Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/2022080200284633

Ujetnik časa torek, 2. avgust 2022 @ 00:28 CEST Uporabnik: Lucignolo Ko se mi bo nekoč uspelo dvigniti, Nad hrupom in vse splošno zmešnjavo, Previsoko, da bi lahko uvidel, Kakšne misli se rodijo. V daljavi slišim, Ujete duše, ki mi govorijo. Ne oziram se nazaj, Vse svoje spomine, Srečne in nesrečne, Sem v solze pretopil. Nekega dne se bom vrnil, In tam, kjer sveča gori, Bom na zemljo dlan položil, Spet bom s teboj, Kot nekoč, vsaj še eno noč. Včasih sem bil del te nižine, Navajen na ta rezki zrak, V teh prostranih kotlinah, Se napajal, te neskončne tišine. Ta gruda zemlje me nikoli ni zapustila, Brez opozorila se je zarezala v kosti, Kot bi zapisala najokrutnejše spomine, Ko samo pomislim, me ponovno zaskeli, V meni čutiti je bridkosti otroških dni, Neskončen hlad, ki ne govori. Sedaj so razposajeni oblaki, Nad prostranimi hribi, Moj dom, Sanjavo gledam v daljavo, In vem, da se bova srečala nekoč, Najini duši bosta preplavili dolino, In v srcih bova, Za vedno povezana, Kot eno. Komentarji (0) www.pozitivke.net