Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/Sfinga_Stari_Vek_Razdvojenost




Skrita stran sfinge

sreda, 24. maj 2023 @ 05:02 CEST

Uporabnik: Pozitivke

Sfinga je že od Starega veka izrazna forma za nerazložljive stvari našega življenja. Najdemo jo v mnogih starih visokih kulturah sveta; glava in gornji del telesa sta človeška, prehaja v levjo telo, včasih ima tudi krila, obličje pa je enkrat moško, drugič žensko. Uteleša človeka v njegovi razdvojenosti; na eni strani zemeljsko bitje, ki pa ve za svojo višjo božansko poklicanost.

Oznaka, pod katero danes poznamo bitje pol človek – pol lev, imenovana »sfinga«, izvira iz stare Grčije Daveče in grabežljive demone smrti so tod imenovali «sphinges«. To nam kaže, da so Grki mistično bitje sicer prevzeli od Egipčanov, dodali pa so drugače niansirano, čeprav ravno tako skrivnostno osmišljenje, v razvojnem procesu, ki ga je doživljalo človeštvo v različnih časovnih obdobjih na različne načine. To se opazi pri obeh najbolj znanih predstavitvah sfinge. Sfinga pri Gizi in pripovedi o tem bitju v grški mitologiji.

Egipčanska sfinga pri Gizi.
Ta sfinga pri Gizi je v neposredni bližini Velike t.i. Keopsove piramide, ima mogočno levje telo, ki ga je v dolgih stoletjih vedno znova zasul puščavski pesek; nanj je nameščena človeška glava, katere obličje veličastno srepo strmi preko nižin mesta Kaira proti vzhodnemu obzorju, tja, kjer začenja sonce svojo vsakdanjo pot po nebu.

Nedumljiva pa je vzvišenost tega pogleda z daljnim ciljem v očeh, dvignjena nad vsakodnevno dogajanje. Sfinga je moški in predstavlja sončno božanstvo. Glava je z živalskim telesom trdno povezana s skalami, iz katerih je sfinga izklesana; nenehno jo ogroža nevarnost pogreznenja v morje peska. Tako ponazarja kraljevsko – duhovniško nalogo faraona, katerega izraz obraza je prevzela; kot utelešenje sončnega boga Ra – ja biti svojemu ljudstvu prinašalec Luči, usmerjati intuitivno občutenje ljudi na božansko – človeški izvor življenja. V tem obdobju je morala človeka prebuditi svetleča podoba, česar pa še ni mogel zavestno podoživljati; spomin na izvirno stanje v božanskem redu, na božansko harmonijo in zakonitost, na neosebno služenje božanskemu načrtu, ki ga je navdihnil Bog sam.

Prerokbe o piramidi.
Velika Keopsova piramida je bila zasnovana kot prerokba v kamnu, postavljena tako, da bi merila vso Adamovo (človeško) dobo, torej naj bi obsegala šest tisoč let z začetkom okrog leta 4000 pred n.š. Vsaka cola proti kraljevi sobani pomeni eno leto. Če merimo od vhoda do zadnje stene te sobane, dobimo zadnje obdobje med letoma 1953 in 2000, ki naj bi pomenilo preoblikovanje človeškega rodu v višjo duhovno zavest.

Tibanska sfinga
Sfinga v grški pripovedki pa je bitje iz podzemlja. V svoji zapeljivi ženskosti je postavljena na področje duše, iz česar se mora v človeku obdobja ovna razviti zavest, da lahko spričo napredujočega padlega stanja in navezanosti na zemljo doseže samospoznanje. Toda le nekaj ljudi je, ki mukoma naredijo ta razvojni cikel kot prototip prihodnjih rodov.

Tak tragičen junak je tudi Ojdip, ki nastopi ob srečanju s sfingo fazo preizkušnje. Ojdipa sta njegova starša, kraljevski par Laios in Jokasta, kot otroka izpostavila, ker je delfsko preročišče napovedalo, da bo nekoč ubil očeta in oženil svojo mater. Ne da bi vedel za svoje poreklo, je Ojdip rastel v tujini, na kraljevem dvoru v Korintu. Kot odrasel je izvedel za prerokbo, v veri, da sta njegova starša kraljevski par Korinta, se ni vrnil na dvor, prepričan, da bo tako ušel usodi. Toda ravno to pa je sprožilo dogodke, ki so ga pripeljali do tega, da je ubil očeta in zagrešil incest; medtem je prišlo tudi do srečanja s sfingo. Ta je pustila popotnikom vstopiti v Tebe, šele tedaj, ko so rešili uganko; če je niso, jih je požrla. Tako je tudi Ojdipu postavila uganko:«Kdo hodi zjutraj po štirih, opoldan po dveh in zvečer po treh in je najbolj slaboten, ko hodi po največjem številu nog?« Ojdipov pravilen odgovor je glasil: To je človek, ki se kot otrok plazi po štirih, kot odrasel hodi po dveh in se kot starec naslanja napalico. Nato se je sfinga vrgla v prepad. Mesto s sedmimi vrati, Tebe, je bilo svobodno. Ojdip je postal kralj, vendar je njegov polet zaustavila tragedija, ne da bi vedel se je poročil z lastno materjo in prinesel s tem v mesto nesrečo. Po navodilu slepega vidca Teiresia si je, ko je končno spoznal resnico, iztaknil oči.

Ojdip v tej preizkušnji še ni dojel bistvenega, namreč tega, da so bila sfingina vprašanja namenjena temu, da bi spoznal lastno problematiko, problematiko božanskega sina, ki je zašel v času in prostoru; s tem bi našel tudi možnost vrnitve poti v božanski svet. Pomanjkljiva zavest o bistvenih stvareh našega zemeljskega obstoja mora pripeljati do tragedije, do trpljenja in bolečine, da bi tako ustvarili zavest, spoznanja in vpogleda. Tudi sfinga se oropana zaradi površnega razumevanja uganke in nevredna svoje skrivnosti vrže v prepad dušne globine in tako porine še ne popolnoma razrešeno problematiko v podzavest.

Poznavanje grških misterijev nam pomaga do odgovora, ki ga naš tragični junak še ni našel. Kot je v ezoteriki znano število 4 ponazarja psihični svet z njegovimi vsakokratnimi iz 4 vidikov obstoječimi naravnimi celotami: 4 smeri neba, 4 letni časi, 4 elementi...Oznaka »Zjutraj po štirih« meri tudi na vidik bika; človek poseduje namreč četverno telesnost, ki jo je treba najprej zgraditi. Tako ima tudi osnova piramide 4 strani.

S pomočjo te četvernosti, pridobljene v mladosti, je človek sposoben uvideti dvojnost svojega bistva, zmožen je spoznati, da obstajata 2 sveta; človek stoji v polju napetosti obeh; po eni strani je to področje, v katero gleda sfinga s svojim novo-človeških obličjem, božanski red, po drugi pa je to zemeljsko področje, v katero je zaprt preostali del. Kdor pride do spoznanja o naravi svojega naravnorojenega bistva, se bo sposoben odrešiti svoje dvojnosti in najti pot nazaj k izvirni božanskosti. Ko spozna človek to nalogo svojega življenja popolnoma jasno, ga vodi pot k trojnosti; na koncu njegove poti po puščavi, na koncu njegovega blodnega življenja, kar pa ne pomeni nujno njegovega zemeljskega življenja, se postavijo tri nove zmožnosti: 1. nova volja, razvita v Bogu; 2. nova modrost, ki osvetljuje božanski načrt; 3. novo delovanje, ki prispeva k temu, da bo božanski načrt realiziran.

Vsak iskalec na poti se lahko prepozna v Ojdipu. Saj Ojdip ne ve za svoja pokolenja in je torej slep za pravo pot, ubije s kraljem Laiosom duhovni impulz v sebi, ki se poskuša vedno znova oglasiti kot klic, ki izhaja iz področj Očeta; poveže se z materjo Jokasto, torej z zemeljskim, ki ga je ustvarilo, a v sebi nosi smrt. Tako Ojdipu še ne more biti razodeto, da ležita pravi in pravi cilj človeka onstran zemeljske omejenosti, kamor kaže pogledat sfinge pri Gizi.Ker tega ni spoznal, ga usodni zapleti pripeljejo v smrt, nesreča pa zadene tudi druge, ki so z njim povezani.

Vsak človek je torej poklican, da rakrije enigmo svojega dušnega bistva. V podobi tebanske sfinge ga izziva ter prisili k rešitvi svojega fundamentalnega problema: karmično zaznamovana, obremenjena stvaritev mora prek globokega procesa in s pomočjo izkušenj sama priti do spoznanja.

Z izoblikovanjem razumskega mišljenja in individualnosti je dobil človek nalogo in možnost, da zaradi trplenja ponovno spozna božansko moč in se ji končno spet odpre, saj le ta zares pomaga. Tema grških tragedij je začetek procesa samospoznanja duše v področju napetosti med božansko opredeljenostjo in navezanostjo na zemljo. Človek je v svojem življenju prisiljen v delovanje. To je še stopnja trpljenja, kajti preden doseže meja svojih zemeljskih možnosti in jih v vseh jasnosti ne doživi, ne prepozna izhoda iz ujetosti svojega delovanja.

Zato si Ojdip, ko končno spregleda in razume prave povezave, iztakne oči, s katerimi je vedno videl le iluzorno sliko slepilo zunanjih stvari. Sad trpljenja človeka iz obdobja ovna je krščansko oznanilo odrešenja v prispodobi jagnjeta. Sprejme ga lahko le človek, ki je dozorel v izkušnjah, človek iz obdobja rib. Ko podredi svojo voljo:«Gospod Bog, kaj hočeš, da storim?« Ko mu končno postane jasno, da s svojo suverenostjo, neodvisnostjo, ne doseže ničesar bistvenega, bo prejel popolnoma nove moči. V sfingini uganki jih ponazarja palica kot tretja noga. Po psalmistu palica pomeni tolažbo, z njeno pomočjo priteče iz skale živa voda, je tudi pastirska palica za vse, ki resnično iščejo.

Opozoriti velja še na pomembno pararelo med uganko grške sfinge in egipčansko sfingo. Tudi egipčanski sončni Bog, ki ga ponazarja sfinga pri Gizi, je bil v egipčanskih koledarjih zjutraj predstavljen kot otrok, opoldan krepak mož, zvečer pa kot upognjen starec. Po egipčanskem mitu se je ponoči pomladil in se zjutraj vrnil kot Bog Chepri v podobi skarabeja simbola novega življenja. Torej je najbolj slaboten, ko ima naj več nog. Zmožnost spreminjanja je znak njegove nesmrtnosti.

Človek je po svojem duhovnem bistvu nesmrten in se mora svoje zabubljenosti v materijo znebiti kot metulj ličinke to je sporočilo, ki povezuje grški mit s sfingo. Na pragu razvoja človeštva na zahodu so se ljudje soočali z globokimi ugankami in duševnimi podobami, ki so učinkovale v njihovem sedemkratnem sistemu in ob določenem času silile k odrešitvi.

Simbolični pomen sfinge so tisočletja različno tolmačili, pač glede na človeško pot skozi materijo. Osnovna notranja povezava izražena v prispodobi sfinge, pa je ostala ves čas nespremenjena. Danes razumemo sporočilo kot pomembno zahtevo. Kaj se pričakuje od današnjega duhovnega iskalca? Priti mora do točke, ko se vidi vidi kot ličinka, ki ni sama sebi namen, ampak mora preko procesa spreminjanja nastati višje bistvo, božanski sin. Nato mora vztrajati na poti svojega popotovanja, enak sfingi, ki naj s pogledom, usmerjenim k vzhajajočemu duhovnemu soncu, s hrepenečim srcem očiščenim drugih želja, vase pritegne spremenjene moči Luči. Z načinom življenja, ko služi človeštvu s pomočjo področja moči, ki ga vodi in jača božansko kraljestvo drugega kraljestva, bo zmožen resnične prenove v sebi. Tako postane na koncu sfinga duhovni učenec. Da bi to prastaro nalogo človeštva lahko vsi pripeljali do pozitivnega konca, saj je danes čas za to dozorel.

Na stari tablici med levjimi tacami sfinge je ohranjen opis dogodka o princu Thotmesu kasnejšemu faraonu Thutmosisu IV. Običajno je ta kraljev sin lovil v puščavi. Nekoč se je okoli poldneva vlegel v sfingino senco in zaspal. V sanjah mu je sončni Bog preko sfinge sporočil naslednje: »Poglej me, sin moj Thotmes! Sem tvoj oče. Moje obličje in moje srce se obračata k tebi, kajti pripadaš mi. Poglej moje stanje! Spremenil me je v puščavski pesek. Pesek iz puščave mi vedno znova grozi, da me bo zasul. Čakam na to, da izpolniš željo mojega srca in me osvobodiš peska. Vem, da si moj sin, moj varuh.« Thotmes je storil, kot mu je bilo v sanjah rečeno in postal je velik vladar Egipta.

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Sfinga_Stari_Vek_Razdvojenost







Domov
Powered By GeekLog