – sovraštvo, jeza, sram, krivda, strah, ljubosumje, zavist, egoizem, itd…

Morje je viharno le v svojih zgornjih plasteh; iz globin, kjer leži zemljina maternica, valovi ne morejo prenesti njenega sporočila. Šele kadar se umirijo, se ocean zave svoje popolne enosti, vidnega v nevidnem, višjega v nižjih plasteh. R.Tagore

Podobno je z nami, ko se dnevno ukvarjamo s površjem, z linearnim svetom in se težko potopimo v svoje globine, kjer se neodvisno od našega zavedanja poigravajo sile vesolja, ki nam želijo prenesti pomembno sporočilo: »Sem, obstajam, delujem.«

Vse več je ljudi, ki občutijo, da telo ne more dnevno procesirati linearnih dražljajev in se iz svoje notranjosti odzove z zakrčenimi mišicami, dihalnimi stiskami, vrtoglavicami …, skratka telo je izgorelo na fizični ravni, ker nima več stika s svojim notranjim bistvom, z drugimi ravnmi.

Verovanje in znanje sta močno povezana z željo. Če lahko razumemo ti dve stvari, morda lahko vidimo, kako deluje želja in razumemo njeno kompleksnost.

Zdi se mi, da je vprašanje verovanj ena od stvari, ki jo večina vneto sprejme in ima za samo po sebi umevno. Jaz verovanj ne napadam. To kar poskušamo storiti je, odkriti, zakaj verovanja sprejmemo. Če lahko razumemo motive, vzrok sprejemanja, potem bomo morda lahko razumeli, ne samo, zakaj to počnemo, temveč se jih tudi osvobodili. Lahko vidimo, kar je očitno dejstvo, kako politična in verska prepričanja, narodna in različni drugi tipi prepričanj ločijo ljudi, ustvarjajo konflikt, zmedo in nasprotovanje. In vendar nismo pripravljeni, da bi jih opustili.

Na svet smo prišli, ne samo kot fizično telo, ki ga sestavlja pribl. 37,2 bilijonov celic, ki je določeno na osnovi števila vseh organov v telesu in vrst celic. Človeško telo sestavljajo določeni kemični elementi v različnih razmerjih (Wiki, 2018).

Sestavljeno pa je tudi iz uma in duha, astralnega in mentalnega telesa. Podobno, kot je fizično telo instrument za delovanje v svetu materialnosti, je astralno telo instrument v astralnem svetu. Pojavi v njem so razlog psihičnih stanj; lahko bi rekli, da se v njem psihični pojavi »materializirajo«. Mentalno telo, sedež razuma, je inteligenten organizem, ki živi na mentalni ravni. Ta je še nekoliko subtilnejša in bolj pretanjena kot astralna, obe pa sta redkejši kot etrska.

Za filozofa je RESNICA najbolj zaželena stvar v Vesolju. Podarja namreč geometrično svobodo v kraljestvu idej, brez kakršnih koli osebnostno omejenih zadev. Izlušči bistvo iz kraljestva oblik in tako opredeli njih dejanska razmerja. Astronavta Edgarja Mitchella je neskončno majhen obseg zemlje v primerjavi s celotnim sistemom tako očaral, da ga to sedaj sili, tako pravi, da živi bolj po načelih kot po pravilih.

V prejšnjem stoletju je dr. Franz Hartmann, znan teozof in Paracelzusov biograf, dejal, da duša v človeku občuduje lepe oblike, vendar pa, da človekov duh ljubi načela (Glej Essay on Chastity v Five Years of Theosophy, London, 1885)

Pogosto sem slišal, a nikoli verjel doslej, da obstajajo takšni, ki s silnimi uroki podrejajo svojim sprijenim namenom zakone narave.
Milton

V “Korespondenci” tega meseca številna pisma pričajo o močnem vtisu, ki ga je na nekatere pustil naš članek iz preteklega meseca, “Praktični Okultizem”. Ta pisma dokazujejo in podpirajo dva logična zaključka:

(a) da obstaja veliko več dobro izobraženih in mislečih ljudi, ki verjamejo v obstoj Okultizma in Magije (ki se med seboj precej razlikujeta) kot si to domišlja sodobni materialist; in
(b) da večina verujočih (vključno s številnimi teozofi) nima določne predstave o naravi Okultizma in da ga mešajo z Okultnimi znanostmi na splošno, vključno s “Črno umetnostjo”.

Kaj dandanes moški pogrešajo pri ženskah? Pogrešajo njihovo energijo, pogrešajo njihov nasmeh, pogrešajo njihovo voljo do življenja. Če pogledamo danes obraze ljudi, ki hodijo po mestu, so večinoma zelo slabe volje, polni skrbi, kaj bo jutri. Razumem, da imamo ljudje stresno življenje, da je marsikomu težko nositi breme vsakdana, vendar svojo energijo si lahko ustvarjamo sami, kljub skrbem, ki nam tarejo življenje. Za našo dobro energijo, dobro počutje, niso odgovorni drugi.

Lahko si pomagamo sami. V življenju vsakega posameznika se dogajajo različni dogodki. Za vso to paleto lahko vidimo, da jo gledamo skozi svoj filter naučenega, svojih vrednot in izkušenj. Žal pa lahko ugotovimo, ko pogledamo svoje življenje, da se nam dogaja 90 % dogodkov in izkušenj, ki so veseli, takih, kjer se počutimo dobro in nam napolnijo srce in pa nekih 10 % takih, ki so težke preizkušnje ali bolj dramatični in nič kaj veseli.

Sanskrtski izraz Kāla ima v spletni 'pametni knjižnici' - Wisdom Library - 29 definicij. Nekaj od teh definicij se navezuje na čas, odvisno pa je tudi od tega, kako je ta beseda zapisana oz. naglašena. In ne, ne mislim govorit o različnih pomenih te besede, ker bi to potrebovalo kar nekaj raziskave in razumevanja oz. znanja, želim zapisati le nekaj misli v povezavi z besedo 'čas' in ker tudi starodavni jezik predstavlja nek določen čas, sem se odločila uporabiti prav izraz – kāla.

Čas..., kako gledate nanj? Se počutite zaradi njega kaj omejeni? Vas čas kdaj priganja? Vam časa primanjkuje? Vam čas krati ure, dneve, leta?
Prav gotovo je odgovor na vsa vprašanja: da. Zelo smo omejeni s časom in dejstvo je da čas 'teče in nič ne reče'. Jutri je že nov dan, čez 12 mesecev bo za nami še eno leto, če 'nekaj let' bo za nami tudi naše življenje.

“Navada je druga narava. Navada je deseterna narava,” naj bi izjavil Vojvoda Wellingtonski; in v kolikšni meri je ta izjava resnična ne more oceniti bolje nihče drug kot vojaški veteran. Vsakodnevni dril in leta discipline so se pri njem končala s popolnim preoblikovanjem večine njegovih zmožnosti ravnanja.

Obstaja zgodba, ki je dovolj prepričljiva, če že ni resnična, o hudomušnem šaljivcu, ki je, ko je videl odpuščenega veterana kako nosi domov svojo večerjo, nenadoma zavpil: “Pozor!”, in ubogi človek se je v trenutku strumno postavil v položaj ter pri tem izpustil iz rok v odtočni kanal svojo ovčetino in krompir. Dril je bil popoln, tako da so se njegovi učinki vtrli v človekov živčni sestav.

Boli te križ. Včasih glava. Utrujen si tako ali tako; vsak dan telefoni, služba, družina, odnosi, konflikti, dogovarjanja, nerazumevanja. Malo smeha, tortica za boljše počutje, beg v 'dogajanje', da ne bi sebe v samoti preveč začutil in utegnil razmišljati, kaj se s teboj dogaja.

Preslepiš sebe, življenja pa žal ne moreš. Drži, da je življenje polno vsega. In morda se nam zdi naravno, da je tako, da hitimo, zbolimo vsaj enkrat na leto, se počutimo napihnjene, ker smo pojedli malo več, da jokamo, ker je on pogledal drugo, da se počutim samega, čeprav sem z njo …

Vsako moje zaznavanje je uspeh

V sebi imam vse sestavine, potrebne za uspeh, tako kot je znotraj drobnega želoda stisnjeno vse, kar je potrebno, da iz njega zraste popoln hrast.

Postavljam si merila, ki so mi v danem trenutku dosegljiva.

Spodbujam in pohvalim svoj napredek. Nič ni narobe, da se učim iz vsake izkušnje in da delam napake. Tako se gibljem od enega uspeha k drugemu in z vsakim dnem lažje gledam na stvari v tej luči.

Tudi terapevti imamo poklicne deformacije. Učitelj Terapevtske joge jo ima v obliki nenehnega raziskovanja naših čustev, saj so prav čustva osnovno orodje, s katerimi delamo. To niso odejice in blazinice, s katerimi razvajamo svoje kliente, temveč njihovi odzivi, njihova čustva, ki nam povedo vse. In z njimi se prebijemo tja, kjer človeku lahko pomagamo do napredka v življenju.

Čas dopustov je. In zakaj nam ravno med dopusti velikokrat vse »udari ven«, ozavestimo marsikaj, kar smo tako pridno pometali pod preprogo? Zato, ker smo takrat najbolj umirjeni, daleč od vsakdanjega vrveža in obveznosti, ki nam omogočijo, da ogromno stvari ne začutimo, se ne ukvarjamo z njimi, ampak jih enostavno prezremo in gremo dalje. In kaj je najbolj pogost izgovor, da se ne ukvarjamo sami s seboj? »Nimam časa.«

Širši javnosti ime Maitreja ni preveč dobro poznano. Čeprav je o njem veliko znanega, še zlasti na spletnih straneh Share International in Share Slovenija, pa se mediji raje izogibajo poročanju o njem. Pa vendar je prav, da o njem vsaj nekaj vemo, predvsem zaradi naše prihodnosti. Najmanj, kar je treba vedeti je, da je Maitreja svetovni učitelj, ki svojimi nauki človeštvo usmerja stran od današnje samouničevalne poti. Zato je pomembno, da poznamo Maitrejeve prioritete oziroma prednostne naloge. Če jih bomo kot človeška skupnost začeli uresničevati, potem bomo ustvarili svet blaginje in miru, v nasprotnem primeru pa – raje ne pomislite.

Maitrejeve prioritete so v osnovi zelo preproste in se osredotočajo na zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na Zemlji: »Zadostna in primerna oskrba s hrano, prebivališča za vse ljudi, zdravstvena oskrba in možnost šolanja morata postati splošni pravici. Naslednji prioriteti sta obnovitev okolja in vzpostavitev miru«. 

Subjektivnost zaznave
Noben dogodek sam po sebi nima nobenega pomena. Dobi ga šele, ko mu ga pripišemo mi. Sicer pa, kot smo omenili, objektivnega zaznavanja resničnosti ni. Za kaj takšnega preprosto nimamo ustreznega organa. Razpolagamo le z omejenimi informacijami, ki ne morejo pričarati popolnosti, pa še te obdelamo z egom, ki ni inteligenten temveč »mehaničen«.

Edina resničnost, ki jo lahko zares zaznamo, je tista, ki jo spoznamo z esenco duše. Gre za neposredno zaznavo v trenutkih, ko neutrudni blebetač – ego – umolkne. Duša ne pozna pesimizma, temveč le neomajno in kljubovalno voljo, prežeto z ljubeznijo in optimizmom. Kaj drugega kajpak našemu vsemogočnemu božanskemu jedru ne more biti lastno.

Piše: Dr. Vojka Bole-Hribovšek v reviji Karmaplus

Poslovili smo se od poletja. Dopust je samo še lep spomin. Za nekatere je jesen čas pobiranja plodov. Kar smo spomladi sejali, v jeseni požanjemo. V poslovnem svetu nam ostajata le še dva meseca, da izpolnimo plane, za učečo se populacijo pa je jesen nov začetek. Začela se je šola in novo študijsko leto. Otroci so polni veselih pričakovanj pa tudi strahov, kako se bodo odrezali pri učenju in v družbi. Kaj pa nam pomeni ta čas?

Kar sejemo, to žanjemo
Kadar razmišljamo o svojem življenju, smo večkrat nezadovoljni s svojim položajem. Zanj radi krivimo nesrečne okoliščine. Vse bi bilo dobro, če … bi imeli drugačne starše, drugačne talente, drugačen poklic, drugo službo, drugačnega partnerja, stanovanje, avto, včasih bi zamenjali celo otroke.

Možgani
Razum, za katerega že vemo, da je pojav v mentalnem telesu, znanost pripisuje možganom, a ta organ še zdaleč ni sposoben opravljati tako zahtevnega dela. Možgani tudi niso »stroj, v katerem se rodi zavest«; kot smo spoznali, se vseprisotna zavest Enosti z najvišje duhovne ravni spušča preko številnih subtilnih ravni in preko duše deluje na fizični ravni.

Možgani so v tej verigi le fizični vmesnik, katerega naloga je prevajanje impulzov med mentalno in fizično ravnjo. Omogočajo, da se misli iz mentalnega telesa fizično manifestirajo. Od prepustnosti tega vmesnika je odvisno, kako inteligentno se bomo izražali v življenju. V možgane je »pritrjen« le en del zavesti, tisti, preko katerega »drži v rokah« fizično telo. Možgani so kontrolno središče, preko katerega so razumu dosegljivi vsi deli telesa.

Mentalne sposobnosti so med najmočnejšimi človeškimi potenciali. Čeprav sodobni človek najvišje ceni prav razum, večina o njem kaj malo ve, kaj šele, da bi ga obvladala. Suvereno obvladati razum pomeni obvladati tudi energije in subtilna telesa - o teh smo se že marsikaj naučili - ter svet okoli sebe.

Zato je negovanje mentalnih sposobnosti bistveni element napredka. Poslanstvo razuma je boj z iluzijami in lažnim znanjem, odrekanje nepravilnim poistovetenjem ter postopno odkrivanje našega bistva. Naposled razum preseže vse obraze ega in se zave svojega duhovnega izvora.