O, Soča najljubši dragulj narave,
pojoča mladenka v smaragdno zeleni obleki,
davno potopljena nevesta ženskih oblik in miline,
s tenom ros zelenkastega loga pomladnih trav.
Iz zasneženih gora prihajaš bučno in drviš
v naročje kot zasanjana in dopadljiva izvoljenka,
iz kristalov ledu ustvarjena,
z lučjo prežeta karma planinske čistosti.

Kako draga si mi večna prijateljica
iz mladih let, ki živiš kot dobra vila v meni.
Iz žil dreves, trsja in maha
priteka zelena kri v tvoje telo.
V tolmunu srca ti utripljejo star spomin
in skrivnostne želje.
Mladost v duši diha in brsti
ob tvojih večno zelenih bregovih.

Poskočna, radodarna in darežljiva
na belem produ me božaš in ljubkuješ,
a jaz te zapuščam in se znova vračam.
Preplavljaš mi srce z navdušenjem.
V naraslih vodah začaranega obilja obljub
pod gorečim obredjem sonca in modrino neba
predeš šumenje in zadovoljstvo najine duše.
Pijem te s svojimi očmi in izsušenimi usti.

Z diademom planike me vznemirjaš ob jutranji zori,
z neizrekljivim nemirom šumečih brzic
in hrepenenjem me sprejemaš vase.
Zaznala sem šumenje in bol tvojih starih brazgotin
in modro govorico, opomine tvojega obrežja,
z besedami kakor je praprot zeleni,
ki je zrasel v hladni senci dreves.

Čez izlizano kamenje neukročena poskakuješ,
ob neskončni ogrlici skal se neopazno dotikaš
razkrojenih dni in odnašaš v daljave mnoge najine spomine.
Na svoji poti umikaš mogočne skale,
drobiš skalovje in brusiš belo kamenje,
kakor neupognjena plesalka naporov in upanja
si odpočiješ pod solkanskim mostom
in vsa živa od plesa in ljubezni nadaljuješ svojo pot
skoz razsežnosti svoje nebesne vrnitve.

Ujeta v svetlobo in tok gorskega glasu
v prostorju glasnega šumenja me zapeljuješ
z laskanjem, polna davnih odsotnosti.

Čisto, nemirno, skrivnostno in večno
s svojim neumornim tokom in hitenjem
iz Trentarskih skal, logov in mimo ljudi,
te je mogoče ljubiti, gibka hčer matere zemlje.

Polagam ljubezen premešano z dežjem,
listjem in svojo mladostno zgodbo v tvoje vode.
Odložila sem pene in luskine mladosti v tvoj tok.
Iščem sončne žarke v tvojih očeh,
misel vtkano v tkivo neder sinjih globin,
z razpršenim nasmehom sonca skoz obrežno vejevje.
Tkalka miru in ljubezni z mavrico sinjih oči
mi s pljuskanjem vode poglabljaš domotožje dolgih dni
in zarisuješ vame spominov davnih sporočila.
Vsaka žalujoča kaplja mojega znoja je primešana vodi.

www.tatjana-malec.si
Iz pesniške zbirke Sončevo oko, samozaložba, 2006