Potujemo skozi neskončno rastoči kanon.
Med kristalne bisere neživih stvari.
Kot velika luč.
Evolucija kozmosa.
Zagozdena med kline iluzij.
Duh se ne more uzreti v ogledalu.
Smo v peti dimenziji,
iščoči razlago izvora zavesti.
Glasbeno matematiko vesolja.
Brez vrhunca, brez sklepnega akorda.
V trenutku sedaj.
Smo brez sidrišča.

Izven slike predstav.
Misel, metafora fantastike.
A priori abstraktna, nerazložljiva.
Zmožna govora z nevidnim.
Prikriti, skriti v gubah palimpsesta.
Kdo nas bo odkril v vezjih,
vtisnjenih v materijo,
v polifonijo zapletenih akordov drvenja.
Nihče se ne zaveda skupnega telesa.
Nihče ni odkril formule za neskončnost.
Razsvetljenje prešine dušo, zlomi razum.
Odpira se nebo.
Izviri, kjer še nismo bili s svojo zavestjo,
ki ne pozna svoje preteklosti, ne svoje prihodnosti.
Tu smo, nihče ne ve kje in zakaj,
v katerih zankah neskončnosti smo obtičali.

www.tatjana-malec.si