Danes sem v stiku sama s sabo
odkrila občutek bivanja.
V sebi najdem moralni zakon cvetenja.
Sem rastlina, ki živi na človeški način
z notranjo lastno mero.
Vzgib mi je velel:
… Pojdi na pot,
sleci težko okovani voz teme!
Sleci nevidni jaz
in ko zagledaš lestev,
se dvigni do višine,
kjer izhlapeva prezrti vonj trupla.

Stopila sem pred ogledalo
in pred sabo uzrla nov obraz.
Cvetočo in dehtečo rožo v vazi.
Zame je to velik dododek.
Rodila sem se na novo in ulovila
jutranjo svetlobo tega svečanega dne.
Legla sem v zibko,
kjer je dremala speča zgodovina,
ki je zmehčala pogled na novo rojstvo.
Na svetu sem zato, da bi bila boljša,
pregovorno lepša od znotraj
in presegla notranje omejitve.

www.tatjana-malec.si