Ohranjati mir in stremeti k harmoniji občutkov ne glede kakšne preizkušnje dobivamo, je delo na sebi. Človek, ki se zave, da je življenje težko, ko se upira Božji pomoči, ko se zaveda, da sam ne zmore naprej ne nazaj, da potrebuje za rešitev situacije pomoč nekoga, ki je vedno pripravljen pomagati in zmore vse, je na duhovni poti.
Zavedanje, da smo mnogokrat le orodje v Njegovih rokah, da resnično nismo sposobni in nemalokrat nemočni pred izivi življenja, pa je že prvi korak na poti, katero smo imeli priložnost in smo si jo izbrali. On ve koliko zmoremo in ne naloži nam (ne srečamo se s situacijo) težje lekcije, kot bi jo bili sposobni osvojiti. Vendar vedeti moramo, da nam ni potrebno, da se učimo in Živimo sami, da sami premagujemo vsakodnevne težave, da se sami soočamo z oviramo, ki izgledajo na prvi pogled nepremagljive.
Življenje si lahko olajšamo in obenem tudi veliko naučimo, če se ne upiramo nalogam, katere srečamo na svoji poti. Mnogokrat mislimo, da lahko rešimo situacijo tako, da se izognemo nalogi, vendar to je le začasna rešitev. Lekcijo dobimo ponovno, da jo rešimo, da razvozljamo uganko ter gremo z novim znanjem in izkušnjami naprej. Novo znanje moramo ozavestiti in se spomniti na izkušnje ne glede na to ali so bile pozitivne ali negativne. V vsakem primeru se nekaj naučimo, kar pa edino šteje.
Vsak se je že znašel v situaciji, iz katere ni videl rešitve. Pa se ni niti vprašal, če je potrebno videti rešitev, pomembna je bila le fiksacija rešitve, ne pa pomembnost želje, ki jo človek začuti. Opustitev vzorcev obnašanj, čustvovanj in sploh vseh navad, ki nam kratijo mir in harmonijo v sebi, pomeni spremeniti misli najprej, drugače razmišljati kot smo do sedaj. To pa lahko zaznamo že kot drugi korak k spreminjanju sebe v smeri proti vedno bolj srečnemu in ozaveščenemu bivanju.
Navdih in intuicija, zaupanje v sebe, ozaveščenost, da je vse mogoče in da zmoremo kar je potrebno, prepuščanje Njemu kar ne zmoremo sami in ponižna odprtost Njemu za pomoč, ko ne zmoremo, so stvari, ki enostavno spadajo zraven.
Moč in pogum, da smo na pravi poti in da delamo prave stvari, dobimo le, ko zaprosimo za vodstvo in pomoč, obenem pa zaupamo, da delamo dobro, saj nas On vodi. On, ki ga nosimo v sebi, ki ga poosebljamo zaradi sporazumevanja, On, ki je neskončna ljubezen od katerega nismo ločeni ampak je del nas, saj ga čutimo v sebi. Začutenje te ljubezni pomeni kot opazovanje mavrice, ki vsebuje prav vse barve, če jih vidimo, njihovo prelivanje ene v drugo in brez ostrih robov.
Strah odpade sam od sebe, ko nastopi ljubezen in zaupanje, da je vse prav, da zmoremo vse kar je potrebno in kar se zahteva od nas, da osvojimo določeno znanje.
Ohranjati mir in stremeti k harmoniji občutkov ne glede kakšne preizkušnje dobivamo, je delo na sebi. Človek, ki se zave, da je življenje težko, ko se upira Božji pomoči, ko se zaveda, da sam ne zmore naprej ne nazaj, da potrebuje za rešitev situacije pomoč nekoga, ki je vedno pripravljen pomagati in zmore vse, je na duhovni poti. 
