Naše življenje se vrti okrog hrepenenja. To naše hrepenenje se pojavlja v mnogih oblikah: kot domotožje, hrepenenju po daljavah, kot zaljubljenost, kot močna želja ali pomanjkanje, kot strast. Toda prav vsi nenehno pričakujemo, pa najsi bo to poklicno ali doma, v materialnosti ali duhovnosti. Zagotovo je ta vzrok vseh naših pričakovanj nenehno iskanje smisla življenje.

Ko si postaviš za cilj, da boš sledil nežnim pričakovanjem, ki si jih gojiš kot dozdevno nezahteven človek, si kaj hitro zelo presenečen nad vsemi željami in potrebami, k se ti pokažejo. Ni lahko spoznati vse naše prikrite potrebe, ker se jih običajno sploh ne zavedamo. In če se enkrat želja izpolni? Po nečem smo zelo dolga leta hrepeneli. Končno lahko to izpolnimo, toda kje je sedaj ostal pričakovani občutek sreče?. Običajno veliko ali vse žrtvujemo, da bi dosegli ta naš cilj ali družbeni položaj, vedar pa je uspeh bolj klavrn.

Prastare modrosti so kot dobro vino: s starostjo pridobivajo vrednost. Osebne in družbene stiske današnjega časa bi lahko hitro rešili, če bi upoštevali eno od njih, nekoč napisano nad vhodom v preročišče v Delfih: Človek, spoznaj samega sebe. Hudo je, da se niti ne zavedamo, kako malo dandanes vemo o sebi in o dogajanjih v naši notranjosti.

Ne le v sledilcih budizma, tudi v vsakem od nas tli želja, da bi se izognil trpljenju. A budistični nauki so precej tuji ušesom povprečnega zahodnjaka. Um sodobnega človeka je zahteven in pričakuje, da mu je razloženo, zakaj naj bi se držal posameznih nasvetov; sam želi presoditi, ali je priporočeno primerno zanj ali ne.

Včasih se nam zdi, da traja minuta celo večnost, predvsem v težkih ali neprijetnih razmerah.

Nasprotno pa je miren dan zelo kratek. Čas je fikcija. Pojma večnosti ne moremo določati s časom. Toda od kod nam predstava o večnosti? Je morda nastala iz religij? Ali pa so izšle religije iz večnosti, ki jo nosi vsak človek globoko v sebi? Človek je dvojno bitje, bitje s časovnim obstojem in z jedrom večnosti. Vse časovno pripada časovnemu, vidnemu svetovnemu vesolju, večno pa nečemu drugemu.

Ne morem se spomniti nobene kritike, ki bi bila naslovljena name, celo če je bila skoraj popolnoma resnična, ki bi upoštevala vse tiste širše okoliščine, ki vedno spremljajo brazde napak, tiste odrešilne dražesti, ki spremljajo sončni žarek, še tako droban, skozi temo prekrivajočih ga oblakov. Ne morem se spomniti nobene kritike, celo ne takšne, ki se je nagibala k milini, ki bi predvidela celoten vzrok, ki ga je skušal prikazati učinek. Ne morem se spomniti kritike, z drugimi besedami, ki ne bi bila pristranska.

Nič manj nisem prepričan, da bi bila tudi katerakoli moja kritika, ki bi jo naslovil na druge, manj pristranska, manj ne-upoštevajoča olajševalne okoliščine, manj nepozorna do sončnega žarka, ki čaka nad oblaki.

Včasih dobim zanimivo vprašanje: Kaj bi moral občutiti, ko meditiram? Prvo, kar me zmoti, je beseda »moram«. Sporoča neko pričakovanje, kar v meditaciji ne obstaja. Pa vendar to vprašanje ni tako zelo nenavadno, saj smo se z njim malodane ukvarjali vsi, ki smo se srečali z meditacijo.

V bistvu je odgovor zelo preprost, saj meditacija ni drugega kot stanje brez misli, direktna povezava z našim Izvorom, ampak kako te občutke opisati nekomu, ki se s tem srečuje prvič. In ker je meditacija med drugim tudi trening, to pomeni, da tega stanja po vsej verjetnosti ne bomo dosegli že takoj na začetku, kot mišična masa ne nastane po eni uri v fitnes centru. Zamislite si, da pridete v fitnes zato, ker ste slišali, da je to dobro, nihče pa vam ne pove, zakaj. Tako jez meditacijo. Pridete recimo na jogo, ker ste slišali, da je koristno, ne veste pa, kaj se tam dogaja z vami. Začne se uvodno sproščanje, usmerjenost k dihanju, vi pa sploh ne veste, kaj »se greste«.

Angelsko delovanje
Vsak človek ima svojega angela. Človek, ki ni jasnoviden, pa ga vendarle lahko zaznava. Ne sicer jasno, temveč s tenkočutno pozornostjo. Ozre se na primer v pretekle dogodke, ki so ga doleteli. Opazuje, kako je prišlo do njih, kako se je odločal in kakšni motivi so ga spodbujali k temu. Posebno pozornost posveti temu, kar ga je pripeljalo do odločitve ne le v svoje dobro, temveč tudi v dobro svojega okolja.

Preveri tudi tisto, kar ga je od tega odvračalo. Zave se, da se vsega tega spominja zato, ker bedi nad tem zavest. Ta zavest ni povsem budna, lahko pa to postane. V tej zavesti prepozna angela, ki čaka, da ga podpre v pravih odločitvah. Opazi, da v takšnih primerih začnejo pritekati vanj notranje sile.

Naloge angelov
Naloga angelov je podpirati ljudi, ko ti razvijajo svoj jaz ter zavest o tem, ker so sami to stopnjo že dosegli. Toda dosegli so jo v drugačnih okoliščinah kot človek, v nezemeljskem stanju, preden je nastopil fizični obstoj Zemlje. Zato nimajo izkušnje, ki jo ima človek s svojim izgnanstvom. Človeštvo še ni daleč na poti doseganja zavesti o jazu.

Ta je bil sprva kolektiven, od obdobja Stare Grčije do danes pa raste sposobnost individualnega jaza. Vzporedno s tem raste tudi egoizem, lahko pa tudi nasprotje egoizma: pozornost do drugega.

Izgubili smo se, izgubili smo stik z nami samimi. V tem pahanju za denarjem, statusom in vsemi dobrinami, ki nam jih le to omogoča, smo izgubili tisto, kar nas je osrečevalo.

Vidimo lahko samo mnogo nesrečnih ljudi, ki ne vedo več, kako najti stik s sabo.

Intuicija je pozabljeno sredstvo, o instinktu sploh ne razmišljamo, pa brez njega ne bi preživeli. Telo samodejno deluje na podlagi instinkta. Mi dandanes poslušamo samo um, um pa je omejen na to, kar poznamo in nič drugega. Um nas mede dan za dnem. Intuicija je nad umom, pa je ne slišimo. Če bi ji znali prisluhniti, bi si olajšali marsikatero situacijo.

Kaj so angeli?
Angeli so človeku najbližja duhovna bitja. Že v predhodnem razvojnem krogu so dosegli zavest o sebi. Vedo, kaj je to: biti jaz. To lahko zdaj posredujejo človeku. Človek ima v kozmosu med drugim tudi edinstveno nalogo: razviti samostojno, svobodno razumevanje sveta, življenja in sebe neodvisno od duhovnega sveta. Te sposobnosti bitja duhovne hierarhije nimajo, ker mislijo pojave kozmosa neposredno, brez lastnega premisleka, vendar tako, da se pri tem ne motijo in ne slepijo.

Zato niso samostojna, temveč Božja bitja. Človek pa se v svoji samostojnosti, ki si jo je pridobil le postopno in sčasoma, lahko moti, slepi in lahko tudi laže. Za to kakor tudi za človekovo samostojno mišljenje bitja duhovne hierarhije nimajo razumevanja. Če človek ne sledi Božji volji, so ga pripravljena kaznovati. Nimajo izkušnje lastne in svobodne vesti. Tudi angeli ne.

Večina bolnih oseb se zateka k bioenergetikom z namenom, da dobijo energijo in se s tem pozdravijo. V očeh »bolne osebe« je bioenergetik nekdo, ki ima več energije in zato lahko zdravi. Bolna oseba smatra, da nima dovolj energije in zato potrebuje pomoč. Kaj naj bi ta pomoč bila.

Skoraj vsi potrebujejo ob sebi nekoga, ko se počutijo slabše. Ta bližina bi jim dala toplino, razumevanje in občutek pripadnosti posebno sedaj, ko je oseba bolna. Zakaj pa jim ni dovolj bližina osebe? »Bolna oseba« se smatra za bolno in da nima dovolj energije, celo to, da ima pomakanja energije in to v določenem predelu.

Duhovna bitja obstajajo, vendar jih ne vidimo s fizičnimi očmi. Nekdo, ki je slep, ne vidi barv in oblik predmetov, toda barve in oblike obstajajo tako kot predmeti. Tako je tudi z duhovnimi bitji. Vidimo jih, če izoblikujemo notranji vid, sicer smo zanje slepi. Notranji vid lahko izoblikuje vsakdo, ki se v tem smislu šola in neguje duševno duhovna čutila.

V preteklih kulturah je človeštvo izražalo pogled v duhovni svet v slikovitih mitoloških zgodbah in pesnitvah. Te niso plod samovoljne in poljubne domišljije, temveč izkušnja sveta in življenja ljudi z visoko duhovno zavestjo. Ti, to so bili svečeniki, so razširili med ljudstvo bajke in drugo duhovno blago. Šol ni bilo, bilo pa je duhovno izročilo, ki je ustvarjalo med ljudstvom in njegovimi voditelji kulturo.

V Indiji je živel mož, ki je prinašal vodo. Imel je dve vedri, vsako na eni strani palice, ki jo je nosil na ramenih. Eno vedro je imelo razpoko, medtem ko je bilo drugo vedro popolno in je vedno, na dolgi poti od potoka do gospodarjeve hiše, prineslo vso vodo. Počeno vedro pa je prispelo napol prazno.

Tako je bilo dve leti, vsak dan. Nosač je vedno prinesel vedro in pol vode svojemu gospodarju. Seveda, popolno vedro je bilo ponosno na svoj dosežek, saj je bilo temu namenjeno, ubogo počeno vedro pa se je sramovalo svoje nepopolnosti in je bilo razočarano, saj je opravilo samo polovico svoje naloge. Po dveh letih svojega »neuspeha«, je nekega dne nagovorilo nosača ob potoku:
»Sram me je in rad bi se vam opravičil.«

Zavest in proces zavedanja predstavljata eno od najtežjih filozofskih pa tudi psiholoških in medicinskih vprašanj. Pri obravnavi teh pojmov različni avtorji običajno dajejo zelo posplošene opredelitve, ki nam povedo le malo ali pa skoraj nič. Večina med nami v sebi čuti pomembnost in veličino tega vprašanja, toda kot odgovor ponavadi dobimo le drobtinice, zavite v “učene” in nerazumljive besede. Razlog je ta, da se poskuša o zavesti govoriti izključno z oprijemljive fizične perspektive. Zavest pa nima fizičnega izvora. In zato je o njej tako težko govoriti.

Tokrat bomo poskušali na slikovit in simbolni način svojo pozornost usmeriti k razumevanju tega pojma. Morda bo tak pristop, ki sproži intuitivno dojemanje, ustreznejši od opisovalnih in razčlenjevalnih metod, s katerimi se običajno srečujemo.

Četrto čustveno središče: srce, pljuča in prsi

Pri četrtem čustvenem središču gre za uravnovešanje vaših potreb in potreb osebe, s katero ste v odnosu. Če uravnovešanja niste zmožni, vam bo telo to dalo vedeti z ustvarjanjem zdravstvenih težav, povezanih s srcem, prsmi ali pljuči, kot so visoka raven holesterola, visok krvni tlak, ciste, mastitis ali celo rak, pljučnica, astma, kašljanje ali kratka sapa.

Skrivnost obvladovanja zdravja v četrtem čustvenem središču je, da se naučite izražati lastne potrebe in čustva, hkrati pa tudi upoštevati potrebe in čustva drugih. Gre za dajanje in sprejemanje. Natanko tako kot pri ostalih čustvenih središčih je tudi tukaj prizadeti del telesa odvisen od tega, kakšno obnašanje ali negativni miselni vzorec povzroča neravnovesje v vašem načinu spopadanja s čustvi v odnosu.

Kaj se najprej zgodi?

Ne spomnim se, da bi lebdel nad telesom,
ga opazoval od zgoraj ali kaj podobnega.
Najbrž sem komaj čakal, da odidem od tam.
Takoj sem vedel, da sem mrtev, in to sem sprejel.
Bil sem nadvse pripravljen na to, kar me je čakalo.

Ne vem, s kolikšno hitrostjo sem potoval.
Preprosto sem se počutil lahkega, razbremenjenega,
ko me je povleklo v sobano z gosto srebrnkasto modro svetlobo.

Duh spreminja materijo

V davni preteklosti je na tisoče ljudi videlo žarenje avre okoli duhovno visoko napredovalih posameznikov. Znane so slike verskih mož, na primer Mojzesa, Bude ali Kristusa, ki so vse upodabljali s sijem, z avro okrog glave in tako se zdi povsem utemeljena domneva, da so dolga tisočletja ljudje na Zemlji zmogli videti in brati avro.

Avro pa lahko vidite tudi vi. To se lahko naučite s pomočjo knjžice avstralskega avtorja Dr. Tom J. Chalka – Kako vidimo, beremo in izboljšamo avro. Torej se naučimo videti avro in iz njene podobe sklepati na značaj sogovornika, pa na bolezen itd. Iz te knjige povzemamo pričujoči članek.

Ko je prva čakra nepovezana z zemljo, spodnja središča ne morejo prekiniti čustveno razsipanje. Tukaj ni nobenega izhodnega kanala. To razsipavanje se obrne v toksično usedlino, ki se prime na stene čakre in upočasni njeno vrtenje. Ko se usedline nabirajo v naši drugi čakri (kjer se nahaja odgovor borba-ali-pobeg), si razlagamo svet kot sovražen in agresiven.

Solarni pleksus, srce in grlena čakra (tretja, četrta in peta) so hranjene s finejšimi energijami ljubezni, sočutja in empatije. Niso oskrbovane z nobenimi prebavljenimi emocijami. V težave pridemo takrat, ko želimo prebaviti težke emocije in občutke z našo srčno čakro, takrat dobimo emocionalno zgago. Nebeške čakre so hranjene s subtilnimi spiritualnimi energijami.

Prav osupljivo je, da je treba veliko “videti” in to skozi dolgo obdobje življenja, da bi bili lahko na koncu pozorni na majhno kapljico vode.
Kadar so zahteve prevelike, radi sanjamo o velikih stvareh, velikih spoznanjih, velikih misterijih, velikih besedah … Tako tisto, kar je majhno in enostavno, ubeži našemu pogledu. Le kaj naj bi bilo navsezadnje zanimivo pri ubogi kapljici vode?

Vendar sčasoma, ko se polni naša čaša življenja, v najpreprostejših stvareh vidimo celo sintezo tistega, kar je bolj zapleteno. To, kar je najmanjše, postane kal nečesa, kar je neskončno veliko. Kapljica vode sije tako kot sam univerzum. V majceni kapljici sem videla, kako se njena oblika približuje krogu in s tem popolnosti – tako kot vsa živa bitja.

Naša Bit je Svetloba iz katere vse nastaja. Najbolj se ji približamo z besedo Ljubezen. In to je neizogibno tudi to, kar postajamo. Izraz te Svetlobe, izraz Ljubezni v novi resničnosti.

Kadar občutimo Ljubezen, se izraža naša Bit in obratno.

Ego zavest Ljubezni ne more občutiti. Zato se tudi izražati ne more ljubeče. Doživlja le poceni ponaredke, odvisne (pogojne) ljubezni. Kar pa ni Ljubezen, temveč utvara ljubezni.

Poenostavljeno bi se moto razvoja zavesti trenutno lahko glasil: »Odvrzimo ego«.
Po splošnem razumevanju, bi moralo biti s tem vse rešeno. Pa ni čisto tako.
Namreč, tudi gosenica še ne bi postala metulj, če bi samo odvrgla kožo.

Res pa bi bilo marsikaj drugače. Trenutna resničnost bi vsekakor postala prijaznejša. Vendar pa zaradi tega razvoja ne bi nič prehiteli. Pod kopreno ego zavesti je namreč še vedno samo droben popek naše Bit-i, še neuresničene Božje narave.

To je tista vsebina zavesti, katere čas še ni prišel. Višja vsebina mora zamenjati nižjo vsebino tako, kot dan zamenja noč, tako kot plima zamenja oseko.
Ravno tako, kot bo gosto snovno resničnost zamenjala eterična resničnost.

Pojem praznine ni nekaj novega. Doktrina praznine temelji najmanj v samih začetkih budizma. Govori o najvišjih spoznanjih narave našega uma. Govori o preseganju iluzije pojavov, o brezosebnosti stvari, o preseganju dualizma in pogojenosti. Praznina označuje stanje take presežne zavesti. Če želimo to stanje ubesediti, se ne moremo izogniti filozofskemu pristopu.

Recimo, če govorimo o praznini ali polnini je to samo prazno besedičenje. O tej praznini govorimo. Mimogrede, tudi ta članek je prazno besedičenje. Lahko izustimo polno praznih besed, kot je lahko naš um poln iluzije- praznih pojavov. Brez te iluzije bi v našem umu nastala taka tišina, da bi se čutila praznina. Zato je molk najbližji temu razsvetljenemu stanju.

Če bi se že moral odločiti kaj menim da je smisel življenja, bi v tem trenutku rekel zavedanje.
Čeprav je zavedanje tisto, ki v bistvu določa smisel. Zavedanje daje smisel življenju. Kakršno je zavedanje takšen je smisel. Tako logično se sliši, da bi človek ob tem pomislil, da višje kot je naše zavedanje, več smisla najdemo v našem življenju. Ampak ni tako. Življenje je za naše razumsko dojemanje polno paradoksov in tudi tukaj je tako.

Druga beseda, ki opredeljuje zavedanje je svoboda. Zavedanje je kvaliteta naše notranje svobode. Višje kot je zavedanje, bolj svobodni smo. Tudi tukaj bi bilo logično, da bi z več svobode dosegli več smisla v življenju. Pa zopet ni tako.

Stvarstvo je v stalnem spreminjanju. Resničnost tega trenutka je v stalnem poustvarjanju. In ker se vsak trenutek vse spreminja, je nemogoče nek trenutek ujeti in zamrzniti v neko »dokončno« resnico.

To utvaro prakticira naš razum. Razum se namreč trudi ujeti resničnost tega trenutka v neko lastno sodbo. Sodbo, ki pa ne more biti resnična že zato, ker ji edina resničnost ki obstaja, uhaja v stalnem spreminjanju.