Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20040526200533895

Družinska travma ponedeljek, 12. junij 2017 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke V naši okolici je živela družina, v kateri je vladal alkohol. Ker ženo dobro poznam in me je njena zgodba ganila do srca, sem se odločila, da jo zapišem. Njen mož je prihajal vsak dan pijan domov in jo pretepal, ona pa je to molče trpela in gledala. Mož hodi v službo v bližnjo tovarno, vendar pa je na delovnem mestu velikokrat pijan, tako da je bil predlagan v disciplinski postopek. Sama ima dokončano le osnovno šolo in ni bila nikjer zaposlena. Sama je skrbela za družino ter je bila ekonomsko in čustveno odvisna od moža. Pogosto je jokala, bilo jo je strah in bila je polna občutkov krivde. Imata dva sinova, ki hodita v peti in osmi razred osnovne šole. Otroka sta v šoli zelo popuščala, saj sta vsak dan doživljala fizično in psihično nasilje, ki ju je izvajal oče nad njima. Znano je, da ima poseben pomen pri odraščanju mladih dobra komunikacija s starši, kar zelo pozitivno vpliva na učni uspeh. Tisti učenci, ki nimajo podpore s strani staršev in kjer pogovor v družini ni primaren, imajo slabi učni uspeh, tudi če so njihove sposobnosti nadpovprečne. Vsak otrok potrebuje ljubezen in pozornost svojih staršev. Če tega ni deležen, poskuša nase opozoriti s svojimi dejanji. Starejši sin te nesrečne ženske je začel krasti v trgovini, izostajati od pouka, dosegal pa je tudi slab šolski uspeh. Temu sinu je bilo potrebno posvetiti veliko pozornosti. Učitelji so oba zakonca opozorili na napake, ki sta jih storila pri vzgoji. Opozorili so jih na to, da imajo kot starši pravico in dolžnost otrokom postavljati meje, vendar jih morajo postavljati s spoštovanjem in zgledom in ne z brezkompromisnostjo in nasiljem. Žena je bila pripravljena pomagati svojemu otroku, medtem ko se je njen mož pred učitelji obnašal vzvišeno in arogantno. Starejši sin se je tudi priključil tolpi, kar je za mladega človeka zelo nevarno. Mladostniško nasilje je tesno povezano z nasiljem v družini. Ker je sin odraščal ob nasilnem očetu, ki je tepel njegovo mamo in njega, je tovrstne vzorce prenesel v šolo in prostore, kjer je preživljal večino časa s sovrstniki in sovrstnicami. Doma se je naučil, da so žrtve šibkejši. V šoli je ustrahoval fizično šibkeje, v katerih je videl svoje žrtve, tako kakor je njegov oče videl žrtev v mami. Mati sama je težko reševala probleme svojih otrok, saj oče pri tem ni sodeloval. Pri njej so se pojavljale zdravstvene težave, strahovi, prav tako pa ji manjkalo samozaupanja in samozavesti. Ker jo je mož pogosto tepel in poniževal, je postala žrtev nasilja. Klofuto je dobila že, če je preveč solila juho ali narobe zlikala srajco. Takoj po doživetem nasilju je običajno odreagirala na dva možna načina; ali je doživljala izbruh čustev (jok, strah, nemir, občutek krivde) ali pa se je popolnoma kontrolirala (ni izražala nobenih čustev). Vse to je normalno, saj se žrtev lahko šele nekaj časa po doživetem nasilju vrne v normalno življenje. Najprej se nikomur ni upala povedati kaj doživlja, ker jo je bilo sram. Po enem letu je najprej zaupala svoji mami, ki ji je svetovala naj še malo potrpi z besedami, »da bo bolje in da se bo mož verjetno unesel«. Mama ji je svetovala, na bo z njim čim bolj prijazna in ljubezniva in naj mu v vsaki besedi pritrdi. Nekaj mesecev se je držala maminih nasvetov, vendar pa se stanje v družini ni izboljšalo. Kadar je mož prišel pijan domov, je dobila kakšno klofuto za vsako malenkost, ki mu ni bila všeč. Zatekla se je k prijateljici, ki ji je svetovala naj se takoj loči. Velik problem je bil v tem, da je bila finančno odvisna od svojega moža. Za nekaj časa se je zatekla skupaj z otroki k svoji prijateljici. K svoji materi ni hotela iti, saj je ni razumela. Mož je vztrajal, »da se vrne domov, saj se bo poboljšal.« Ker mu ni verjela več niti besede, je po nekaj mesecih zbrala toliko moči, da vložila vlogo za ločitev. Sodišče je otroke prisodilo njej. Pri prijateljici je stanovala pol leta. V tem času si je toliko psihično opomogla, da si je poiskala službo. Zdaj z otroki živi v najemniškem stanovanju. Dvignila se je njena samozavest in na svet gleda z lepšimi očmi. Tudi učni uspeh in obnašanje starejšega sina se je izboljšalo. Kadar se zdaj počuti osamljeno ali v stiski, pokliče na brezplačni SOS telefon 080 11 55, kjer ji svetovalka na drugi strani linije poskušal pomagati z nasveti ali pa jo napotiti na primerno institucijo. SOS telefon je telefon za ženske in otroke žrtve nasilja, kjer vsakdo dobi primeren nasvet. Na srečo obstaja možnost ozdravitve travm, ki jo je prineslo doživeto nasilje. Najpomembnejša stvar je verjeti- verjeti sebi in svojim občutkom. Verjeti moramo predvsem temu, da si žrtev ni želela nasilja, da ga ni izzivala in da ni kriva zanj. Kriv je samo storilec in nihče drugi. Nasilje ni individualen, temveč družbeni problem. Neenakomerna porazdelitev moči med družbenimi skupinami, stereotipne predstave in vloge, družbena pričakovanja in socialna kriza promovirajo in podpirajo vrednote, ki dovoljujejo uporabo nasilja in zlorabo alkohola. Samo s širšo promocijo človekovih pravic diskriminiranih skupin in z večjo aktivnostjo moških lahko dosežemo klimo, ki bo omogočila nasilnežem in alkoholikom, da se vključijo v programe socialnega učenja. Tako lahko začnejo na novo graditi svojo moško identiteto brez potrebe po kontroli drugih, ki imajo manj moči. Nataša Konečnik Vidmar Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog