NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 
Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.

Vpiši se ali pošlji email na: soncna@pozitivke.net.
Več o sončni pošti >>
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 20.000 bralcev.

 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 NOVO PRI NAS  

ČLANKI

9 novi Članki v zadnjih 24 urah

KOMENTARJI BRALCEV
zadnja 2 dni

  • Misel tedna
  • Pričetek sistemskeg...
  • Slika tedna 26_2017

  • TRACKBACKS zadnja 2 dni

  • Slovenska agrohom...

  • POVEZAVE zadnja 2 tedna

    Ni nedavnih novih povezav

     Aktualno  


     Mesečni koledar  
    Dogodki te strani

    sreda 28-jun
  • Srečanje z Bracom v Rogaški Slatini

  • četrtek 29-jun
  • Lent: 29. Folkart (Bot, Cro, Geo)

  • petek 30-jun
  • Predavanje - Odstiranje znanj prednikov

  • sobota 01-jul
  • Izmenjevalnica na prostem

  • nedelja 02-jul
  • Jaka Smerkolj: Vsaka drama je upornica

  • petek 07-jul
  • Srečanje z Bracom v Opatiji

  • sobota 08-jul
  • Srečanje z Bracom v Opatiji

  • nedelja 09-jul
  • Srečanje z Bracom v Ljubljani

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Osupljivi primeri spominov na pretekla življenja   
    sobota, 10. junij 2017 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Piše: Peter Liefhebber

    Prvi dve besedi, ki jih je izgovoril Imad Elawar, ko še ni dopolnil dveh let, sta bili 'Jamileh' in 'Mahmoud'. To samo po sebi ni nič nenavadnega, če ne bi ta libanonski otrok kasneje zatrjeval, da sta to imeni ljudi, ki ju je poznal v svojem prejšnjem življenju.

    Za njegovo družino so napočili zmedeni časi. Mali Imad je nenehno govoril o svojem 'prejšnjem življenju'. Omenjal je imena ljudi, govoril o svojem imetju, povedal je, da se je včasih pisal 'Bouhamzy' in da je živel v libanonski vasi Khriby (še preden je znal ime pravilno izgovoriti je govoril o 'Thlibyju'), nedaleč od vasi Kornayel, kjer je živel sedaj.

    Pogosto je prosil starše, da bi skupaj obiskali Khriby, vendar zaman. Ne toliko za to, ker bi starša dvomila o resničnosti Imadovih trditev - konec koncev so bili pripadniki verske skupnosti druzov, za katere je pojem reinkarnacije del njihovih verskih dogem. Vendar pa je malce nadležno, če otrok neprestano pripoveduje o tem, za kar misli, da je bila njegova prejšnja družina in še bolj, če je primerjava obeh družin na škodo sedanje. Imad je na primer z zanosom govoril o lepotici 'Jamileh', s katero se njegova mati, kar je več kot enkrat omenil, ne more niti primerjati.

    Bili ste moj sosed

    Ne glede na vzrok, Imad ni dobil priložnosti za obisk vasi Khriby, toda ko je bil nekega dne vaščan te vasi na obisku v Kornayelu, je mali Imad stekel k njemu, pograbil njegovo nogo in rekel: "Bili ste moj sosed." To se je zgodilo marca 1964, ko je profesor Ian Stevenson, ameriški znanstvenik, obiskal Kornayel. Iskal je ljudi, za katere je bilo videti, da se spominjajo svojih preteklih življenj in tukaj je naletel na zares osupljiv primer. Imad ni še nikoli obiskal vasi Khriby. Med Imadovo sedanjo družino in med družino 'Bouhamzys', za katero je Imad trdil, da je bila njegova v prejšnji inkarnaciji, ni bilo nobenih stikov. Stevenson je imel priložnost slišati iz prve roke, od Imada, ki je bil takrat star pet in pol let, tisto, kar se je spominjal; nato pa ga popeljal je v Khriby in primerjal informacije z realnostjo.

    Preden so odpotovali v Khriby, si je profesor Stevenson zapisal 47 Imadovih trditev, ki so se kasneje izkazale za dokazljive. Od teh se je 44 trditev nanašalo na življenje nekega Ibrahima Bouhamzyija, ki je leta 1949 v starosti 25 let umrl zaradi tuberkuloze. Samo treh Imadovih trditev ni bilo več mogoče preveriti.

    Predvsem je šlo za Jamileh, Imadove otroške sanje, dekle, o kateri je nekaj let sanjaril - čeprav je, ko je bil star deset let, ugotovil, da se je oseba, ki jo je oboževal, medtem preveč postarala in izjavil, da bo tudi Jamilehina hči dovolj dobra zanj. Videti je, da je bila Jamileh Ibrahimova ljubica in kot pravijo ljudje v Khribyju, ki so jo takrat poznali, je bila zares nenavadno lepa. Imad je natančno opisal obleke, ki jih je včasih nosila. Povedal je pravilna imena Ibrahimovih prijateljev in družinskih članov; omenil je nesrečo z motorjem, v kateri si je nek moški zlomil obe nogi in potem umrl - kar se je v resnici pripetilo Ibrahimovemu bratrancu, malo preden je umrl on sam. Imad je nadalje povedal, da je bil za časa, ko je živel kot Ibrahim, eden njegovih prijateljev libanonski politik Kemal Jumblatt (prijateljstvo med njima je v resnici obstajalo in ko so mu za preizkušnjo povedali, da je Jumblatt umrl, je mali deček postal izredno vznemirjen).

    Dejstvo, da je Imad pravilno povedal, da je imel Ibrahim puško dvocevko in karabinko je bilo manj nenavadno, ker je orožje v Libanonu nekaj povsem običajnega. To, kar je bilo neobičajno, je dejstvo, da je, ne da bi kdaj stopil v hišo Bouhamzyjevih, natančno opisal, kje je bila (ilegalna) puška skrita - kar je vedela le Ibrahimova mati. Imad se je spomnil tudi nenavadne zgodbe, ko je kot Ibrahim nekoč ugriznil psa. Vsak novinar vam bo povedal, da je to bolj zanimiva novica, kot pa če pes ugrizne človeka. Ibrahim je to dejansko napravil, kot je ugotovil profesor Stevenson od še živeče družine: ko je njegov pes izgubljal bitko, je mladi mož 'posegel vmes'. Imad je povedal še več natančnih primerov iz Ibrahimovega življenja: imel je majhen rumen avto, avtobus in tovornjak, bil je dokaj premožen, rad je hodil na lov, zraven njegove hiše sta bila dva vodnjaka in tako naprej. Še več, profesor Stevenson je kmalu odkril, da imata Imad in pokojni Ibrahim kar nekaj skupnih posebnih nagnjenj in značajskih potez. Imad se je zelo hitro naučil francosko - jezik, ki se ga je Ibrahim naučil, ko je bil v francoski vojski. In seveda je bil človek iz Khribyja, ki ga je dveletni Imad prepoznal za svojega prejšnjega soseda, v resnici Ibrahimov sosed.

    Prepoznanje

    Imadov obisk Khribyja je pod skrbnim zavetništvom profesorja Stevensona prinesel še nekaj zanimivih odkritij. Imad še nikoli poprej ni bil v tej vasi in tudi ni srečal nikogar iz družine Bouhamzy. Vendar mu to ni preprečilo, da ne bi prepoznal različnih družinskih članov in jih poklical po imenih. Ni se spominjal Ibrahimove matere (ki se je zelo spremenila), vendar pa je poklical sestro s pravim imenom (Huda). Na sliki je prepoznal svojega brata Fauda in ko so mu pokazali fotografijo Ibrahima Bouhamzyja in ga povprašali kdo je to, je odvrnil: "To sem jaz." Še bolj presenetljivo je, da si je lahko natančno zapomnil zadnje besede, ki jih je Ibrahim izrekel pred smrtjo: "Huda, pokliči Fauda." Bilo je še mnogo drugih dejstev, vendar to na kratko predstavlja 'primer' Imada Elwarja.

    To je samo eden od stotih navedenih 'spominov' na pretekla življenja, ki jih je odkril in raziskal profesor Stevenson. Ker je previden znanstvenik ni dokončno zaključil, da je reinkarnacija dokazano dejstvo. Raje govori v smislu "primerov, ki dajejo slutiti reinkarnacijo".

    V svojih raziskavah je odkril, da so podobni primeri pogosti zlasti v deželah, kjer je ljudem pojem reinkarnacije nekaj običajnega: v Aziji, Libanonu, v severno-zahodni Kanadi. Nekateri ljudje menijo, da je to pomanjkljivost v njegovi premisi, ker domnevajo, da bodo starši, ki so seznanjeni s pojmom reinkarnacije morda spodbujali običajne otroške fantazije in jih napihnili čez vsako mero. Stevenson se s tem ne strinja. Odkril je, da celo v skupnostih, kjer trdno verjamejo v reinkarnacijo, starši zelo redko spodbujajo govorjenje o preteklih življenjih - dejansko skušajo to celo preprečiti.

    Pogosta oblika preprečevanja je, da otroku oprejo usta z milom, kar jim kaj kmalu prepreči, da bi to še kdaj omenjali. V nekaterih področjih, še zlasti v Aziji, je spominjanje preteklih življenj nezaželeno. Poleg tega imajo starši dovolj skrbi zaradi velikih družin in težkega življenja, da bi posvečali preveč pozornosti mislim svojih otrok.

    Vendar pa poznavanje pojma reinkarnacije zagotavlja, da se določene izjave v otroštvu interpretirajo na pravilen način, medtem ko v drugih kulturah, ki niso seznanjene z idejo o reinkarnaciji, takšne zgodbe ignorirajo. Posledica tega je, da na krščanskem zahodu (do nedavnega) niso govorili o tej temi. Vendar pa se je stanje spremenilo in danes mnogi eksperimentirajo - pogosto s pomočjo drog in/ali hipnoze (terapija regresije) - da bi se spomnili preteklih življenj. Profesor Stevenson pravi, da je prav tako tudi videti, da narašča število spontanih spominov na pretekla življenja. "Res je, da imamo v relativnem številu manj primerov iz Amerike (brez Aljaske) in Evrope kot pa iz Azije. Vendar pa je število primerov iz Amerike opazno naraslo od leta 1966 in vse več poročil prihaja tudi iz Evrope".

    Po Stevensonovi oceni se v deželah, kjer sprejemajo inkarnacijo kot dejstvo, približno eden od tisoč otrok spontano spominja preteklega življenja. Eden od njegovih obveščevalcev ocenjuje, da se med druzi spominja preteklega življenja eden od petstotih otrok. To jasno nasprotuje argumentu, ki pravi, da je videti, da se nihče ne spominja preteklih življenj, in ki ga pogosto uporabljajo za ustvarjanje dvoma o hipotezi reinkarnacije.

    Napoleon

    Stevensonove ugotovitve tudi nasprotujejo še enemu pogostemu in mnogokrat utemeljenemu ugovoru: Tista peščica ljudi, ki trdi, da se spominja preteklih življenj, so danes pogosto zelo nepomembni ljudje, vendar pa so, kot pravijo, imeli impresivno zgodovino: bili so kralji, princese ali generali; Napoleon, Kleopatra in Marija Antonieta so na vrhu lestvice priljubljenih. V Stevensonovih 'primerih' tega ne najdemo, kajti vsi so povprečni ljudje, ki so se v družbi morda povzpeli za stopničko ali pa se ponovno rodili v slabših okoliščinah. Tukaj ni videti dokazov o splošnem hrepenenju po izhodu iz krute realnosti v rožnate sanje preteklih življenj.

    Vendar med primeri, ki jih je raziskal Stevenson s svojimi pomočniki obstajajo skupne poteze, za katere je videti, da bolj podpirajo kot pa zanikajo hipotezo o reinkarnaciji.

    Ena od teh je, da otroci ponavadi začnejo govoriti o spominih na pretekla življenja v starosti od 2 do 4 let. Stevenson pravi: "Otrok pogosto začne pripovedovati o svojem preteklem življenju takoj, ko se nauči govoriti in včasih še preden se njegova sposobnost za besedno izražanje ujema z njegovo potrebo po komuniciranju, tako da napačno izgovarja besede, ki jih kasneje bolje razumemo ali pa uporablja kretnje, da bi dopolnil tisto, kar še ne more jasno izraziti z besedami." V teh primerih je zelo malo verjetno, da bi odrasli, ki so seznanjeni z reinkarnacijo spodbujali otroka, ki šele začenja besedno komunicirati, naj pove, kaj si je izmislil. Zaradi tega je verodostojnost njihovih trditev opazno večja.

    Profesor Stevenson pravi da "se v večini primerov vsebina in jasnost otrokovih izjav povečujeta, dokler pri starosti petih ali šestih let ponavadi začenja te spomine pozabljati; ali pa, če jih ne pozabi, o njih manj govori. Spontane pripombe o prejšnjih življenjih ponavadi prenehajo, ko otrok doseže starost osmih let, mnogokrat pa še prej.

    "Otrokove izjave o preteklem življenju, ki se ga, kot trdi, spominja, skoraj vedno spremljajo različne vrste nepričakovanega vedenja," nadaljuje Stevenson, "To vedenje je nenavadno za otroka te družine, vendar v skladu s tem, kar pravi o svojem prejšnjem življenju.

    To nenavadno vedenje se lahko pokaže v obliki fobij, kot na primer pred puškami ali bodali in meči, ali kot zanimanje in poželenje po določeni hrani, motornih kolesih, knjigah in drugih stvareh, kot tudi navezanost na določene osebe. Otrok se pogosto obnaša resno, modro in včasih je pokroviteljsko ljubezniv do drugih otrok, skratka obnaša se kot 'odrasel'.

    V mnogih primerih ima otrok kakšno materino znamenje ali prirojeno nepravilnost, ki po izgledu in kraju ustreza rani (ponavadi usodni) na telesu prejšnje osebnosti. To se je pogosto pojavilo med Tlingiti na Aljaski. Včasih človek trpi zaradi neke bolezni, ki ustreza tisti, za katero je obolevala prejšnja osebnost, ostali člani družine pa te bolezni niso imeli," pravi profesor Stevenson.

    V času svojega obsežnega raziskovanja je profesor Stevenson raziskal tudi možnosti drugačnih razlag in ne le 'reinkarnacije'. Preizkusil je druge hipoteze, temeljito raziskal možnosti prevare, nenačrtnega fantaziranja, pozabljenih spominov iz sedanjega življenja, izven-čutne zaznave in celo 'obsedenost'. "Reinkarncijo bi morali smatrati za najboljšo razlago vsakega posameznega primera šele potem, ko smo preučili alternativne razlage in so se te izkazale za nezadovoljive," je zaključil profesor Stevenson, čeprav v večini primerov, ki jih je raziskal ni našel nobenih znakov, ki bi spodkopale hipotezo o reinkarnaciji. Toda našel ni niti pozitivnega dokaza in kot sam pravi: "Noben posamezen niti skupinski primer ne nudi dokaza o reinkarnaciji. Moj najpomembnejši zaključek je, da je potrebna še nadaljnja študija podobnih primerov."
    Share Slovenija

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Duhovna rast

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/SpominiNaPreteklaZivljenja

    No trackback comments for this entry.
    Osupljivi primeri spominov na pretekla življenja | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2017 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,24 seconds