Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Kakovost-Cloveka-Znanje

Kako kakovosten človek ste? petek, 31. marec 2017 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke V času, ko je vsega dovolj in preveč, se vse vrti okrog kakovosti. A govoriti o kakovosti človeka je precej nenavadno. Pa vendar se tega v vsakdanjih pogovorih – pri »opravljanju drugih« – pogosto dotikamo. Vajeni smo govoriti po značaju, lastnostih, odlikah in hibah posameznikov ter komentiramo njihova dejanja. Gre za sodbe in mnenja našega ega, ki nadvse rad zavzema vzvišen položaj in si lasti status pametnejšega. Naša »opravljanja« bi imela vsaj nekaj pozitivnega učinka, če bi iz hib in dejanj izluščili kak nauk zase in dojeli, da nas vse to uči – o naših lastnih hibah in napakah. Čeprav je to marsikomu težko sprejeti, druge obsojamo predvsem takrat, ko v njih opažamo lastnosti nas samih. A tega si navadno ne priznamo, kajti ego sodi lastna dejanja po povsem drugačnih kriterijih. Resnici na ljubo je treba povedati, da smo današnji ljudje v splošnem zelo »nekakovostna« človeška bitja. Eden od velikih duhovnih učiteljev je dejal, da nas mnogo natančneje kot izraz »človek« označuje izraz »človeška žival«. Večina namreč ni razvila odlik, ki naj bi jih imelo zrelo človeško bitje. Dejstvo je namreč, da ne obvladujemo niti svojega telesa, niti nagonov, prav tako ne svojih misli, kaj šele čustev. Če bi se izrazili nekoliko tehnično in bi navedene instrumente opredelili kot sredstva našega izražanja, bi lahko rekli, da ne obvladamo nobenega od svojih orodij. A od človeka se to nekako pričakuje ali ne? Namesto da bi obvladovali svoje telo, to obvladuje nas – s številnimi boleznimi in tegobami, ki se s staranjem močno stopnjujejo. Telo se pretanjeno odziva na naša čustva in misli. Večinoma svojih čustev ne obvladujemo; kdo se lahko pohvali, da ga žaljive sodbe in izjave ne vržejo s tira in ne sprožijo užaljenosti, jeze in zamere? Ne obvladujemo niti svojih misli; notranji glas v nas, naš ego nas neprestano zasipa s svojimi domisleki, problemi, sodbami in strahovi. Dovolili smo mu, da je ugrabil naš razum in čustva in brez oklevanja sledimo njegovi nemirni taktirki. Kdo se lahko pohvali, da zna ohranjati notranji mir in ne podlega strahovom, paniki in nemiru, ki nas v ritmu sodobnega tempa trgajo na kose? Človek naj bi znal modro ravnati s svojo življenjsko energijo. A praksa je drugačna. Nezdravega načina življenja in škodljivih vedenjskih navad se je zelo težko otresti. Težko se je odpovedati kavi, cigaretam, alkoholu, sladkorju, vabljivim potrošnim dobrinam, ponočevanju, gledanju slaboumnih programov, razmišljanju o nepomembnih neumnostih, sodbam in kriticizmu, negativni naravnanosti, izgubljanju v strahovih … Naši življenjski odzivi so takšni, da z svojo energijo razmetavamo in jo nesmotrno trošimo za stvari, ki ne prispevajo h kakovosti našega življenja. Ali ste se kdaj vprašali, koliko energije nam pogoltnejo pohlep, ponos, nezmernost, jeza, lenoba in množica strahov, ki nas obvladujejo? Podatek je osupljiv. Ogromno svoje življenjske energije izgubljamo pri seksu in vdajanju spolnim fantazijam. Za kako velike odlive energije gre, se zavemo šele v kasnejših letih, ko so naše vitalne baterije že precej prazne. Taoisti vedo, da je kaplja sperme dragocenejša od sto kapelj krvi. Kako zadržati seme in spolno energijo v sebi je bila doslej strogo varovana skrivnost, poznana le posvečenim ljudem, taoistom, tantrikom in gnostikom. Ti jo znajo izkoristiti za zdravljenje, pomlajevanje, zagotavljanje visoke vitalnosti, ustvarjalnosti, razvoj svojih duhovnih darov in višjih potencialov. Običajni smrtniki se lahko krepko zamislimo ob trditvi, da je bila spolnost dana človeku za doseganje telesno-duhovnega blagostanja in ne za pičle orgazmične užitke, za katerimi ostaja v nas le čustveni pepel. Seks, nekoč izključno dejanje ljubezni, ki je naš spolni ogenj usmerjala v naše plemenitenje, dandanes uporabljamo skoraj izključno kot sredstvo za strežbo telesnim nagonom. Kako neodgovorno in nespametno od nas! Pravzaprav se moramo, ko razmišljamo o kakovostnem, zrelem človeku, vprašati še marsikaj. Ali biti človek pomeni zavedati se svojega poslanstva in v življenju početi stvari, ki so po volji - ne ega pač pa duše? Ali biti človek pomeni vedeti, kaj človeško bitje sploh je? Absurdno misel, da smo smet v vesolju, zamenjati z zavedanjem lepote in popolnosti človeškega bitja? Ali je možno živeti kot človek, ne da bi se zavedali svoje resnične identitete in se znebili istovetenja z lažnim jazom? Ali se bitje, ki ne občuti polnosti, globine in lepote življenja, lahko živi polno življenje? Ali lahko živimo kot človek, ne da bi presegli svojo materialno naravo in se zavedali, da smo duhovno, večdimenzionalno bitje, ki živi v več svetovih, dimenzijah hkrati? Odgovori so na dlani. Vse znanje, ki ga potrebujemo, že obstaja, a doseči ga je možno šele, ko preusmerimo svoj fokus in sežemo čez sedanje miselne plotove. Nezreli, kakršni smo v povprečju danes, si ne zaslužimo kakovostnejšega življenja, kajti da bi »izdelali razred«, potrebuje še veliko lekcij. Do tega bomo upravičeni šele takrat, ko bomo obvladovali svoje telo, um, čustva in svojo vitalno energijo in poznali odgovore na vsa zgornja vprašanja. Duhovni učitelji so v vseh obdobjih človeške zgodovine prihajali med nas s priporočili in nauki, kako »postati človek«. Najslavnejši med njimi, tisti iz Nazareta, je učil, kako je treba obvladati ego, odpreti srce ljubezni in sprejeti bližnjega kot svojega brata ali sestro. Vdajanje ljubezni je namreč najzanesljivejši način za modro ravnanje s svojo energijo in najboljša pot za ohranjanje telesne vitalnosti. V času, ko nas narava vse močneje kuje in nas tako želi pripraviti k temu, da bi se zamislili nad kakovostjo svoje človeškosti, bi se veljalo ustaviti in se vprašati, ali ne bi bilo pametno našo živalsko čud naposled vzeti v roke in preoblikovati v nekaj, kar je bolj podobno človeku. Sredi vse hitreje spreminjajoče se narave takšni kot smo preprosto ne bomo več kos položaju. Najpomembnejša je raven zavedanja. Ko se zavemo, kje je problem in kakšne obraze ima, je potrebna le še odločitev in volja za usmerjanje energije v pravo smer. Nagrada je zagotovo vredna truda. Zrelemu človeku so tegobe življenja, stiske, bolezni in tesnoba le še oddaljeni spomin. Zoran Železnikar Vir: http://www.prisluhni.si Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog