NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

sreda 30-nov
  • Plečnikova Lectarija

  • četrtek 01-dec
  • Cofestival

  • nedelja 04-dec
  • Bolšji sejem starin

  • sreda 07-dec
  • Plečnikova Lectarija

  • četrtek 08-dec
  • Predstavitev knjige Biblija ljubezni 1.

  • sobota 10-dec
  • Praznično dogajanje v Ljubljani

  • sreda 14-dec
  • Božični koncerti festivala Ljubljana

  • nedelja 18-dec
  • Božični koncerti festivala Ljubljana

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Zahvalni ep   
    četrtek, 8. september 2022 @ 11:34 CEST
    Uporabnik: Tatjana Malec

    Svojo rožo dolgujemo Grkom

    Vse sta bogovom natvezla Hesiod, prej še Homeros,
    Kar je sramotno ljudem in zbuja pravično nam grajo:
    prešuštvo, krajo in rop in sprotno med sabo prevaro.
    Ksenofan Kolofonski iz 6. st. pr. n. št.

    Grk se je naučil igrati na pojočo liro,
    uglasbil je nek že skoraj pozabljen libreto
    za zmagoviti muzikal na Olimpu.
    Kazal se je celo kot filozof, pesnik, dramatik,
    vsakega po malem s svojim užitkom ugodja
    postati in ostati um, prepletati svoje razpoloženje
    z orkestracijo barv govorice z zvočnimi toni,
    po katerih predejo rojenice stoletji svoj čas zorenja.

    Da, prav zanimiv človek je bil, s šaljivo lastnostjo,
    da je Grčijo neprestano ustvarjalno presnavljal.
    Spoštoval je vsa njena dvoumja, njen pragmatični um,
    celo njen glas je častil, ko je pel in orkestriral na gong,
    saj je bil poleg filozofa in pesnika tudi pevec neba.
    V božanski glasbeni skrinjici je videl prapočelo
    Kozmosa, sestavljenega iz posameznih glasbenih sfer.

    Spoznavam in sprejemam ubranost, to presežnost biti.
    Iz vsega se človek kaj nauči in spoznanje deluje fantastično.
    In če že mora človek umreti v hlevu napredka kot žival,
    naj umre v družbi metuzalema, dolgoživega očaka,
    bronastodobnega moža minojske kulture,
    predhodnika ahajske in predgrških kultur Arabcev,
    zaslužnega za ohranitev filozofske razsežnosti pogovora
    o Evropi in utrditvi evropskega duha s spominom
    na leto leta 776 pr. n. št. na Olimpijske igre.

    Aristotel, Platon, Sokrat, Tales, Pitaggora, Paramenid,
    Empodoklej, Ksenofan, Demokrit in tako naprej.
    Vsak poskus naštevanja naleti na vprašanje, da vseh ne
    morem našteti. Preveč jih je za opešan človeški spomin!

    Aristotel je pisal o književnosti, dramah, igrah, liriki in epih,
    o razmerju književnosti do filozofije in znanosti.
    Poveličeval je odličnost tragedije. Posvečal se je retoriki,
    etiki, politiki, ekonomiji, zgodovini fiziki, nebu, numerologiji,
    vesolju, metafiziki in človeški duši. Bil je velikan znanosti.
    Zgodil se je Sončev mrk, ki ga je napovedal starogrški filozof
    Tales, eden od sedmerice modrih, matematik, astronom
    in inženir, Pitagorov sodobnik. Matematik Pitagora je meril
    glasbo in razmerja med posameznimi zvoki, toni in akordi.
    V glasbi vesoljskih sfer se združujeta duša in svet,
    ontologija kot nauk o biti z lepoto v ubrano celoto.
    Heraklit je razvil misel o dialektičnem sestavu kozmosa,
    Govoril o nasprotjih, ki ženejo svet v večnem krogotoku,
    Se hudoval na nekega pesnika, ki je rotil nebo,
    naj utiša prepire med bogovi z Olimpa in ljudmi.
    Demokrit je učil, da je lepota enotnost mnogega,
    če so deli v sorazmerjih, lepa je v vsem le srednja mera.
    Sama lepota ni kaj prida, če je ne spremlja duh.
    Anaximander je postavil načelo o brezmejnosti vesolja,
    Anaximenes je verjel, da je zrak osnovna sestavina vsega;
    Paramenidi Elea je zaupal dokazom čutil in trdil, da je to,
    kar je, ne more biti iz nič, zato mora biti vedno;
    Anaxogores je zanikal božanstvo vseh bogov,
    njegovo načelo je um; Empodokles je trdil,
    da so štirje elementi vesolja: zemlja, zrak, ogenj in voda,
    vodilni sili pa ljubezen in spor, ki so večni;
    Zeno je največja figura Eleatične šole 1. stoletja;
    Leucippus, odkritelj atomistične teorije,
    Xenophanes, satirični poet, ustanovitelj Elementarne šole
    za filozofijo so me zapeljali v briljantni valček spoznanja:
    Izšli smo iz prapočela, iz prasnovi, iz povezovanja,
    ki je začetek vsega, večno in neminljivo,
    neizrekljivo božansko, ki vlada vsemu.
    In Sofisti so gojili govorništvo. Retorika je bila njihov kruh.
    Sofisti so lepoto videli v načinu dojemanja stvarnosti.
    Grki so nadvse ljubili svobodo in demokracijo.
    Platon je zapisoval Sokratove misli.
    Svečenica Diotima je vpeljala Sokrata v skrivnosti Erosa.
    Eros je demon, ki po Platonu pooseblja ljubezen do lepega.
    Lepota duše ima večjo vrednost kot lepota telesa,
    ki je v kreposti, spoznanju in v modrosti.
    Rodila se je ideja lepega, ki je enovita bitnost.
    Vse lepe stvari imajo na njej svoj delež.
    Lepota je pomočnica pri rojstvu dobrote.
    Barve morajo biti čiste, zvoki jasni, vonji prijetni,
    geometrijski liki skladni, razmerja natančno določena.
    Uživanje lepega je racionalno, razumsko dejanje.
    Piščal je dovoljena samo pastirjem.
    Prepovedana so vsa glasbila, ki bi vzbujala čustva.
    Umetnost po Aristotelu presega stvarnost.
    V tihi polemiki s svojim učiteljem in vzornikom
    Platonom meni, da je mogoče uživati tudi grdo.
    Tragedija se kot izrazno sredstvo poslužuje
    olepšane besede, vzbuja sočutje in grozo
    in doseže očiščenje grehov in katarzo.
    Pomaga, da skrito v duši pride na dan.
    Plotin spaja, kar je bilo ločeno, umetnost,
    naravo in stvarnost. Po Plotinu je zanimanje
    za umetnost, njeno teorijo in estetiko
    skoraj ugasnilo, nakar se je rodil kreator
    domišljije. Lepota se pobrati z dobroto.
    Filozofija se izteče v mistiko spoznanja.
    V Bibiliji Kelsos odkrije protislovja.
    Poglobljeni razmišljujoči misticizem
    je naredil na Patriciste globok vtis.
    Plotinova filozofija, metafizika lepega
    je globoko vplivala na evropsko mišljenje,
    Na Goetheja, Schilerja, Novalisa in Hegla.
    Hegel je privzel Plotinovo dialektično metodo
    mišljenja, ki postane ključ za umevanje Platona.
    Pod Plotinov vpliv preide krščanski mislec
    Avrelij Avguštin, ki po eni strani stoji na koncu
    Patristike, po drugi strani pa je s svojo mislijo
    kazal nekaj stoletij kasneje na začeto obdobje
    cerkvene filozofije, sholastike.
    Bog je arhitekt in kipar, ki je brez podpisa
    ustvaril matematični red vesolja,
    za oči prijetnih barv, uzakonil je lepoto,
    hierarhijo lepega do absolutne lepote
    njega samega, ki jo zaznava človek
    v lastni duševni aktivnosti.
    S tem se je končalo veliko obdobje antične
    helenistične filozofije. Aristotelova je bila
    realistična in je obveljala za normativno.
    Po Avguštinovi smrti v 5. stoletju,
    sredi preseljevanja narodov, zavlada
    nekaj stoletij kulturno, znanstveno in filozofsko
    mrtvilo in hkrati razpad Rimskega cesarstva.
    Sužnjeposestniški družbeni red je prerastel
    v fevdalizem. Krščanska vera postane vezni
    člen med antičnim rimskih cesarstvom in Evropo.
    Edino krščanstvo zaradi univerzalne veroizpovedi
    je bilo sposobno spodriniti plemenske religije,
    jih srkati in poenotiti. Po svoji filozofski podobi
    postane krščanstvo le bled odsev zapletene
    in globoke filozofije, ki je nastajala v antičnem
    grškem svetu. Evropska kultura se mora
    prav krščanstvu zahvaliti, da je ohranila spomin
    na grško filozofsko misel. Ko je dozorel čas,
    je cerkev spodbudila raziskovalce, da so iskali in tudi
    našli vire 'poganske' filozofije, ne samo Platona,
    tudi Aristotela. Glavna avtorja, na katera so se
    sklicevali, sta bila Avguštin in filozof Beocij iz
    6. stoletja. Leta in stoletja so minevala in počasi
    se je Evropa začela prebujati iz kulturnega spanja.
    Karel Veliki je uvidel potrebo po pismenosti.
    Najprej so se prebudili samostani na Irskem,
    Od tod se je modrost razširila na Škotsko,
    v Anglijo, prestopila Kanal in dosegla
    današnjo Francijo in Nemčijo.
    S Tomažem Akvinskim v 13. stoletju je težnja,
    da bi filozofija znanstveno utemeljila vero z antičnimi
    filozofskimi vzorci, je tako dosegla svoj vrh.
    Za svoj obstoj je pridobila znanstveno filozofsko opravičilo.
    Razumsko je bilo mogoče utemeljiti vse, razen cerkvenih
    dogem, ki so tako protislovne, da jih ni mogoče razložiti
    z navadno človeško logiko. V stari Grčiji in Rimu je bila
    umetnost povzdignjena, človek se s svojo ustvarjalnostjo
    približa bogovom, vendar se v srednjem veku to spremeni.
    Umetnost se poistoveti z nastankom obrtniških cehov.
    Umetniki gotskih katedral postanejo obrtniki v službi cerkve.
    Umetnost je bila posvečena predvsem onostranosti.
    Beseda v umetnosti je bila v upadanju. Gledališče je bilo
    obsojeno na sejmarsko dejavnost in je životarilo.
    Človekov željni duh se je uprl religioznim okovom,
    Papež Leon XIII. je leta 1879 v encikliki Aeterni patris
    pozval katoliške ideologe, naj s teoretičnim orožjem
    zaustavijo vpliv brezbožne buržoazne nemške klasične
    filozofije, zlasti Kantove in racionalistične filozofije nasploh.
    Nastopilo je obdobje renesanse, ki se je razlikovalo od duha
    Antične Grčije, ki je temeljil na spoznanju, medtem ko je
    krščanska etika temeljila na milosti, ki jo mora človek
    pridobiti, da bo lahko ravnal etično, spoznanje pa ni krepost.
    V renesansi je sholastika reševala odnos med vero
    in razumom v prid vere. Renesansi dolgujemo filozofijo,
    da osrednje mesto v raziskovanju velja človeku.
    Renesansa je pomembna po nastanku modernega
    naravoslovja na področju fizike in astronomije,
    katere predstavniki so bili Kopernik, Köpler, Galilei.
    V renesansi se je rodil Boccacciev Dekameron.
    Leonardo Da Vici (1452-1519), umetnik, iznajditelj,
    znanstvenik in filozof ni priznaval več nobene avtoritete,
    razen lastne izkušnje in lastnega razuma.
    Renesansa je na široko odprla vrata miselnim tokovom.
    Zmagal je intelekt, ki ne more dvomiti vase, ker mu je
    dvomljenje, mišljenje, že zadosten dokaz za obstoj:

    MISLIM, TOREJ SEM!

    Pod vplivom Nietzschejeve in Heideggerove genealogijske
    rekonstrukcije filozofije zavesti in subjektivnosti,
    se je ohranila filozofska razsežnost pogovora o Evropi,
    še posebno za možnost pojasnjevanja evropskega duha,
    saj sta potrdila, da se je z grško filozofijo
    pričelo novo obdobje v zgodovini človeštva,
    ki je doseglo vrhunec v modernem času.
    V šopku cvetja je zadehtela roža mogota, ki kliče:
    Izobraženi um je naredil iz Evrope EVROPO.
    Svojo rožo dolgujemo Grkom.

    www.tatjana-malec.si

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.tatjana-malec.si
  • Več od avtorja Tatjana Malec
  • Več s področja * Poezija, pesmi in verzi

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20220905113415777

    No trackback comments for this entry.
    Zahvalni ep | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2022 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 2,67 seconds