Prasketanje, vžig iskre
in zabobnelo je in bobnelo.
Zgodil se je veliki pok.
Nastal je glasen odjek.
Zvočno valovanje in donenje.
Masa atomov, zbrana v jedru,
se je razletela v neskončnost
in dosegla večni ritem gibanja.
Svet se je zazibal v evolucijo.
V kopalnem plašču svojega telesa
je s planeti zaplavala riba Faronika.

Vesoljni plavalci posebne vrste
se gibljejo skozi jekleni zrak
in zaidejo v jatah v črne luknje,
Te sevajo snov in energijo,
ki je v preteklosti padala vanje.
Kot uspavani ljubimci plavajo
planeti asimetrično na rdečih
skodranih strunah in nabirajo bisere
ljubezni v vesoljnem morju.
Tkejo dragulje sreče v neskončnosti,
ukročeni z ribjimi zobmi in repom.
Živa tekočina večnosti se pretaka v njih
in jih hrani s selenom mladosti.
Kamor koli se obrnem, je srce
na notranji strani, pod odejo duše,
ki jo obdaja velik šal zelenih pljuč.
Okončine plavajo kot vesoljne ribje plavuti.
Vsa sem potuhnjena pod njimi.
Krmarijo naprej, z njimi plavam v veliki ocean.
Sedim na skalnem grebenu in razmišljam
ob bučanju mogočnega oceana v nedrih vesolja.
Majhna iskra, pradavni vžig večnih ognjev
in čoln ovit v plinaste meglice se premika
… proti rdečemu.

www.tatjana-mslec.si