»Dobro vprašanje!« je že laskanje,
sprenevedanje ali ocenjevanje.
»Vprašanje za milijon!«
ni nikomur všeč in potrebno.

Le zakaj kdo duhoviči,
tako ne služi resnici,
raje puhlice stresa,
ne loti se bistva?

Ja, beseda se vedno veliko velja.
V njej človek človeka lahko prepozna.
Vse težave in bolesti lahko z njo preseže, nova prijateljstva naveže,
včasih pozabi na svoje gorje,
ko zasliši, kaj vse drugemu godi se.

Za pogovor je treba le voljo in čas,
pa slišati drugega in njegov glas.
Prisluhniti drugemu, slišati ga,
tega še vedno vsakdo ne zna.
Morda niti noče, ali ne upa,
morda pa včasih preprosto obupa.

Je vsaka domača žival
nege, ljubezni deležna?
Eno ljubkujemo in razvajamo,
drugo okrademo ali pojemo?

Ukročeni, nasilno spremenjeni
smo le neusmiljeni ječarji?
Z lovom v zver jo spreminjamo,
naravo, svobodo odvzemamo?

Ribe niso postna hrana,
niso jed čutečega človeka,
zato nič za petek ali svetek
naj ne ujame se na trnek.

Naj le bodo neuporabne
vabe, mreže in harpune,
kitolovke pa sramota
in akvarij nikomur ječa.

Krokodil res ni kriv,
če točimo solze kot krokodil
nad tujo bolečino, nesrečo,
vendar krivico podpiramo.

Naši predniki so bili le lačni,
kasneje že pogoltni, nasilni;
od njih so se naučile živali
uživati meso, zanj ubijati.

Nekoč ubijanje za kos mesa,
nato za več ozemlja tujega,
danes za prevlado, bogastvo,
nedotakljivost, dvomljivo slavo.

Prečudoviti, Ljubljeni,
ki odbiraš nežne, svetle tone
zgodbam mojih dni,
in jih včasih orosiš
s solzami hrepenenja,
ki kot dež kapljajo mi v srce,
da ga zbistrijo, okrepijo…

Razpiraš ustnice
v blažen mi smehljaj
neskončne sreče,
ki ne izgine iz srca
tudi kadar se priplazijo na plan
oblaki mrke žalosti, skrbi,
da bi mi skalili dan…

Pasji prijatelj, zvesti čuvaj,
dobro okolico vso opazuj,
imetje vestno nam varuj!

Noč in dan bodi na preži,
ob lakoti, mrazu potrpi,
mir in udobje odmisli!

Drobnico tudi nam pazi,
skupaj vso čredo zadrži,
na utrujenost pa kar pozabi!

Pridi, da gradove zlate
sezidala bova si v neba sinjine
in v oblake bele.

Pridi, dokler je nebo še sinje,
dokler so oblaki beli,
da ne bodo prehiteli
naju temni mraki.

Pridi, dokler nama svetle nade
preostaja za gradove zlate.
Čakam nate …

V tihih korakih večera
Ki kot modrec stopajo nocoj
Tu naokrog
Sem ujela nežen šepet dveh otrok
Ki sta si podala roko
In zreta v visoko nebo.

V tihih korakih večera
Sta ljubezen svojo razpela
Tenka svilena nit
Se je na zvezde pripela
Kot mlečna misel
Vesolje objela.

skuhal si kavo
žametno nežen okus
popila sem te

stopila sem se
v poljubu slovesa
in te vrnila

zdaj tavam srečna
ničesar več ne rabim
le ponovitve

Angeli niso naši roboti,
da muham in željam bi stregli,
mi pa bi le čakali,
da vse se kar samo uresniči.

Angeli niso naši roboti,
tebi in vsem so nevidni,
oglašajo se ti po vesti,
te dobremu učijo služiti.

Angeli niso naši roboti,
vodijo te k notranji sreči,
zato njih spodbude uresniči,
svoje življenje upraviči.

Moja vest je povsem čista,
govorijo lažniva usta,
ki rada nizajo napake drugih,
ne dotaknejo pa se svojih.

Glasnih lažnih prepričevanj
naj nas bo res sram
in za dni, vržene vstran,
na krivih poteh življenja.

Nečista vest sama ne laže,
le našo neresnost kaže,
rešitve ne odklanja,
dobrega ne preganja.

Vem, da name spomnila zagotovo se boš nekoč,
ko te bodo vsi zapustili samo tako rekoč.
Se še spomniš, ko bila si moja ljubljena,
ko do ušes bila sva oba zaljubljena?
Ko bi te videli, bi dojeli, da angeli obstajajo
in da v nebesih prelepo pojejo Bogu ter rajajo.
Nočem točiti več vsakodnevno solze za teboj,
moram pač naučiti se živeti sam s seboj!
Kar nekaj zaobljub je, ki sem jih prelomil,
vem ljubljena, da močno sem ga polomil.
Telo je vedno vztrepetalo, ko sem te poljubil,
a črni demon najino zvezo nalašč je pogubil.
Sonce tisti dan prenehalo zame je sijati,
črne sence pa v ksiht začele so se mi smejati.
Sedaj sem samo še strta in osamljena duša,
ki jo bridko življenje vsak dan preizkuša.

Po celem životu streslo mi je kosti,
ker bilo mi je grozno, izpod časti.
V najin dom pripeljala novega je človeka,
najin otrok pa cel večer že joče - veka.
Ni bilo ji mar ne za otroka, ne za mene,
dojel sem, da za bogastvom samo se žene.
Kako lahko zaklala me je v dušo?
Na trenutke pomislil sem že na rušo ...
Revni ''pesnik'' s teboj mi vse je že odveč,
jaz pa zaslužim z njim si malo več!
Začela pakirati svoje je obleke in stvari,
ne poskušaj preprečiti mi to, me posvari.
Tako ostala sva z otrokom čisto sama,
ne briga jo za naju, ker postala je ''dama'' ...

Ne odlagaš smeti pred tuja vrata,
tudi laži in žalitev bilo bi te sram.

Ne prepuščaš drugim vseh opravil,
marsičesa lahko se sam naučiš.

Ne privoščiš si prav vsega,
skromnost ti je ljubša od želja.

Ne hvališ drugih zato,
da te s pohvalo poplačajo.

Veselim se toplih poletnih dni in vročih noči.
Veselim se novih , zanimivih ljudi.
Veselim se neznanih poti.
Veselim se prijaznih besed in tvojih nežnih dlani.

Veš, dragi moj,
veselim se vsega, kar obljubila sva,
ko sva še mlada bila, zaljubljena oba,
ko sva klatila zvezde z neba.

Potem je vse lepo kar nekam odšlo.
Nekje se je izgubilo.
Vse lepo je čez noč minilo,
Vse dobro naju je zapustilo.

Potujem po svetu in v kraje neznane
in uresničujem svoje majhne, skrite sanje,
občudujem velika mesta in neznane poljane
in potiho stopam vanje.

Ko človek odkriva kraje neznane,
želi potovati več in vse več,
približati svet, podreti ograje,
da nas ne omejujejo več.

Ljubim te in vem, še naprej te bom ljubil,
čeprav vem, da davno sem te že izgubil ...
Nekoga drugega nekoč boš vzljubila
in mojo dušo ter srce boš s tem ranila.
Čas z leti, z veliko hitrostjo bo mineval,
jaz pa drugi čustva ne bom razodeval.
Mnogo noči prebedim vse tja do zore.
Bog, zakaj doživljam takšne hude more?
Moji menjajoči občutki beli so in črni,
res lepa in podobna dolgonogi si srni.
Sedaj počutim se tako obupno, grozno.
Kaj naj rečem? Sedaj je vse prepozno?
Grenak priokus preteklosti bo ostal,
jaz pa na dežju včasih ves sam bom stal ...

Živim od vode, sonca,
darov zemlje in zraka;
tudi od pokojnine,
zanjo drugim se jemlje.

Sem kot bršljan
ali bela omela,
postarana in dolgoživa
kot zimzelena rastlina.

Že malo betežna,
solidarnosti deležna
včasih se vprašam:
Sem dovolj hvaležna?

Le kam potujemo z našo miselnostjo,
ljubeznijo do materinega jezika,
Smo pozabili da smo Slovenci?
Naše obnašanje je nesprejemljivo!
Slovenščino ignoriramo povsod…
Začne se z reklamami elektronskih medijev,
poimenovanjih prodajnih izdelkov,
ko se na prvo mesto postavlja tuj jezik…

Imamo slovenske besede poimenovanja,
vendar je prevladala tuja beseda, ime proizvoda
je za to prodajni proizvod boljši…
ne, ni le naš odnos do SLOVENŠČINE,
je takšen kot ne bi smel biti do MATERINŠČINE!
Naš materinski jezik izginja, gre v pozabo.
Izginja pa tudi naša identiteta, naš jaz.

Sprehajam se po cvetočem travniku svojih misli.
Tovrstno cvetje in zelenje je živahno barvito.
Prevladuje rastje toplih barv, na katerem se oko rado ustavi,
da se spočije ob svežini nedosegljive lepote,
lepote, ki jo moraš najprej znati zaznati s srcem,
da lahko potem resnično ostrmiš nad vso veličino njene preprostosti.
Ta moj travnik pa je samo neznaten približek resničnega veličastja lepote,
ki jo le nejasno sluti moja duša,
lepote, ki jo je nasipal Sejalec – Stvarnik v sleherno srce.
Lepote, s katero je ljubeče zaznamoval vse kar biva in kar je.
Ta Lepota se v resnici imenuje Ljubezen.

Danijela Premzl

Živim v samoti in sem zelo osamljen,
od prijateljev ter sveta sem zapostavljen.
V goste ponoči hodijo mi sence, zli duhovi,
čez dan pa borim s svojimi se strahovi.
Včasih napišem kakšno pesem, poezijo,
kateri nekateri ljudje se ji v brk smejijo.
Pišem o življenju, ljubezni in smrti,
da zadostim svoji duši melanholični, strti.
Moja rana ljubezen že zdavnaj je umrla,
ko nekega dne je odšla in srce mi strla.
Prepuščam žalostnim zvokom se kitare,
najraje pa poslušam najine pesmi stare.

Iz dneva v dan več bridkosti
vse več ljudi že skrbi in teži.
Zakaj širiti ocene in sodbe,
javno ožigosati domnevne krivce?

Zmerjanje res ni izhod,
obtožbe nikomur v pomoč.
Nikar v zapravo dobrih moči,
tvojih, njegovih, še mnogih.

Človek, najprej ozri se k sebi,
o svojih napakah razmisli,
zavestno se jim odreci,
opraviči se, vse popravi.