Kdo pravi, da je to stanje planeta zajamčeno.
Zavezani smo gibanju in spreminjanju.
Pridobivamo duha, a izgubljamo telo.
Vse manjši in manjši smo z vse večjo glavo.
Izurjeni v delovanju, brez učinkov iluzij odhajamo.
Kar je trenutek ljubezni mojstrsko zaoblil,
se odpre in iztisne iz ovoja telesa kot igra svetlobe.
Nepojasnjeno in nerazložljivo.
Harmonično ustvarjeno in minljivo
s trpkim okusom nikogaršnjega časa.
Zamislite si prigodo izginotja sveta.
Simulacijo neskončne tišine.
Utišanje angelskih fanfar
na skalnem zavetju domišljije
barvno rafiniranih tihožitij nebes.
Na stežaj so odprta vrata v večnost.
Na nebu zmedeno plavajo zvezde.
Po poteh razbičanega krika vsemirja,
kjer boleha človek, so se ohranili refleksi teme.
S soljo obrobljeni pogledi napenjajo lok zenic
v metafizično strukturo skrivnosti.
Rob sveta ni več viden.
Vse kasni v zapoznelem nastajanju.
Amfiteater minevanja se spreminja v nano delce,
v fosile z barvno zazrtostjo v novo življenje.
Svet je v razpadanju.
Realnost razpada.
Poti so neprehodne,
da bi človek izstopi iz stanja trojanske zavesti.
Vsaka resničnost ima svoj horizont,
sofistično razsvetljenje, novo dimenzijo.
Z mehkobo abstraktnih učinkov časa
nam Rimska cesta beži izpred oči.
Vse ker je, se je usodno nekoč že zgodilo.
Pepel ima določen namen.
Vse manjši smo, z vse večjo glavo.
Kdo pravi, da je to stanje planeta zajamčeno.
