Stoletja v trenutku spomina
kakor razsežnost večnosti
v lokvanjih plavajočih odhajanj.
Gostolenje mrtvih ptic v amforah duš.
Potovanje skozi krošnje dreves,
zamaknjenost v žareči sončni zaton
so stvari vidne samo v zvezdah.
Vsakdo ima svojo, ki plava
med kompozicijami barv,
ki jih ni bilo mogoče povsem vzljubiti,
ker drzno razpirajo nozdrvi svoje narave.
Slepo bistvo energije je usmerjeno v ognjemete,
ki se izgubljajo v neskončnih prostranostih.
kjer se rojeva in umira zasnutek človeštva.
V breznih prepuščenih domišljiji.
Od krize utrujeni duh,
je še naprej zaprto poglavje za razsodnost.
Vsako življenje je cesarstvo živih
in pokopališče mrtvih - ciklus, ki ga človek
ne more razgraditi, ne spremeniti.
Življenje se obnavlja, čeprav je nekdo
razstrelil modro nebo in Boga
z zarjavelimi kalašniki in opitimi vojaki.
In nabrekli trebuh omotične ptice je padel
na prašno kremeljsko dvorišče.
Vidim utrinek zvezde, za katero ne vem za njeno
število let, ne za čas življenja, ne za čas njene
smrti, le za trenutek sedaj.
V očeh neslišne noči se vselej pokaže,
ko budna na balkonu opazujem nebo,
ki razbeljeno drsi proti meni.
Polnilnica hlepenja po moči je s svojim tovorom,
ki mu cvilijo kolesa, zavila proti točki,
kjer je dostojanstvo vzvišeno in se odreka
topemu srcu in lažnim besedam
v povzdignjenem smislu carstva mrtvih.
Stene v ognju, odgovori si človek,
delec v gibanju Univerzuma, bi rad postal
nadčlovek, intelekt brez modrosti.
Postati človek je največja bitka vseh časov,
... svet čaka nate.
Stoletja v trenutku spomina
