Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050530130217435




Molitev ob praznem stolu

nedelja, 11. junij 2017 @ 05:02 CEST

Uporabnik: upa

Nikoli v življenju nisem znal moliti. Nisem vedel, kako. Končno se nisem niti več trudil, da bi se naučil moliti.

Hčerka je prosila župnika, da bi prišel obiskat njenega bolnega očeta. Ko je župnik prišel, je našel bolnika na postelji, podprtega z dvema blazinama. Ob postelji je bil prazen stol. Duhovnik je takoj pomislil, da so očetu rekli, da ga pride obiskat.

»Kot vidim, ste me že pričakovali,« je dejal župnik.

»Ne, kdo pa ste vi?« je odvrnil oče.

»Novi župnik,« je odgovoril duhovnik. »Ko sem videl prazen stol, sem pomislil, da me čakate.«

»Ah, stol? Da.« Je zavzdihnil oče. »A bi bili tako prijazni in bi zaprli vrata, gospod?«

Župnik je, radoveden, kaj bo sledilo, zaprl vrata. »Tega nisem povedal še nikomur doslej, niti moji hčerki,« je dejal mož. »Nikoli v življenju nisem znal moliti. Nisem vedel, kako. Nedeljo za nedeljo sem slišal, kako je duhovnik govoril o molitvi, a so vse pridige šle mimo moje glave. Končno se nisem niti več trudil, da bi se naučil moliti,« je nadaljeval bolnik, »dokler mi ni dober prijatelj pred kakšnimi petimi leti rekel: ´Jože, moliti je zelo preprosto: prisrčno se bližaj Jezusu. Veš, kaj ti priporočam? Sedi in postavi nasproti sebe prazen stol. Nato si živo predstavljaj, da se je na prazen stol usedel Jezus. To je resnica, saj je dejal, da bo vedno z nami. Potem mu govori in ga poslušaj, tako kot se pogovarjaš sedaj z menoj.«

»Tako, vidite, gospod,« je nadaljeval bolni oče, »sem poskusil moliti na ta način. Molitev se mi je tako priljubila, da sem vsak dan tako molil po več ur. Seveda sem previden. Če bi me hčerka videla govoriti s praznim stolom, bi pomislila, da se mi je zmešalo in bi me spravila v bolnišnico.«

Župnika je bolnikova pripoved ganila. Moža je spodbudil, naj nadaljuje z vsakodnevno molitvijo. Oče je opravil spoved, župnik ga je mazilil in skupaj sta še nekaj časa molila.
Ob slovesu sta bila oba zadovoljna.

Čez nekaj dni je hčerka navsezgodaj poklicala župnika in mu sporočila, da je prejšnji večer oče umrl. »Se vam zdi, da je mirno umrl?« je vprašal duhovnik.

»Seveda, seveda, gospod,« je odgovorila. »Preden sem šla ven, me je poklical k sebi. Pošalil in nasmejal se je. Potem me je poljubil. Ko sem se čez uro vrnila, sem ga našla že mrtvega. Toda, gospod, zgodilo se je nekaj nenavadnega, pravzaprav čudnega. Vse kaže, da je oče, preden je umrl, padel, kajti našla sem ga, da je njegova glava počivala na stolu ob postelji.«

Umrl je, kakor je sam verjel, v Jezusovem naročju.

http://es.catholic.net/sicatholicnet/548/1666/articulo.php?id=20334

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20050530130217435







Domov
Powered By GeekLog