Nisem tu,
da bi se zarasla s časom
in prestopila v zmanjšani prostor iluzij
na strehi mesečnikov.

Tu sem
v nevihtni mesečini noči,
da rastem v sebi
in presežem čas spomina
brez začetka.

Luna tam gori, mlada in tiha.
Tišina ne govori.
Varujem jo,
da se ohrani v molčečem stanju.
Ko iz sebe seže čezse,
ustvari lastno težnostno polje
in mi s svojo geometrijo določa pot.
Nad mano se vzpenja visoko sonce.

Nocoj nebo ugaša na obzorju. Noč.
Ob nikoli prej tako videnih in občutenih
pokrajinah vesoljnih ognjev,
prasilah zamiranja v žareči neskončnosti,
sem utrinek začutila v sebi kot rast moči;
spev na modrih zenicah.

Sprašujem s pogledom naprej,
kaj bi bilo z menoj,
če ne bi v daljavi videla
svoje oddaljene zvezde,
ko se je njen utrinek spustil
dopolnjen v moje srce.

www.tatjana-malec.si