Noben fizik ali filozof
mi še ni znal povedati,
kako sem prišla sem.
Razvnema me uganka
od kod sem prišla,
kdo sem in kam grem.
Pognala sem se v raziskovanje razkritja
in spodbudila razpravo s predniki,
ki so mi dali vedeti,
da se bodo planeti nekega dne zrušili vase
in se vrnili v neskončnost,
ki jim zagotavlja ponovno vračanje v življenje.

V to upajo in doumevajo v dobri veri.
Vrnili so se res v isti prostor, od koder so prišli.
Zastavila sem si vprašanje:
Kdo sem?
Nobenega trdnega zagotovila nimam,
da sem to jaz, ki sem že bila.
Nisem razrešila vprašanja nenehnega
spreminjanja svoje prisotnosti.
Včerajšnja jaz sem le pustila sledi
tavanja nekoga, ki ga več ni.
Nobenega domnevnega vira nimam,
da bi rešila to vprašanje z zagotovilom:
To si ti!
Ker mene več ni in sta me čas in prostor
razširila v ravnokar odigrani dogodek
Ki se je v istem hipu odmaknil
in sprostil prostor novemu, sem zavila
v brezprostorsko in brezčasno sintezo
večno spreminjajočega.
Dano mi je bilo razumeti,
da sem brezkončna v rojevanju, spreminjanju
in vračanju, da sem izven zavesti časa,
gib prejšnjega trenutka, globoka plast rasti
v koreninah neobstoječe prihodnosti,
nekakšen krožni način nastajanja,
ki dežuje in se izliva v veliko reko večnosti –
nenehno prihajanje in umikanje
navzočnosti očem nenavzočega.
Razpršena igra zavesti v ozračju
z izvornim v neizvornem niču,
usedlina mislečega Univerzuma,
ki se v mojem jeziku ne more razodeti
in zaradi neprenehnega spreminjanja
izraziti iz iracionalnega v racionalno.

www.tatjana-malec.si